Dragi bratje in sestre!
V adventnem bogoslužju lahko danes opazimo vidno stopnjevanje. Smo namreč prispeli tako rekoč do vrat božiča.
Čez nekaj dni bomo poslušali evangelista Luka, ki nam bo v sveti noči dejal da: »…v prenočišču zanju ni bilo prostora«, in zato se Božji Sin mora roditi v votlini.
Postavlja se nam vprašanje: »Ali Bog nima svoje hiše na zemlji?«
Zakaj Bog izbere dekle iz Galileje, kot hišo, v kateri bo prebival?
Sveto pismo nam razodeva, da je Bog od nekdaj želel imeti za kraj svojega bivanja človekovo srce, ne pa svetišče, zidano iz kamnov.
To razodeva tudi pozdrav angela Mariji: »Gospod je s teboj!«
Bog, skupaj s svojim ljudstvom! To je rdeča nit odnosa med Bogom in izvoljenim ljudstvom. Tako je bil Gospod z Abrahamom, Izakom, Jakobom. Kot tak se je razodel Mojzesu pri gorečem grmu; kot tisti, ki vidi, sliši, ima sočutje…
Kralj David, ki je zgradil kraljevo palačo v Jeruzalemu, je imel tudi željo, da zgradi tempelj za Boga.
Toda Bog mu po preroku Natanu sporoči, da si bo Bog sam naredil svetišče za Davida in za njegovo ljudstvo.
To svetišče je v resnici Marija. To ni svetišče iz kamnov, ampak človekovo srce.
Ko je Gospodov angel ob oznanjenju pristopi k Mariji, se je ta napoved uresničila.
To je lepo izrazil apostol Janez, v uvodu v svoj evangelij, ko pravi: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami« (prim. Jn 1, 14).
Evangelist postavi Jezusovo rojstvo, kot izpolnitev starozaveznih napovedi: »Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj« (prim. Lk 32).
Marija tako povzame vsa pričakovanja Božjega ljudstva skozi stoletja in je prva, ki je doživela uresničitev Gospodovih napovedi in obljub.
Zakaj se je angel zaustavil ravno pri Mariji. To lahko spoznamo že iz angelovega pozdrava: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj« (prim. Lk 1, 28).
Kaj pomeni »milosti polna«? Milost je Božja naklonjenost človeku, je podarjena moč, ki nam jo Bog daje, da lahko odgovorimo na njegovo zastonjsko ljubezen.
Milost je deleženje pri Božjem življenju. Milost ni nikoli nekaj ločenega od Boga. Milost je On sam!
Marijin »zgodi se« na Božje vabilo je spremenil tok zgodovine.
Marija je prva, ki resnično prisluhne Božji besedi, je prva, ki da sebe, svoje telo, Bogu na razpolago.
Tako Marija postane prva hiša Boga na zemlji. Oseba, ki si jo je Bog izbral, da bo lahko bival sredi med nami. Kako drugače, kako po človeško in z nerazumevanjem so odreagirali prebivalci Betlehema, ki »niso znali« sprejeti te Božje skrivnosti, in so ostali zaprti v začarani krog svojega razmišljanja. Bog je Marijo izbral, a hkrati želel njeno svobodno odločitev, želel njem »zgodi se«. Obisk angela pri Marini je napoved novega začetka.
In ta nov začetek je čisti dar Boga: Sv. Duh, ki napolni Marijo, in v tej moči lahko potem spočne Božjega Sina. Marija s tem postane nova Eva, če je Eva simbol ujetosti v preteklost, je Marija znamenje odrešenega stvarstva.
Na Mariji se izpolnjuje tisto, kar so doživljali pred njo preroki, npr. Jeremija ali Izaija. Najprej strah. A Bog je tisti ki opogumlja. Tudi Marijo: »Nikar se ne boj, jaz sem s teboj!«
Ko Bog človeka pokliče in mu zaupa določeno poslanstvo, mu tudi daje moč, da bo lahko zaupano poslanstvo izpolnil.
Seveda tega ne smemo razumeti ozko, da Bog pomaga samo tistim, ki jim zaupa posebne naloge, ampak pomaga vsakemu človeku. Pomaga nam vsem, ki smo pri krstu postali Božji otroci.
Sporočilo današnjega evangelija je zelo jasno, namreč: da je Jezus rojen v naročje device Marije. Njegov prihod na svet je Božje delo. Marija pa ima za njegov prihod med nas neskončne zasluge, ker je dala svoje privoljenje, izrekla svoj »zgodi se« in njegov prihod sprejela z vero, upanjem in ljubeznijo.
Razlagalci Svetega pisma pravijo, da je Marijin »da« prav takšen, kot ga na dan poroke nevesta izreče svojemu ženinu.
Marijin »da« ni bil »žalostni da«. Češ, če že ni mogoče drugače, naj se zgodi Božja volja!. Ne, Marijin »da« je bil najsrečnejši trenutek v njenem življenju. To lahko sklepamo iz Marijine hvalnice Magnifikat, kjer Marija vzklika: »Moja duša poveličuje Gospoda.« Samo slutimo lahko iz tega vzklika, kako Marija kipi od sreče.
Ko sv. Avguštin razlaga današnji evangeljski odlomek pravi: »Marija je spočela in rodila v veri!« To pomeni, da je Kristusa prej spočela v srcu, kot v telesu.
Mi ne moremo posnemati Marije v telesnem spočetju in rojstvu Jezusa, lahko pa, in moramo jo pa posnemati v duhovnem spočetju in rojevanju po veri. Verovati namreč pomeni »spočeti«, pomeni dati besedi telo. To nam zagotavlja sam Jezus v evageliju, kjer je zapisano: »Kdor sprejme njegovo besedo, mu postane »brat, sestra in mati« (prim. Mr 3,33).
Marija je z neskončno hvaležnostjo sprejela dar Očetove ljubezni človeštvu. Sprejmimo tudi mi dneve, ki so pred nami, kot odlično priložnost, da, kot pravi sv. Pavel v današnjem drugem berilu, »… utrdimo vero v skrivnost, ki je bila skrita tako dolgo, od vekov primolčana«. Sedaj ta skrivnost ne sme biti več »primolčana«.
Mi namreč moramo iz nje vedno znova živeti. Dnevi pred božičem pa so priložnost, da več razmišljamo o tej skrivnosti in da se zanjo v srcu zahvaljujemo.
V zgodbo Božjega učlovečenja je vključen vsak od nas in hkrati je tudi vsak povabljen, da Bogu odgovori. Odgovorimo lahko tako, da se morda zadovoljimo samo z zunanjim praznovanjem. Morda okrasimo stanovanje, pripravimo bolj praznično pogrnjeno mizo, božično dervo … . Čutimo, da to še ni dovolj, da bi zares doživeli vsebino božiča.
Tako smo povabljeni, da poleg vse te zunanjosti, ki je tudi potrebna, naredimo še korak naprej: Da odpremo svoja srca za Gospoda, kot Marija, in tako doživimo resnično in pravo vsebino božičnega praznika.
Današnja četrta adventna nedelja nam na pragu božičnega praznika postavlja vprašanje, kako pa jaz prepoznavam znamenja, po katerih se mi Bog razodeva? Ali sem odprt za njegov klic, za njegovo vabilo? Ali smo pripravljeni izreči velikodušno, kot Marija: »Zgodi se mi po Tvoji besedi!« Amen.
Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
mariborski nadškof metropolit
