Spoštovani bratje škofje, duhovniki, diakoni in bogoslovci, sestre redovnice, spoštovani gospod predsednik Republike Borut Pahor, spoštovani gospod predsednik Državnega zbora Igor Zorčič, spoštovani gospod predsednik Zveznega parlamenta Avstrije mag. Wolfgang Sobotka, spoštovani gospod predsednik vlade Republike Slovenije Janez Janša, spoštovani gospod predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca, spoštovani gospodje predsedniki sodišč, spoštovani ministri, njegova ekscelenca apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Jean-Marie Speich in vsi člani diplomatskega zbora, spoštovani predstavniki sestrskih cerkva in drugih verskih skupnosti, spoštovani predstavniki vojske in policije in vseh drugih ustanov našega političnega, gospodarskega in kulturnega življenja. Dragi bratje in sestre.
Vsako leto se pred praznikom državnosti zberemo tudi v naši stolnici pri maši za domovino. Letos mora biti naše praznovanje še posebej slovesno, saj ga obhajamo ob 30 – letnici naše državne samostojnosti. Trideset let odkar smo doživeli »nasmeh zgodovine«, kakor se večkrat izrazi prvi predsednik vlade samostojne Slovenije Lojze Peterle. Obhajanje te obletnice naj nam pomaga, da bomo ta nasmeh ponotranjili, da bo postal naš in da ga bomo iz sebe izžarevali v prostor, da ga bomo podarjali ljudem, s katerimi bomo skupaj praznovali in s katerimi bomo skupaj oblikovali svojo sedanjost in prihodnost.
Res je, da je bila samostojnost in neodvisnost Republike Slovenije sprejeta 25. junija 1991 in smo s tem dobili svojo državo in vse, kar to državo opredeljuje v političnih, gospodarskih, varnostnih in drugih odnosih z okolico. Bil je veličasten dan; odločitev ljudi, ki so jo izrazili na plebiscitu pol leta prej, je dozorela v samostojno državo.
Toda samostojnosti ne bi bilo, če bi samostojnost že dolgo pred tem ne živela v ljudeh, ki jim je srce bilo za Slovenijo. Kako se ob tem ne bi spomnili g. Marka Kremžarja, ki je umrl 11. junija letos. On in toliki drugi so v sebi nosili samostojno Slovenijo, ko se je zdelo, da je ta misel utopija, da je sanja, ki nikoli ne more biti izsanjana, želja, ki more rojevati samo bolečino. G. Kremžar je bil begunec, bil je del »emigracije«, ki se je izgovarjala kot psovka, njegova Slovenija ni bila svobodna, a v njegovem srcu in v srcu ljudi, ki so mislili in živeli tako, kot je živel on, je bila ves čas svobodna in samostojna.
Danes smemo ponosno gledati na našo zgodovino. Naša preteklost je čudežna. Da smo obstali na tem prepihu narodov, kultur, jezikov in poti, je komajda razumljivo. Bili smo na prostoru, kjer smo morali biti odprti v soseščino. Ta nas je oplajala s svojimi dosežki in spodbujala naš vsestranski razvoj. Ne le, da smo se od drugih učili, ampak smo bili tudi dovolj ustvarjalni, da smo naučeno nadgradili in tudi sami prispevali v svetovni zaklad znanja in napredka. Po drugi strani pa smo znali ohranjati svoje jedro, svoje bistvo, ki nas je delalo prepoznavne najprej nam samim, potem pa tudi tistim, ki so nas srečevali.
Čeprav smo na prostoru, ki je verjetno najbolj prepišen v Evropi, saj se ob nas srečujejo vse velike evropske jezikovne skupnosti – slovanska, romanska, germanska in ugrofinska, smo vendarle znali obdržati svojo istovetnost. Naši ljudje so se s sosedi pogovarjali v različnih jezikih, prepevali in molili pa so v slovenščini, v dvojini – zavedali so se, da se molitev samo v maternem jeziku dotakne srca, kot tudi kruh samo v maternem jeziku zadiši.
Zato je pater Branko Cestnik upravičeno zapisal: »Krona naše vztrajnosti, vzdržljivosti, tudi določene upornosti je samostojna država Slovenija, ki smo jo razglasili pred tridesetimi leti. Naziv zmagovalci je upravičen. Upravičen je tudi naš nacionalni ponos. Majhni smo, a smo. Nimamo velikega geopolitičnega vpliva, a štejemo. Ne poplavljamo s svojimi gospodarskimi in kulturnimi izdelki, a damo svoj prispevek« (Cerkev danes, 3/2021, 3).
Ta upravičeni ponos v nas budi hvaležnost. Toda nasmeh zgodovine ali pa obsijanost s svetlobo z neba, kakor je rekel tedanji nemški kancler Helmut Kohl, je moral nekdo opaziti. Brez ljudi, ki so bili pozorni na znamenja časov in so s pretanjenim čutom za dogajanje, čeprav morda s premajhnimi političnimi izkušnjami, spoznali, da se je svet za nekaj trenutkov odprl za nove možnosti, bi nasmeh zamrl, svetloba bi ugasnila in svet bi se spet zaprl. Zato smo hvaležni vsem, ki so ta trenutek zaznali, v večini pa so ga isti ljudje tudi uresničili, ob sodelovanju mnogih. Ne glede na vse, kar poslušamo, kdo je bil osamosvojitelj in kdo ne, je dejstvo, da smo imeli sicer najprej res predsedstvo Republike Slovenije, samo eden pa je bil prvi predsednik vlade, prvi obrambni, notranji ali drugi resorni minister, le eden je bil prvi poveljnik nastajajoče Slovenske vojske itd. (J. Plut). Tega mesta jim v zgodovini slovenske države ne more nihče vzeti.
Naša pot v samostojnost in mednarodno priznanje bi bila zelo drugačna, če bi ne bilo Slovencev z velikim srcem in mogočno zavestjo, ki so bili po vseh državah, zlasti pa v najbolj odločujočih. Skupaj z duhovniki, ki so tam vodili krščansko in slovensko skupnost, so nagovarjali politike, diplomate, gospodarstvenike in druge, ter tako dali vedeti, da nastaja Slovenija. Bili so na trgih velikih mest, zbirali so se pred parlamenti držav – brez koles, pač pa z zastavami – slovenskimi zastavami in gesli, ki so promovirala Slovenijo. Ker so bili ugledni in uspešni člani družbe v teh državah, so njihovemu glasu prisluhnili. V njih se ja za našo Slovenijo ponovila zgodba svetopisemskega Jožefa, ki so ga bratje prodali v Egipt, on pa jih je v stiski reševal pred poginom.
Danes tudi s ponosom in hvaležnostjo gledam na delovanje naše Cerkve in tolikih z njo povezanih ljudi. Škofje in duhovniki so v času zatiranja nosili v duši svobodo; ne obsodbe, ne zapori in ne šikane jim te svobode, za katero nas je oprostil Kristus, niso mogli iztrgati iz src. Zato so tudi z navdušenjem pritrdili delu za samostojnost in zanj navduševali ljudi. Pri tem jih je navdihoval zgled nadškofa Alojzija Šuštarja, ki je v tistih časih deloval kot pravi ambasador Slovenije v Evropi. Pomembno vlogo je imela tudi Komisija za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci pod vodstvom nadškofa Antona Stresa, ki je nagovarjala javnost s temeljnimi načeli družbenega nauka Cerkve. Globoko hvaležnost smo dolžni tudi Svetemu sedežu in papežu sv. Janezu Pavlu II., ki se je v času osamosvajanja živo zanimal za dogajanje v Sloveniji, Sveti sedež pa je 13. januarja 1992 tudi med prvimi priznal samostojno državo Slovenije in s tem pomembno vplival tudi na druga priznanja, zlasti evropskih držav.
Ker je bilo našo samostojnost potrebno tudi obraniti, se s hvaležnostjo in molitvijo spominjamo tistih, ki so v tej obrambi umrli, ter spoštljivo mislimo na bolečino, ki so jo ob tem doživele njihove družine.
Smo danes tam, kjer smo ob razglasitvi samostojnosti verjeli, da bomo? Smo. Ne še v vseh segmentih družbe, ne še v vseh podsistemih države. A tisti, ki od blizu poznamo delovanje starega sistema, dobro vemo, kakšno pot smo prehodili od takrat, ko je bila naša materinščina ogrožena, in ko so bila naša nakupovalna središča v Trstu ali v Celovcu. Kakšno pot smo prehodili od takrat, ko so poznejšega nadškofa Franca Perka zaradi šale zaprli za tri leta, pa do danes, ko se celo sovražna gesla razlagajo kot svoboda govora. Seveda pa še nismo prišli tako daleč, da demokratična ne bila samo ureditev, ampak bi demokratično postalo tudi mišljenje in delovanje ljudi.
Da bomo mogli v resnici priti tja, kamor želimo priti, se bomo morali tudi dejansko, v delovanju vseh ustanov družbe posloviti od revolucionarne prakse in njenih »pridobitev«. Ali kot je dejal Marko Kremžar v pogovoru z novinarjem Jožetom Možino, da ima Slovenija možnost postati ena najbolj razvitih evropskih držav, če prekine socialistično miselnost, ki hromi razvoj, in uveljavi svobodo ter zasebno iniciativo.
In kaj bomo morali storiti, da bomo naredili korake naprej? Morali se bomo dogovoriti, kaj so v resnici tisti temelji, na katerih gradimo hišo naše države. V temeljih bomo morali prepoznati tudi duhovno zgodovino našega naroda, zgodovino krščanstva, ki je našo pokrajino oblikovalo s številnimi cerkvami in kapelicami, našo kulturno ustvarjalnost pa s plemenitostjo srca, misli in jezika, s katero so naši predniki oblikovali zavest slovenskega človeka. Danes je videti, kot da je nekatere sram krščanstva, ki je vgrajeno v našo preteklost in v marsičem tudi v sedanjost. Tudi Cankarja je bilo sram njegove matere, ker je bila preveč »kmetiška«, a vendar ga je ona rodila in njeno garanje ga je šolalo.
Še naprej bomo ostajali odprti in bomo z veseljem sprejemali vse, kar more oplemenititi naše prizadevanje za resnični napredek človeka in kar bi moglo omogočati konkretno spoštovanje med ljudmi in med različnimi skupinami v naši državi, zlasti na področju političnega delovanja.
Nekateri v naši državi bodo morali iz nasprotovanja začeti delati za. Kot odgovorni državljani bomo morali vsi v naše skupno iskanje boljših razmer, večje blaginje in spoštljivega razumevanja prispevati svoje predloge, ki bodo naravnani na ustvarjanje in varovanje skupnega dobrega. Zgolj nasprotovanje vsemu in vsakemu ne gradi ne družbe in ne države, pač pa ju ruši.
Kako težko čakam čas, ko nas bo začela prevevati pozitivna miselnost. Ko se bo vsaka kritika iztekla v predlog za izboljšanje, za rast, za radost. Mi, kristjani bomo poleg sodelovanja v vseh porah družbenega in političnega življenja v večji meri sodelovali tudi tako, da bomo uresničevali spodbudo apostola Pavla: »Prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice.«
Dragi bratje in sestre, naj to razmišljanje končam z optimističnim pogledom dr. Marka Kremžarja: »Prepričan sem, da je pred Slovenci veliko več prihodnosti, kakor pa imajo za sabo preteklosti.« Priznajmo preteklost in živimo v prihodnost.
Bog te blagoslovi, ljubljena Slovenija. Naj te blagoslavljajo tudi naša dejanja, naša ljubezen in zvestoba.
Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit in
predsednik Slovenske škofovske konference
