Dragi bratje in sestre. Prejšnjo nedeljo smo obhajali najlepši Marijin praznik – njeno vnebovzetje, ki nam je odpiral oči za resničnosti, ki jih je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo, in nam razvnemal srce, da bi svoje korake, svoje odločitve – skratka svoje življenje naravnali v tej smeri izpolnitve v večnem življenju.

Danes pa nam Božja beseda spregovori o krizi. V današnjem razumevanju tega izraza je vedno nekaj nevarnega, nekaj grozečega. Krize nas je strah. Vsi se spomnimo svetovne gospodarske in finančne krize leta 2008, ki je pretresla ves svet in ga zamajala za več let. Trenutno še vedno živimo v svetovni zdravstveni krizi zaradi bolezni covid-19, ki vpliva tudi na stanje v družbi – kaj vse slišimo, da se dogaja v družinah, ki težko prenašajo razmere, ki jih narekujejo ukrepi za zajezitev okužb – pa ponovno tudi na gospodarskem področju. Pa tudi v človekovem življenju govorimo o kriznih obdobjih: kriza srednjih let, pri poročenih kriza v zakonu, pri duhovnikih in redovnikih kriza poklica …

Zaradi takega prizvoka je v našem razumevanju kriza nekaj negativnega. Najbolje bi bilo, če je sploh ne bi bilo, če pa že pride, naj bi bili nanjo pripravljeni, da bi iz nje izšli s čim manj škode, s čim manj negativnih posledic, predvsem pa čim prej.

V grščini, iz katere izhaja ta beseda, pa kriza pomeni nekaj drugega. Krísis pomeni 'odločitev, ločitev', kar je sorodno s krī́nō 'odrežem, ločim, odločim, razsodim'.

Zato lahko upravičeno rečemo, da nam Božja beseda govori o krizi. Izraelci so prišli v obljubljeno deželo. Leta potovanja skozi puščavo so za njimi. Generacija, ki je pod Mojzesovim vodstvom odšla iz Egipta in jo je Egipt vedno spremljal v spominih, je ostala v puščavi. V obljubljeno deželo je prišel nov rod. Ta zgodovino svojega ljudstva pozna skozi pripovedovanje starejših, nima pa osebnega izkustva. Tudi veličastna dela, s katerimi je Bog spremljal svoje ljudstvo in ga reševal iz rok sovražnikov, pozna samo iz pripovedovanja.

Zato je prišel trenutek odločitve. »Če vam ni všeč, da bi služili Gospodu, si izberite danes, komu hočete služiti: ali bogovom, katerim so služili vaši očetje ónstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih deželi prebivate.« Gre za izbiro med tremi možnostmi: bogovi, ki so jim služili očetje onstran reke so bogovi izpred Abrahamovega časa, kajti Abraham je že spoznal osebnega Boga, slišal njegov glas in mu bil pokoren, bil pa je tudi deležen izpolnitve njegovih obljub. Druga možnost so bogovi Amorejcev, v katerih deželo so prišli. To pomeni, da se stopijo z vero in kulturo okolja. Samo po sebi se mi postavlja vprašanje, če bi ta dežela zanje še ostala obljubljena dežela, če bi se odpovedali svojemu Bogu, saj jim je ta Bog, Jahve, tisti, »ki je«, obljubil to deželo in jih vodil vanjo. Tretja možnost pa je še naprej služiti Gospodu.

Nujnost odločanja je osupljivo aktualna tudi danes, v času in družbi, v katerih živimo. Res je, da je manj navzoča težnja po vračanju k bogovom, ki naj bi jim služili naši predniki. Z njimi se poleg znanstvenikov ukvarja le skupina zanesenjakov, za katere pa človek ne ve, ali gre za osebno prepričanje ali zgolj za nasprotovanje katoliški veri in Cerkvi. Tudi med Izraelci, ki so prišli v Kanaan, najbrž ni bilo posebnega zanimanja za bogove, ki so se jih bali in se jim klanjali Abrahamovi predniki. Jozuetovo ponudbo prej razumem kot vprašanje: ali se hočejo vrniti v preteklost, v čas, preden so po Božji postavi dobili svojo identiteto in postali narod? V čas, preden so bili deležni Božje izvolitve.

Veliko večjo nevarnost pa predstavlja stalna možnost kulturnega in tudi verskega zlivanja z okoljem. Ostajati zvest samemu sebi, svojemu narodu, svojemu Bogu in svoji veri, svojim praznikom, svojim običajem, svojim prednikom je vedno predstavljalo napor drugačnosti. Kdor je ostajal zvest samemu sebi, je bil izpostavljen. Njegova drugačnost je motila njegovo okolico. Dokazov za to imamo nešteto; od prvega mučenca sv. Štefana, pa do požigov cerkva in umorov duhovnikov v našem času. In vse vmes. Tudi pri nas, tudi v našem okolju in tudi v naši zgodovini. Danes je ogrožanje življenja sicer manj pogosto, pač pa »bogovi« našega časa uporabljajo druge načine, ki ogrožajo drugačnost tistega, ki pravi, da so na svetu moški in ženske, drugačnost tistega, za katerega sta zakon in družina nekaj svetega, drugačnost tistega, ki živi iz narodnega izročila in ga neguje, pa tudi drugačnost kristjana in drugače verujočih.

Kdor je v tem smislu drugačen, ga okolica ožigosa za nestrpnega, za netolerantnega, njegova razmišljanja in ideale označi in s tem diskvalificira kot sovražni govor ter ga popredalčka v eno od kategorij, ki jih je sama izoblikovala za onemogočanje tistih, ki mislijo drugače in hočejo tudi živeti drugače. Nanje nalepi enega od številnih –izmov, ki služijo razvrednotenju drugega, njegovih misli in njegovih vrednot in njegovega pogleda na svet. Brez dokazov, brez utemeljitev, brez razumskega napora – zgolj s parolami in vpitjem po ulicah in medijih.

Ko je Jozue pred ljudstvo razgrnil nujnost odločitve, je tudi povedal, da bodo on in njegova »hiša služili Gospodu.« V tem trenutku odločitve so se tudi Izraelovi rodovi začeli spominjati Gospodove navzočnosti v življenju njihovih očetov in njih samih. V tem spominjanju so spoznali, da jim je bil Bog naklonjen, da jih je vodil in varoval. Ob Jozuetovi odločitvi in ob spominjanju svoje preteklosti so se odločili: »Tudi mi bomo služili Gospodu, kajti naš Bog je!«

Vendar pa ostaja nepreklicna resnica, da se mora vsaka krščanska generacija znova odločiti za krščanstvo in s tem za Boga, kakor nam je povedal papež sv. Janez Pavel II. ob obisku v Sloveniji. Pred ta izziv je bila postavljena tudi skupnost dvanajsterih Jezusovih učencev po njegovem evharističnem govoru v Kafarnaumu.

»Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?« so se spraševali učenci. Seveda se trdost te besede ne nanaša toliko na besedo samo, čeprav je morala v ušesih pobožnega Juda zelo čudno zveneti Jezusova trditev: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Trdota oziroma zahtevnost besede se pokaže takrat, ko jo je treba slišati in iz nje živeti. Tudi ko je Oče na gori razodel svojega Sina in trojici učencev velel: »Njega poslušajte!« ni šlo za poslušanje besed, ampak za oblikovanje življenja po teh besedah. To je pravzaprav samo drugače oblikovano Jezusovo povabilo: »Hodi za menoj!«

Učenci so z odhajanjem povedali, da je beseda pretrda. »Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim.« Preseneča pa Jezusovo ravnanje. Ničesar ne stori, da bi jih zadržal. Ne omehča svoje besede. Ne začne je prilagajati razpoloženju poslušalcev. Nobene svojih trditev ne vzame nazaj, kot pravimo. »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.« Drugih besed nimam, saj nisem prišel, da bi vas s svojimi besedami zabaval, ampak sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Če teh besed ne morete sprejeti, ne morete vstopiti v življenje.

Ne samo, da Jezus ni nikogar zadrževal. Zdi se, kot bi ga skrbelo, da bi ob njem ostal kdo, ki ni pripravljen sprejeti te besede takšne, kakršna je; se pravi, da ni pripravljen sprejeti Jezusa takšnega, kakršen je. Zato njegovo vprašanje dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« V tem vprašanju ni razočaranja in ne očitanja. Vsak je popolnoma svoboden. Nihče ni prisiljen, da hodi za njim. Nihče ni prisiljen z njim deliti njegove usode – tudi usodo trpljenja in smrti. A kdor se odloči, da bo hodil za Njim, mora hoditi za Njim.

Kje smo danes mi, dragi bratje in sestre: hodimo za njim ali se samo imenujemo po njegovem imenu? Smo dovolj njegovi, da čutimo posledice zasmehovanja in izključevanja s strani okolice, ali pa se dovolj prilagajamo, da je naša vest mirna in naše življenje brez preizkušenj? Ali v resnici živimo iz njegovih besed, ker smo trdno prepričani in vemo, da je on Sveti od Boga in ima besede večnega življenja?

Bratje in sestre, naj nas ta nedelja poveže s Kristusom. In naj bo z vami blagoslov vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Msgr. Stanislav Zore

Ljubljanski nadškof metropolit