Dragi bratje in sestre. Prejšnjo nedeljo smo slišali zaključek 6. poglavja Janezovega evangelija – Jezusovega evharističnega govora v shodnici v Kafarnaumu. Postavljeni smo bili pred odločitev – oditi z množico ali ostati s skupino dvanajsterih, ki so po Petrovi izjavi prišli do spoznanja, da pravzaprav nimajo kam oziroma h komu iti, saj ima samo Jezus besede večnega življenja. Z današnjo nedeljo se vračamo k Markovemu evangeliju, ki nas navdihuje v naših nedeljskih premišljevanjih v letošnjem bogoslužnem letu.

Jezus se s svojimi dejanji in učenjem vedno bolj razodeva kot tisti, ki ima besede večnega življenja. Kamorkoli pride, se okoli njega začnejo zgrinjati množice, ki želijo slišati njegovo besedo. K njemu tudi prinašajo bolnike z željo, da bi se smeli dotakniti vsaj roba njegove obleke. Jezus je polagal nanje roke in jih ozdravljal, pa tudi tisti, ki so se ga samo dotaknili, so ozdraveli.

Seveda je Jezusovo delovanje, predvsem pa vpliv, ki ga je imel na ljudi, zbudilo pozornost in zaskrbljenost med varuhi postave, med farizeji in pismouki. Nekaj jih je prišlo iz Jeruzalema, torej iz središča verskega življenja in oblasti, in začelo presojati Jezusovo učenje in delovanje. Niso se najprej lotili Jezusa samega. Začeli so pri njegovih učencih: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?«

Verjetno je bil Jezus takrat že preveč znan, da bi se lotili neposredno njega. V evangelijih večkrat zasledimo ugotovitev, da so se bali ljudstva in zato niso odkrito nastopili zoper njega. Očitno je javno mnenje v vseh časih dovolj močan dejavnik, da pogojuje odločitve in še bolj načine delovanja. Žal pa praktično nikoli ne spreminja ciljev, ki so si jih določeni krogi ali skupine zastavili.

Zato so se najprej lotili njegovih učencev. Ti so bolj ranljivi, ker v očeh ljudi niso tako pomembni. Če pa bodo dovolj dolgo nastopali proti njim, se bodo ljudje nazadnje začeli spraševati ne samo o njih, ampak tudi o njihovem Učitelju. Na ta način so hoteli počasi preko diskreditacije učencev priti tudi do Jezusa.

To spominja na doživljanje Božjega služabnika škofa Antona Vovka, ki ga je OZNA zasliševala leta in leta in skušala zlomiti njegovo zvestobo Jezusu Kristusu, evangeliju, Cerkvi in papežu. Med zaslišanjem 23. decembra 1948 – in ni bilo edino zaslišanje v tem duhu – so ga hoteli pripraviti do tega, da bi bil pripravljen »sodobno pridigati in ljudstvo dvigati po poti socializma.« Glede tega naj bi dal smernice tudi duhovnikom. Ko je to odločno odklonil, so mu začeli groziti: »Boste videli, kam vodite Vi Cerkev. Jutri boste videli, koga bomo od duhovnikov še zaprli. Vsega ste vzrok Vi.«

Ko je škof Vovk na to odgovoril: »Če sem tak zločinec, zakaj mene ne zaprete? Tu sem,« je OZNA odgovorila: »Vi bi radi postregli Vatikanu, da bi imel material zoper nas, ko bi bil zopet en škof zaprt. Zaenkrat tega ne bomo storili« (V spomin in opomin, 422).

Skupina farizejev in pismoukov je Jezusa in njegovo skupino presojala skozi predpise ali kakor so temu rekli sami: »izročilo prednikov«. Ne gre torej za Postavo, ki jo je Bog podaril ljudstvu, mu s tem dal identiteto in ga oblikoval v narod. Šlo je za vse tiste pikolovske predpise, ki so posegali na vsa področja človekovega življenja in ga omejevali. Kot merilo življenja so postavili nauke, ki so samo človeški predpis. Te nauke so skozi čas postavili zunaj človeka in tudi zunaj Boga. Začeli so obstajati sami zase in so bili tudi sami sebi namen. Zato niso mogli oblikovati življenja in ga še manj navdihovati. V duhu Jezusove prilike o trti se je vse to postalo suha mladika, ki bo vržena v ogenj in bo zgorela. Propadla bo. Istočasno pa so ti nauki postali pomembnejši od človeka, od življenja in od Boga in so urejali vse.

V današnji Božji besedi pa Jezus čistost, s tem pa moč odnosa do Boga in do človeka postavlja v srce. Obredna čistost ne zagotavlja čistosti srca. Obredna čistost ne zagotavlja gledanja Boga. Boga bodo gledali samo tisti, ki so čisti v srcu.

Apostol Jakob, iz njegovega pisma je vzeto današnje drugo berilo, pravi, da »nas je Bog rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev. S krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše.« Zelo lepo je to povedala 5. Mojzesova knjiga: »Ta zapoved, ki ti jo danes dajem, zate ni pretežka in ni oddaljena … prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ« (30,11.14). Če hočemo častiti Boga z ustnicami, moramo najprej dobro odpreti ušesa in srce, preden odpremo usta, da bi njegova beseda mogla prebivati v nas. Potem ne bomo v nevarnosti, da bi govorili o stvareh, ki so zgolj človeška izročila.

Potem pa Jakob nadaljuje: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo.« Iz srca in ustnic mora beseda doseči roke. To je namreč beseda, ki očiščuje. Spomnimo se Jezusovega pogovora z učenci po zadnji večerji, ko je Jezus spregovoril o trti in mladikah in o vinogradniku, ki očiščuje mladike. Tedaj jim je Jezus rekel: »Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal« (Jn 15,3).

Iz srca in z ustnic Beseda seže do rok. Po tej besedi tudi roke postanejo čiste, pa ne zaradi tega, ker bi bile umite z obrednim umivanjem ali očiščevanjem, kakor so to hoteli farizeji, ampak ker so sposobne besedo, ki smo jo slišali, spremeniti v življenje. Nič več biti samo poslušalci besede, ampak njeni uresničevalci. »Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta.

Božja beseda nas torej vzgaja k temu, da brez umetnega ločevanja ohranjamo skupaj srce in roke. Jezus je to povedal zelo jasno, za farizeje in pismouke najbrž kar malo boleče: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Vsaka beseda, vsako dejanje, vsak odnos najprej zaživi v človekovi notranjosti, potem pa se udejanji v izrazih, ki jih lahko zaznavamo s svojimi čuti. Sv. Jakob pravi, da to pomeni skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta.

Preverimo, koliko je naša pobožnost čista, koliko je naše srce čisto. Pred tremi tedni sem zasledil zapis, da je okoljsko ministrstvo v Združenem kraljestvu zaradi odkrite tuberkuloze za alpako Geronima odredilo odstrel. Pod peticijo za njegovo rešitev se je v nekaj dneh podpisalo skoraj 100.000 ljudi, ki tudi napovedujejo javni protest. Njegova lastnica pravi, da bi bila usmrtitev »moralno in etično napačna«, saj po njenem mnenju želijo pristojni usmrtiti »popolnoma zdravo žival«.

Koliko od teh ljudi bi se podpisalo pod peticijo proti splavu, ker »je to moralno in etično napačno« dejanje, saj pri splavu usmrtijo »popolnoma zdravega človeka«. Glede na našo odločitev, kam bi se podpisali, lahko presojamo, kako čisto je naše srce.

Preživite lepo nedeljo, v kateri naj bo z vami blagoslov vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Msgr. Stanislav Zore

Ljubljanski nadškof metropolit