Dragi bratje in sestre. Božja beseda na nedelje po veliki noči nam govori o veri. Koliko ovir je bilo v mislih in srcih učencev za verovanje v Jezusovo vstajenje! Morda nas preseneča, da je v Apostolskih delih rečeno, da se je Jezus po veliki noči prikazoval učencem štirideset dni in jim govoril o Božjem kraljestvu, preden je ob vnebohodu izginil izpred njihovih oči.
Štirideset dni nas spominja na štirideset let Izraela v puščavi. Štirideset let je bilo potrebnih, da so Izraelovi sinovi ne samo odšli iz Egipta, ampak da so se tudi njihova srca in duše osvobodila Egipta. Dokler so Egipt nosili v sebi, dokler so se ob vsaki preizkušnji in težavi v mislih vračali v Egipt in očitali Mojzesu in Aronu, da sta jih odvedla v puščavo in nevarnost, toliko časa niso mogli priti v obljubljeno deželo. Pa ne zaradi tega, ker bi bila obljubljena dežela zanje nedostopna, pač pa zaradi tega, ker obljubljene dežele ni nikjer, dokler v sebi nosiš Egipt.
Podobno se je dogajalo z učenci po veliki noči. Najprej so se razbežali, kakor jim je napovedal Jezus: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede« (Mt 26,31). Potem pa so se začeli vračati vsak v svoj Egipt. Dva učenca smo srečali na poti v Emavs, kamor sta se odpravila še isti dan. Zjutraj sta slišala govorice o Jezusovem vstajenju, a ju radovednost ni zadržala v Jeruzalemu, pač pa sta odšla. Peter in še šest drugih so se zbrali pri Tiberijskem jezeru. Petrova odločitev: „Ribe grem lovit,“ je zvabila tudi ostale: „Tudi mi gremo s teboj“ (Jn 21,3). Tudi ti so se vrnili v Egipt. Jezus je iz njih hotel narediti ribiče ljudi, oni pa so se ob prvi preizkušnji vrnili k svoji stari obrti – k lovljenju rib. Kot bi se Izraelci vrnili k izdelovanju opeke. In kakor je moral Bog prečiščevati Izraelce, da so vstopili v obljubljeno deželo, tako je moral Jezus prečiščevati srca učencev, da so začeli verovati vanj. Tudi oni so potrebovali čas - štirideset dni – da je Jezus s prikazanji in besedo premagal njihovo nevero. Šele tedaj so postali resnično učenci.
Prepričan sem, da so ves čas nosili v sebi besede in dogodke, ki so jih doživeli, ko so bili z Jezusom. Še po desetletjih so navajali Jezusove besede in govorili o njegovih čudežih, kot da bi se vse zgodilo včeraj. Vendar je vse to mrtvo ležalo v njih, dokler Jezus v njih ni prebudil vere, da je vstal in živi. Dokler so ga imeli za mrtvega, dokler je bil zanje del preteklosti, sicer čudovite in navdihujoče, pa vendar samo preteklosti, to ni moglo ne spremeniti ne oblikovati njihovega življenja. Ko pa so ga spoznali in sprejeli kot vstalega, so lahko postali ne samo učenci, ampak tudi priče vsega, kar se je zgodilo v Jeruzalemu v tistih dneh.
To je pot, ki jo moramo prehoditi tudi mi. Vsi, ki se imenujemo in se imamo za Jezusove učence, moramo prehoditi pot štiridesetih dni od vstajenja do vnebohoda; prehoditi moramo pot od znanja, ki smo ga dobili pri veroučnih urah in morda še v mladinskih skupinah, do srečanja z Jezusom, z vstalim in živim. V tem srečanju se vse naše znanje spremeni zgolj v potrebno orodje, da moremo spregovoriti o tem, kaj, kako in zakaj verujemo. Temelj pa je izkustvo živega Boga. Na tem izkustvu, na tem srečanju, na tem doživetju sloni naša vera. Dokler se to ne zgodi, ostajamo kakor učenca na poti v Emavs ali kakor sedmerica pri Tiberijskem jezeru. Ostajamo ljudje s spomini, a brez življenja in brez prave prihodnosti.
Preseneča nas, da se učenci ob Jezusovem prikazanju odzovejo z vznemirjenjem in strahom, kot bi videli duha. Jezus v njih vidi preplašenost in dvome v njihovem srcu. In končno še veselje, v katerem ostaja nevera. Lukov opis odziva učencev je zelo človeški in z ničemer ne zmanjšuje težav, ki so jih imeli učenci z vero v vstajenje.
Jezus pa je tem človeškim težavam učencev prihajal naproti in jih vztrajno vabil ter prepričeval, naj se ga dotaknejo in pogledajo ter se tako prepričajo, da je v resnici on sam, kajti duh nima mesa in kosti.
To dvoje nam po eni strani govori o tem, da je Jezus po vstajenju vstopil v drugačen način bivanja. Kljub temu, da so učenci tri leta preživeli z njim, ga po vstajenju ne spoznajo: ne Marija Magdalena, ki ga ima za vrtnarja, ne učenca na poti v Emavs, ki ga imata za tujca, ne učenci ob Tiberijskem jezeru, ki so ga videli na obali, pa niso vedeli, da je Jezus. Jezus svojega vstajenja in vere vanj nikomur ne vsiljuje, ampak jih potrpežljivo vabi k veri vanj. Njegova navzočnost je obzirna. Ponuja se kot dar, ki prosi, da ga sprejmemo, ki nas vabi, naj izstopimo iz svojih predstav in predsodkov, da se bomo odprli za novost, ki presega vsa naša spoznanja.
Mislim, da imamo vsi podobno izkustvo. Ne verjamem, da kdo med nami misli, da je prisiljen verovati. Bolj ali manj smo prisiljeni sprejemati določene načine obnašanja v družbi, da nas ne izloči, določenih obveznosti v službi, da ne postanemo brezposelni … da bi pa bil prisiljen verovati, mislim, da ne. Smo pa povabljeni. Presenetljivo je, da pogosto to, kar doživljamo kot prisilo, sprejemamo, čeprav ob tem nergamo, na to pa, kar nam je ponujeno kot povabilo, je naš odgovor odvisen od našega trenutnega razpoloženja.
Vse to je znamenje, da nismo srečali Vstalega in da nismo začeli verovati vanj. Kajti srečanje z Vstalim in vera vanj nas spremenita. Prenovita naše življenje in naš način srečevanja z njim. Ko so ga učenci v resnici srečali in začeli verovati vanj, so se napotili v Jeruzalem, so se vrnili v skupnost. Nam skupnost velikokrat pomeni malo, premalo. Ne doživljamo je kot prostor srečanja s Kristusom, ampak bolj kot okolje, v katerem se izpolnjujejo naša pričakovanja. Morda kdaj za koga celo okolje, v katerem uresničujem svoje pravice, ne da bi ob tem čutil kakršne koli dolžnosti do te skupnosti. Ostajati zunaj skupnosti pomeni odpovedati se srečanju z Jezusom Kristusom in istočasno misliti, da moram biti deležen vsega, kar je zaupal v varstvo Cerkvi, skupnosti svojih učencev.
V ozadju naše težave z vero v vstajenje mislim, da je tudi dejstvo, da srečati Vstalega in ga sprejeti pomeni tudi srečati Križanega in ga sprejeti. „Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz“ (Lk 24,39). Pa ne gre samo za meso in kosti, gre za istovetnost Križanega in Vstalega. Pronicljivo je to doumel apostol Tomaž, ki je hotel položiti svojo roko v Jezusovo prebodeno stran. Šele potem bo veroval, da je v resnici vstal od mrtvih. Če Vstali ne pokaže svojih ran, potem nismo odrešeni, saj Križani in Vstali nista ista oseba.
Res je, da bi naši človeški pomehkuženosti ugajalo, če bi vstali Kristus ne bil zaznamovan z ranami. To bi nas lahko navedlo na misel, da trpljenje lahko zavrnemo. A ne smemo pozabiti Jezusovih besed učencema na poti v Emavs: „Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?“ (Lk 24,26). Žeblji na rokah in nogah, sulica v srcu, prebodene roke in noge, prebodeno srce je potrebno, da Kristus postane Odrešenik, mi pa iz učencev postanemo odrešenci.
Prvo dejanje v prebujanju vere v učencih je bilo torej dokazovanje istovetnosti Križanega in Vstalega. Drugo dejanje pa je bilo prebujanje njihovega duha za razumevanje Pisem. Jezus je v času svojega javnega delovanja večkrat dejal, da se nekaj mora zgoditi, da se bodo spolnila Pisma. Tudi ob prikazanju v dvorani zadnje večerje jih je ponovil: „Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, v prerokih in psalmih.“ Križanega in Vstalega moramo srečati tudi skozi Sveto pismo. Brez branja in razumevanja Svetega pisma se ne bomo mogli zares srečati z Jezusom, križanim in vstalim. Srečanje z njim skozi Sveto pismo vključuje tri dogodke: „Tako je pisano. Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu“ (Lk 24,46-47). Božji načrt odrešenja torej ne vsebuje samo Jezusove smrti in vstajenja, ampak tudi pričevanje krščanske skupnosti, ki mora vsem narodom oznaniti velikonočni dar, spreobrnjenje in odpuščanje grehov.
„Vi ste priče teh reči,“ (LK 24,48) smo slišali Jezusa. Začnite tukaj. Začnite v Jeruzalemu. Tudi nam govori isto. Začnite tukaj. Začnite v svoji družini, začnite v svojem podjetju, začnite med svojimi sosedi. Če smo ga srečali, potem to ne bo težko. Tudi nasprotovanja in celo trpljenja se ne bomo ustrašili, saj vemo, da Vstali pokaže svoje vstajenje ravno s poveličanimi ranami svojega trpljenja. Tudi naše trpljenje bo poveličano in bomo z njim pred Očetom dokazovali, da smo v resnici postali Jezusovi učenci.
Tako bo Kristusova ljubezen v nas resnično postala popolna. Amen.
Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit
