Dragi bratje škofje in duhovniki, dragi diakoni in bogoslovci, drage sestre redovnice, spoštovane mame in očetje naših kandidatov za diakonsko posvečenje, dragi njihovi bratje in sestre in vsi ostali sorodniki, dragi prijatelji in znanci, dragi farani njihovih rojstnih župnij, dragi bratje in sestre. Lepo vas pozdravljam in sem vesel, da bomo skupaj obhajali diakonsko posvečenje letošnjih kandidatov za diakonat. V tem veselju sprejemamo Roka Gregorčiča iz Šiške, Tadeja Pagona iz Bistrice pri Tržiču, in Janeza Pavla Šuštarja iz Homca.
Dragi kandidati za diakonat, v obredu diakonskega posvečenja posvečevalec postavi bodočim diakonom tudi šest vprašanj, ki zajemajo način služenja in način življenja diakonov v Cerkvi. Zbrano občestvo bo poslušalo vaše odgovore in vašo pripravljenost z vsem srcem sprejeti diakonsko službo spremljalo z molitvijo.
Najprej boste odgovorili na vprašanje: Ali hočete biti po polaganju mojih rok in po daru Svetega Duha posvečeni za službo Cerkvi?
Od Jezusovih časov naprej Cerkev po Jezusovem zgledu deli zakramente s polaganjem rok. Bog, ki ga je Jezus razodel kot Očeta in je v Jezusu postal naš brat, ni oddaljeni Bog. Ni nekaj nad nami, kakor včasih lahko slišimo. Naše Bog je Bog, ki stopa v človekovo bližino, ki hodi z Božjim ljudstvom, naš Bog je Bog, ki z dotikom ozdravlja, očiščuje, osvobaja, oživlja. Po polaganju rok ob posvečenju želi Bog vsakemu izmed vas, dragi bratje, pokazati, kaj pomeni biti blizu, da boste tudi vi znali biti blizu Cerkvi, da boste v resnici postali služabniki Cerkve, se pravi vsega Božjega ljudstva. A naj vas misel na Božje ljudstvo ne zavede, da bi kdaj spregledali človeka. Jezus je nagovarjal množice in reševal posameznika; kakor so se nad Materjo Terezijo navduševale množice, ona pa je posameznega reveža dvigala z roba ceste in mu izkazovala ljubezen.
Nato boste vprašani: Ali hočete diakonsko službo v pomoč duhovnikom in v napredek krščanskega ljudstva opravljati v ponižni ljubezni?
Ali je ljubezen sploh lahko drugačna, kot ponižna? Prav takšno jo je opisal apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom: Ljubezen je potrpežljiva, je dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane (prim. 1 Kor 13,4-7). Ta ljubezen vam bo pomagala, da boste po Jezusovem zgledu odložili vse, kar bi vas moglo ovirati pri vašem služenju. On je namreč »vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal« (Jn 13,4). Tudi vi boste morali odložiti vrhnje oblačilo, to je vse tisto, kar bo za vas predstavljalo kakršno koli skušnjavo po uveljavljanju samega sebe, po pridobivanju ugleda, po ustvarjanju videza. Vse tisto, kar nekateri »opravljajo zato, da bi jih ljudje videli,« pravi Jezus (Mt 23,5). Pred videzom nas stalno opozarja papež Frančišek, saj nas videz oddaljuje od resnice, Jezus pa pravi, da je on sam resnica in resnica nas osvobaja. Zato nas ta ljubezen najprej osvobaja nas samih in nas odpira za druge. Naj mi bo dovoljena tale misel: Ali ni morda eno najbolj veličastnih znamenj čaščenja Boga, kadar je človekov hrbet sklonjen k bratu ali sestri v stiki in mu pomaga. Platna služenja pa nikoli ne odložite. S takšno ljubeznijo boste pomagali k napredku krščanskega ljudstva.
Sledilo bo vprašanje: Ali hočete, kot piše apostol, v čisti vesti ohraniti skrivnost vere in to vero po evangeliju in izročilu Cerkve oznanjati z besedo in dejanjem?
Biti diakon ni služba, ki bi jo človek opravljal za določen čas, ostali čas pa bi lahko porabil zase, za svoje načrte in za svoje prijatelje. Ne, Cerkvi se je treba podariti ves, scela, brez pridržkov in brez zadržkov. Skozi to obljubo na neki način zveni Jezusova beseda učencem: »ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: 'Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.'« (Lk 17,10). Nihče ne more biti zares Gospodov služabnik, če najprej Gospod v resnici ne postane »njegovo vse« - »Moj Bog in moje vse,« kakor je molil Tomaž Kempčan v sloviti Hoji za Kristusom. Služabnik, ki ga njegov Gospod vsega prevzame, živi evangelij in izročilo Cerkve.
Kandidati za diakonat boste tudi obljubili življenje v celibatu: “Vi, ki ste se pripravljeni okleniti neporočenosti: Ali hočete v znamenje predanosti svojega duha Gospodu Kristusu zaradi nebeškega kraljestva v službi Bogu in ljudem to odločitev za vedno ohraniti?“
Ko je Jezus klical učence, je vsakemu posebej rekel: »Hodi za menoj!« (Mt 9,9). Poklical jih je, »da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat« (Mr 3,14). Dragi bratje, z obljubo celibata se boste zavezali, da bo obzorje in središče vašega življenja Jezus Kristus. Po Božji milosti se s svojo odločitvijo odpovedujete rodovitnosti telesa, da bi mogli v večji polnosti zaživeti duhovno rodovitnost v svetu. Obljuba neporočenosti po Božji dobroti ne sme biti vez, ki bi vas hromila, ampak mora biti dejanje svobode v darovanju Bogu in ljudem, s tem pa postane tudi pričevanje drugačnih odnosov, ki veljajo v nebeškem kraljestvu, ali kakor pravi Jezus, »v onem veku, kjer se ne bomo ne ženili in ne možile, ampak bomo kakor angeli v nebesih« (prim. Mr 12,25). Dragi bratje, želim vam in molil bom za vas, da bi življenje v neporočenosti za vas postalo vir veselja in darovanja. Kajti »Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7).
Diakoni se zavežejo tudi k redni molitvi molitvenega bogoslužja: Ali hočete ohraniti in krepiti duha molitve, ki je lasten vašemu načinu življenja, in v tem duhu skladno z vašim stanom skupaj z Božjim ljudstvom in zanj, pa tudi za ves svet, zvesto opravljati molitveno bogoslužje?
Prva služba vsakega posvečenega služabnika Cerkve in zato tudi vsakega diakona je molitev s Cerkvijo in za Cerkev. Od danes naprej bo molitveno bogoslužje Cerkve postala vaše dnevno prihajanje pred Boga. Bodite ponižni in prosite Jezusa Kristusa, velikega molivca, naj vas uči moliti. Naj vaša molitev ne zdrsne v navado, v kateri bi samo opravljali svojo dolžnost. Takšna molitev postane prazna in ne osrečuje. Prav tako naj vaša molitev ne postane odmaknjena od življenja, naj ne bo zgrešena pobožnost, saj bi vas tudi to oddaljevalo od Kristusa, ki se je utelesil, da bi nam razodel Očeta in nas odrešil. V molitvenem bogoslužju prinašajte pred Boga ljudi, ki jim boste služili. Skozi vrstice psalmov naj se vrstijo obrazi in življenja ljudi, ki vas bodo prosili za nasvet, ki vam bodo izročali svoje skrbi in bolečine, ki bodo želeli z vami podeliti svoje veselje. Nosite jih pred Boga. Stalni diakon Peter Skoberne pravi: »Kadar psalme molitvenega bogoslužja molim za ljudi, ki so se mi priporočili, ti psalmi postanejo drugačni.« Na ta način vaša molitev s Cerkvijo in za Cerkev ne bo nikoli prazna: ne Božjega ljudstva, ne Boga.
In nazadnje vprašanje: Ali se hočete v svojem življenju vedno ravnati po zgledu Kristusa, čigar telesu in krvi boste služili pri oltarju?
»Vse zmorem v njem, ki mi daje moč,« je sv. Pavel povedal Filipljanom. Dragi bratje, odločate se za Kristusa. On mora biti v središču vašega življenja in vašega služenja. Takšen, kakršen je bil. Takšen, kakršnega nam razodevajo evangeliji. Takšen, kakršnega so srečevali apostoli in kakršen je navduševal množice. Predvsem pa Kristusa, ki se je ves izročil Očetovi volji. Vse njegovo življenje je bilo izpolnjevanje volje njega, ki ga je poslal. Iz tega je živel, to je bila njegova hrana (prim. Jn 4,34).
Jezus je živel v svetu, ki ga je neprestano zasipal s svojimi ponudbami. Okolica – naj bo od hudiča v puščavi, pa do razbojnikov na Kalvariji – mu je ves čas govorila, na kakšen način naj odrešuje človeštvo. Ponudbe sveta so bile vedno vabljive; kako zelo lačnemu diši kruh, kako nas privlači moč in oblast, kako nas je strah preizkušenj in trpljenja. Jezus se je vedno znova odločil, da ne bo sledil ponudbam sveta, ampak bo svoje odrešenjsko poslanstvo uresničeval tako, kakor Oče hoče, kakor je povedal v molitvi v Getsemaniju: »Ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,39).
Dragi bratje. Tudi vi boste morali svojo diakonsko službo živeti med ponudbami sveta, med vzgibi srca in voljo Boga. Vedno znova se boste morali odločati za zvestobo. Vedno znova se boste morali odločati za Kristusa. V tesni in zvesti hoji za njim se boste naučili živeti Očetovo voljo in jo oznanjati z življenjem in besedami. Ne bojte se. Ne boste sami. Jezus vam obljublja: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20).
Z vami pa bo vedno tudi molitev Cerkve. Najprej molitev vaših staršev, ki vas je podpirala v času zorenja za odločitev in vam bo v oporo tudi v prizadevanju za življenje te odločitve. Potem pa tudi molitev mnogih ljudi, znanih in neznanih, ki vas bodo polagali v Božje srce.
Hvaležnost za molitve, ki vas spremljajo, pokažite s tem, da boste dobri diakoni, polni vere in Svetega Duha, kakršen je bil prvi mučenec diakon Štefan. Izročam vas Materi Mariji, Materi Cerkve in Kraljici duhovnikov. Njeno varstvo naj vas vedno ohranja v Jezusovi bližini. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
