Dragi bratje in sestre.
Iskreno pozdravljeni in dobrodošli v naši solnici sv. Nikolaja na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva. Z današnjo nedeljo zaključujemo bogoslužno leto, ki smo ga začeli s prvo adventno nedeljo lani. V loku tega časa smo pod vodstvom Božje besede in vsebine naših praznikov prehodili odrešenjsko zgodovino in temeljna sporočila naše krščanske vere. To je bil tudi čas, v katerem nas je naš nebeški Oče vabil, naj poslušamo njegovega Sina, Gospoda Jezusa Kristusa, in ga sprejmemo kot pot, resnico in življenje, da se naše prizadevanje ne bi iztekalo v prazno, oziroma kot je rekel apostol Pavel, »da morda ne bi tekel ali da ne bi tekel v prazno« (Gal 2,2).
Takšni trenutki so za nas vedno priložnost, da se ozremo nazaj, na prehojeno, ter skušamo izmeriti »daljo in nebeško stran,« kot je povedal pesnik Župančič. Vendar naj se takšno tehtanje preteklosti ne spremeni v iskanje samega sebe, v potrjevanje samega sebe. Jezus nas namreč opozarja: »Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil« (Mr 8,35). Apostol Pavel nas opominja, da »ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog« (prim. 1 Kor 3,7). Prazniki, kakor je praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, morajo torej naš notranji pogled naravnati nanj, ki je za nas umrl in vstal, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. »Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja« (1 Jn 5,12). Sv. Avguštin je spoznal: »Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler ne spočije v tebi« (Izpovedi, I,1).
Današnji praznik je zato praznik upanja. V svetu in v času, ko se zdi, da je razum utihnil, da je sočutje pozabljeno, da človeško bratstvo, o katerem govori papež Frančišek, v našem svetu ne more najti pravega mesta, stopa pred nas sporočilo današnje nedelje, ki nam govori, da se zgodovina sveta ne izteka v nekakšno entropijo časa in prostora, v smrt vsega ustvarjenega. Čeprav se zdi, da zlo zmaguje in da dobro korak za korakom izgublja svoj prostor, pa se v Božjem kraljestvu, ki je kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni, razodeva sodba nad svetom in oblast Križanega.
Zato vas povabim, da danes pozorno prisluhnemo Božji besedi, ki nas s svojim sporočilom preseneča. Kristjan bi moral vedno znova premišljevati o srečanju v pretorijski palači. Nasproti si stojita Pilat, skoraj vsemogočni nosilec oblasti, ki pokorno služi cesarju Tiberiju. Predenj pa so pripeljali zvezanega in tudi že pretepenega Jezusa. Tožijo ga, da je puntar, da ogroža cesarjevo oblast, da spodkopava cesarstvo.
Pilatovo vprašanje: »Si ti judovski kralj?« je zato pričakovano. Nobenega okolišenja, nobene priprave in mehčanja ujetnika. Pilat gre z besedo v srčiko stvari. Tako vsaj sam misli.
Jezus Pilatu ne odgovarja neposredno. Zakaj tudi bi. Pravzaprav ga je zgodba o kraljestvu in kraljevanju spremljala bolj ali manj vse njegovo življenje. In vedno so se ob njem zatresli temelji zemeljskih kraljestev in pogumne kralje teh kraljestev je prevzel strah. Ko je bil rojen, so se modri z Vzhoda prišli poklonit njemu, »ki se je rodil kot judovski kralj« (Mt 2,2). Ob tem vprašanju so se stresle trdnjave Herodovega kraljestva in Heroda je prevzel takšen strah, da je zagrešil pokol otrok, nedolžnih otrok. Temelji zemeljskih kraljestev večkrat, pravzaprav vedno, stojijo na krvi nedolžnih. Tudi sedaj nas pri nas in drugod prepričujejo, da mora biti pravica do splava splošna človekova pravica. Mi pa odločno odgovarjamo, da kri nedolžnih ne more graditi ne zemeljske in ne kake druge prihodnosti.
Ob začetku javnega delovanja je Skušnjavec v eni od skušnjav Jezusu pokazal »vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš« (Mt 4,8-9). Jezusa blišč in slava kraljestev nista zaslepila. Kakor ga ni premotil žvenket zlata in srebra tistih, ki so v tempelj metali od svojega preobilja. Zato je hudiča z vso svobodo in jasnostjo zavrnil: »Poberi se, satan.«
Ponudba kraljestva se je Jezusu zgodila tudi v žaru njegovega javnega delovanja; ob Genezareškem jezeru, kjer je pet tisoč mož nasitil s hlebi, ki jih je po zahvali Bogu razdelil med sedeče. Po tem znamenju, ki ga je storil, so ga iskali, da bi ga postavili za kralja, on pa se je sam umaknil na goro, v Očetovo bližino, v pogovor z Očetom.
Predstava o Jezusu kot kralju in o njegovem kraljestvu je spremljala tudi njegove učence. Nekateri so celo želeli napraviti kariero v tem kraljestvu, zato so ga prosili, da bi v njegovem kraljestvu eden sedel na njegovi desnici in eden na levici. Prošnja ni imela v sebi niti sledi tistega kraljestva, ki ga je Jezus razkril v današnjem evangeljskem odlomku. Ne. Šlo je za slavo, za moč, za ugled, za oblast.
Jezus pa je pozornost učencev obrnil drugam: »Kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,26-28).
In na koncu njega, ki je vse življenje zavračal in celo bežal pred zemeljskimi predstavami o kraljih in kraljevanju, obtožijo, da se dela kralja in da izpodkopava cesarjevo oblast. Zato Pilatovo vprašanje: »Si ti judovski kralj?« Jezus Pilata povabi k razmišljanju v čisto drugi smeri: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?«
Približala se je Jezusova ura, ko bo povzdignjen z zemlje in bo vse pritegnil k sebi. Zato s tem vprašanjem tudi Pilatu skuša odpreti drugačno pot. Seveda na svoj način. Na Odrešenikov način. Kakor je skušala Pilatu odpreti drugačno pot tudi njegova žena: »Nič ne imej s tem pravičnim.« Pilat bo vsak trenutek odločal o življenju in smrti: bo Jezusa osvobodil ali ga bo dal pribiti na prestol križa. Toda pred Pilatovo odločitvijo, Jezus na nek način pribije Pilata na njegovo odgovornost. Postavil mu je vprašanje, ki je do skrajnosti zaostrilo dramatičnost dogajanja: v čigavem imenu deluješ? Deluješ sam od sebe ali te upravljajo drugi? Ali še razmišljaš s svojo glavo, ali pa zaradi podkupnin in izsiljevanja tega nisi več sposoben? Sodiš pošteno, kot bi zahtevala tvoja vloga, ali pa se prodajaš zaradi svojih koristi?
Kakšna vprašanja, dragi bratje in sestre, tudi za nas same in za številne, ki v svojem življenju odločajo o drugih. Ali delujejo v skladu s svojimi odgovornostmi, ali spoštujejo človekovo dostojanstvo, ali so pri svojih odločitvah pošteni. So v odločanju svobodni ali pa morda skrbijo za koristi določene skupine, seveda pa takšni najprej storijo vse za zaščito svojih koristi in privilegijev. Po tem se Božje kraljestvo razlikuje od zemeljskih kraljestev, in Božji sin, Kralj vesoljstva, od zemeljskih veljakov in njihovih slug. In kakšno spraševanje vesti je to tudi za vsakega kristjana.
Povabim vas, dragi bratje in sestre, da se danes Kristusu, Kralju vesoljstva zahvalimo, da nas vabi v kraljestvo, v katerem ni najmočnejši tisti, ki je najbolj brezobziren, najbolj krut, ki je najbolj poteptal svojo vest in vse odtenke človečnosti in sočutja; ni najmočnejši tisti, ki z ognjem in mečem premaguje sovražnike, ki si jih v večini primerov sam izmisli, da more uveljaviti svoj pohlep; ni najmočnejši tisti, ki okoli sebe širi strah in grozo. V Jezusovem kraljestvu je največji tisti, ki kakor Jezus premore največ sočutne ljubezni; tisti, ki na nasprotovanja, na sovraštvo in celo na nasilje odgovarja s prošnjo za odpuščanje, kakor Jezus na križu; tisti, ki vedno pušča odrta vrata srca, da morejo drugi vstopati v njegovo kraljestvo, kakor desni razbojnik. V Jezusovem kraljestvu je največji tisti, ki kot usmiljeni Samarijan ne spregleda človeka in njegove stiske.
Gospod Jezus, hvala ti, da nam opiraš kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni in nas vabiš vanj. In te prosimo, spomni se v svojem kraljestvu nas, ki še omahujemo med ponudbami sveta in resnico, za katero pričuješ ti.
Mati Marija, ki si v hoji za svojim Sinom Jezusom ostajala njegova najbolj zvesta učenka, pomagaj nam, da bomo spoznali, da v nebeško kraljestvo ne vodi nobena druga pot, kot pogumna hoja za njim, ki živi in kraljuje vekomaj. Kajti, ljubezen nikoli ne mine. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
