Dragi bratje in sestre. Na drugo nedeljo po božiču nam bogoslužje nudi odlomke Božje besede, ki nas vabijo k poglobitvi našega doživljanja Jezusovega rojstva, predvsem pa poudarjajo njegovo središčno vlogo pri stvarjenju sveta kakor tudi pri našem Božjem otroštvu.

Že drugič v nekaj dneh smo poslušali uvod v Janezov evangelij. »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« Ta slovesna hvalnica nas je nagovorila že pri dnevni maši božičnega praznika, danes pa smo ji ponovno prisluhnili; pa ni dovolj samo prisluhniti, moramo ji dovoliti, da more priti v nas in prebivati v nas, kajti »Beseda je meso postala in se naselila med nami.«

Preden se poglobimo v razmišljanje o tej utelešeni Besedi, sprejmimo klic apostola Pavla v Pismu Efežanom, da bi nam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, da ga bomo spoznali. On naj razsvetli naša srca, da bi videli, v kakšno upanje nas je poklical (prim. Ef 1,17-18).

»Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki prebiva v Očetovem naročju, on nam je razložil,« je povedal Janez. V tej besedi kar slišimo prošnjo, ki jo je Filip naslovil na Jezusa: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo« (Jn 14,8). Videti Boga je nekakšno prahrepenenje človekovega srca, za katerega bi nam lahko celo prišlo na misel, da je bogokletno. Da gre za nekakšno trmasto odklanjanje skrivnosti, »ki je bila skrita pred veki in rodovi« (Kol 1,26). Da je to nekakšna ošabna želja ali celo hotenje, da bi sami odmaknili zagrinjalo, ki ga edini »odgrinja šele Kristus« (2 Kor 3,14). A velja, kar je Bog povedal Mojzesu: »Noben človek me ne more videti in ostati živ« (2 Mz 33,20).

Pa ni bilo vedno tako. Pred grehom se je človek pogovarjal z Bogom iz obličja v obličje. Nobene prepreke ni bilo med njima, nobene slepote na človekovem srcu. Ko pa je svoje srce odprl grehu in dovolil, da ga je prevzel dvom nad brezpogojno Božjo ljubeznijo, je ugasnila luč, ki je do tedaj napolnjevala njegove oči in njegovo srce, luč, v kateri je sebe in svojo ženo videl v vsej lepoti, s katero sta bila ustvarjena, in se je potopil v temo, polno strahu in bega.

A Beseda, ki je bila v začetku in po kateri je nastal svet, je bila luč ljudi. Luč sveti v temi, tema pa luči ne sprejema. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli.

Kako trdovratna je lahko tema. Ne tista zunaj nas, ampak tista v nas, tista tema, ki se odloči biti tema, tista tema, ki hote zapira naoknice, da bi luč zadržala zunaj. Kajti če bi luč stopila v notranjost, bi luč osvetlila dela, ki so storjena v temi: požrešnost in popivanje, postelje in razuzdanost, prepirljivost in nevoščljivost, kakor našteva Pavel v Pismu Rimljanom (13,13). Pavel nas vabi, naj odložimo ta dela, dela teme, in si nadenemo orožje luči.

Tema namreč nima prihodnosti. Čeprav se zdi, da je tema zelo močna, da je zelo temna in da vedno bolj prekriva človeka in človeštvo, čeprav se zdi, da dobrota izgublja v spopadu s hudobijo, je to zgolj navidezno. Dobrota se namreč ne bojuje s hudobijo, dobrota samo dela dobro, njeno poslanstvo ni biti proti, ampak je v tem, da je to, kar je, da je dobra. Hudobija se napaja zgolj iz nasprotovanja dobroti, sama v sebi nima življenja, nima moči. Zato je tema obsojena na neuspeh: Koliko teme je potrebno, da ugasne eno samo luč? Vsa tema vesolja ne more pogasiti niti ene same sveče! In po drugi strani, koliko luči, koliko svetlobe je potrebno, da tema neha biti tema, ker jo svetloba presveti? Še tako šibak žarek luči razpara tudi najbolj trdo temo. Kdor sprejme Besedo, kdor sprejme Jezusa in se odpre za njegovo luč, dobi moč, da postane Božji otrok in tako tudi sam začne postajati luč. 

Beseda, v kateri je bilo življenje, ki je bilo luč ljudi, je meso postala in se naselila med nami. Sirahova knjiga nam pove, kakšno je njeno bivališče. Ne gre za neko trdno hišo, v katero bi se umaknila. Njegovo bivališče nima vrat, nima oken, nima zvonca. Ni takšno, da bi bila odmaknjena od nas, pa vendar bi nas skozi ta okna gledala in s pomočjo zvonca bi nekako lahko prihajali v stik z njo, če bi bila seveda pri volji, da odgovori na naše zvonjenje. Ne. Beseda, Bog se je naselil v šotoru. V bivališču, ki ni utrjeno, ki je premično, ki je izpostavljeno vsemu, kar se dogaja okoli njega.

Ker si je Beseda postavila šotor med nami, ve, kako je beguncem, ki prebivajo v šotorih; ve, kako je bratom in sestram na hrvaškem, ki jim je potres podrl njihove hiše ali jih poškodoval do te mere, da ni varno prebivati v njih; ve, kako je ljudem med nami, ki so bolni in se bojijo za življenje, in ve tudi, kako je tistim, ki jokajo za svojimi in se ne morejo potolažiti; ve, kako je tistim, ki jih sramotijo in se jim posmehujejo, kako je tistim, ki jih opravljajo in obrekujejo. Vse to ve, ker je Beseda postala meso in se naselila med nami.

Morda bi nam bilo bolj všeč, če bi Bog bil zgolj v nebesih. To se bolj sklada z njegovim veličastvom. Prostranstvo in neskončnost bi po naših prestavah bolj ustrezala njegovi vsemogočnosti. Ker pa je Beseda postala meso in se naselila med nami, ker je postal pravi človek, čeprav je ostal tudi pravi Bog, mu je ostal samo šotor. Tudi ta njegov šotor iz mesa. Ker je človek, se njegove rane lahko vnamejo. Potrebuje pomoč, potreben je usmiljenja. Papež Frančišek nas v letošnjem sporočilu za svetovni dan miru spodbuja: »Ne popuščajmo skušnjavi brezbrižnosti do drugih, zlasti do najslabotnejših; ne navadimo se pogledati stran, ampak si vsak dan konkretno prizadevajmo za oblikovanje skupnosti, ki jo sestavljajo bratje, ki se med seboj sprejemajo in skrbijo drug za drugega« (Kultura skrbi, 9).

Brez tega pogleda, ki ga osvetljuje luč učlovečenega Kristusa, bodo naše oči lahko zelo dobro videle dogajanje okoli nas, srce pa bo ostalo zatemnjeno; srce ne bo videlo, na kakšen način se je Beseda naselila med nami. Opravljali bomo molitve, izpolnjevali svoje dolžnosti, ne bo pa prišlo do tistega milostnega trenutka, v katerem bi odkrili učlovečeni Jezusov obraz in v njem prepoznali Boga, ki ga ni nikoli nihče videl. Na Filipovo prošnjo: »Gospod, pokaži nam Očeta,« je Jezus odgovoril: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9).

Toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Jezusa je nemogoče spoznati, če nam on sam ne razsvetli oči. Morali bomo v Marijino šolo. Ona je, kot nam je dobro znano, besede in dogodke ohranila v srcu in jih premišljevala. Srce je odkrivalo pomen vsega, kar je doživljala ob svojem Sinu. Naj tudi nas uči tega premišljujočega poslušanja in gledanja, da bomo vedno globlje odkrivali, v kakšno upanje smo poklicani in kakšna dediščina nam je podarjena v tej Besedi, ki je bila v začetku in je po njej nastalo vse, kar je nastalega. Amen.

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK