Dragi bratje in sestre. Božič je. Po sveti noči, v kateri smo se spominjali skrivnosti rojstva Božjega Sina in se zanj zahvaljevali, je danes sveti dan – dan, v katerem sta svet in človek odeta v plašč Božje naklonjenosti in ljubezni. Zato vam želim, da bi to blagodejnost Božjega objema na poseben način doživljali v svojih srcih, pa seveda tudi med svojimi domačimi in ob srečanjih z vsemi ljudmi. »Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi, tako so peli angelcov glasovi,« pravi duhovni v Prešernovem krstu pri Savici.

Po celi zemlji in to vsem ljudem. Nihče ni izključen, nihče ni odveč. Nobena dežela ni nevredna tega Božjega obiskanja, noben narod ni izobčen iz te obdarovanosti. In če Bog prihaja k vsem in ne dela razlik med ljudmi, kakor je bilo večkrat rečeno za Jezusa: »Ne gledaš na osebo, ampak v resnici učiš Božjo pot« (Lk 20,21), zakaj imamo mi ljudi še vedno zložene po predalčkih: eni so vredni, drugi niso, eni smejo, drugi ne smejo, enim je dovoljeno, drugim ni dovoljeno, eni so naši, drugi niso naši … naštevanje lahko nadaljuje vsak sam glede na to, kako ima on porazdeljene ljudi.

To se dogaja tudi nam, ki se imenujemo kristjani. Zlasti na božični dan pa je takšna drža v srcu v vnebovpijočem nasprotju s prihodom Božjega Sina. Kot bi nekdo v igranje godalnega orkestra stresel trušč pouličnih protestov. 

Zato moramo danes kristjani stopiti pred jaslice in začeti dojemati njihovo sporočilo. Ne gre za to, da bi ostali pred njimi, da bi se pustili zapeljati v nekakšno idilično zasanjanost, ki jo upodablja prizor votline in jasli in različnih figur, pač pa da bi se od jaslic napotili na vse strani in vsem govorili, da je rojen Mesija, ki je Kristus, Zveličar, naš Odrešenik. 

Najprej pa si moramo skušati odgovoriti na nekaj vprašanj. Najprej: zakaj se je rodil v zakotju judovskega podeželja in ne morda raje v kakšni metropoli tistega časa, zakaj v Betlehemu, ne pa v Rimu, Aleksandriji, Korintu ali vsaj v Jeruzalemu? 

Jezus je prišel odrešit človeka. Rodil se je, da bi človeku pokazal, kolikšno je njegovo dostojanstvo, kolikšnega spoštovanja je vreden človek. Na obrobju, papež Frančišek pravi na periferiji, se je rodil zato, ker je na obrobju ne glede na odmaknjenost, zakotnost in zaostalost, ne glede na revščino in izgubljenost, še vedno prostor za človeka. Ljudje na obrobju veliko prej vidijo človeka, kakor tisti v središču. V središču so v ospredju ideologija, prestiž, uveljavljanje, bogastvo, oblast in moč – z drugo besedo je v središču v ospredju jaz, ki zapolnjuje vse obzorje – da ni moč videti človeka. V središču so bili zagledani v palače in bogastvo. Tam, na Betlehemskih poljanah, pa so živeli drug z drugim in s svojimi čredami. Preprosto življenje, ki srca ne zasuje s smetmi vsemogoče bleščavosti in prividov, da more ostati odprto za angele in za njihovo sporočilo: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14).

Drugo vprašanje, ki se nam z vso ostrino zastavlja ob božičnem prazniku, pa je: zakaj se je rodil. 

To dejstvo je izredno pomembno. Na misel mi prihaja pogovor o tem, ali se je v nekem kraju rodil kak velik človek. Seveda je šlo za to, če je iz tega kraja doma kdo, ki je dosegel kaj pomembnega, ki se je uveljavil na tem ali onem področju. Odgovor pa, ki ga je ta človek dobil na to vprašanje, se je glasil: Ne, nobeden. V naši dolini se že od nekdaj rojevajo samo otroci. 

Že s tem, da pravimo, da se je Jezus rodil, povemo, da je na svet prišel tako, kot pridemo na svet vsi ljudje: rodil se je kot majhen otrok, kot novorojenček.

V Pismu Hebrejcem beremo: »Zato pravi ob svojem prihodu na svet: Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil. Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. Tedaj sem rekel: 'Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo'« (Heb 10,5-7).

Takšna krhkost in ranljivost našega Boga nas more kdaj spravljati v zadrego. Morda bi nam bolj ustrezal vsemogočni, nedotakljivi in neranljivi Bog. Občutek imamo, da bi tak Bog užival več spoštovanja, da bi bil morda tudi učinkovitejši pri urejanju zadev na tem svetu. Tako pa je prišel med nas kot novorojenec, ki potrebuje sprejetost, naklonjenost in skrb. Jezus je prišel, da bi nam Boga razodel kot usmiljenega Očeta, ki strmi v daljavo in čaka, kdaj se bo sin vrnil iz daljave, v katero se je izgubil. 

Namen njegovega prihoda na svet ni bil prepričati svet o oddaljenem in nedostopnem Bogu, ki z odločno roko vse ureja. Na svet ni prišel, da bi potrdil zavest o neskončni razdalji, ki obstaja med nebesi in zemljo, med Bogom in človekom. Jezus je prišel zmanjšat to razdaljo. Odpravit jo je prišel. Prišel je, da bi zemljo združil z nebesi in človeka z Bogom, kakor poje hvalnica velikonočni sveči.

Jezus ni prišel na svet, da bi postal zmagovalec nad človekom in svetom, ampak je prišel kot odrešenik človeka in sveta. Jezus ni prišel, da bi nas premagal, ampak da bi nas odrešil.

Če bi prišel, da nas premaga, potem bi prišel mogočno, z vso nebeško vojsko, z nadangelom Mihaelom na čelu. Če bi prišel, da nas premaga, bi nam njegov prihod jemal dih – pred njim bi trepetali.

Jezus pa je prišel, da bi nas osvojil. Ne s silo, ne z bogastvom, ne z oblastjo, ampak z ljubeznijo. Zato leži pred nami majhen in nemočen. Niti govoriti še ne zna. Zanj govorijo angeli in o njem pripovedujejo pastirji.

Vprašanje je, dragi bratje in sestre, ali mu je uspelo. Nedvomno mu je uspelo s pastirji, uspelo mu je z modrimi … Toda ali mu je uspelo z nami, ali mu je uspelo z menoj? 

Pojdimo pred jaslice in prosimo za preprosto srce, da bi ga znali sprejeti takšnega, kot je prišel; da bi ga znali sprejeti kot novorojenega. Prosimo ga, naj nam odpre pogled, da bomo v njem videli uresničenje Božjih obljub, izpolnitev pričakovanja človeškega rodu. Prosimo ga za spreobrnjenje, da bo mogel v nas najti prostor in prebivati v nas. 

Jaslice naj bodo samo postanek, trenutek na naši poti. Od njih se napotimo v svet in preverimo, ali so naše oči spregledale, ali naše srce sprejema, ali smo se spreobrnili. Če bomo okoli sebe videli uboge, odrinjene, zavržene, pomoči potrebne – če bomo okoli sebe videli ljudi, Božje otroke in svoje brate in sestre, potem smo se pustili obdarovati s skrivnostjo Jezusovega rojstva.

To je končno tudi namen sinodalne poti, na katero smo na povabilo papeža Frančiška krenili meseca oktobra. V Svetem Duhu, ki je dar vstalega Jezusa, poslušati Božjo besedo, da bi potem v Božji besedi znali poslušati drug drugega, da bi začeli sodelovati pri graditvi Cerkve, ki bo na ta način vedno bolj postajala občestvo bratov in sester, ki je odprto tudi za tiste, ki v njej morda še ne prepoznajo svojega mesta.

K rabinu, ki se je poglabljal v besede Svetega pisma, je zasopel prihitel mladenič in vzkliknil: »Mesija je prišel!« Rabin niti oči ni dvignil z besedila, zato je mladenič spet hlastno zaklical: »Mesija je prišel!« Rabin je ostajal sklonjen nad svitek. Mladenič je z nekakšno nestrpnostjo ponovno zavpil: »Mesija je prišel!« Končno se je rabin vzravnal, stopil do okna in pogledal ven. Skoraj v isti sapi se je obrnil in rekel: »Ni ga ... Nič se ni spremenilo!«

Želim vam, dragi bratje in sestre, da vam letošnji božič odkrije, kaj pomeni ljubezen in da v tej ljubezni začnete videti in spoznavati vse ljudi, kot Božje ljubljene otroke in s tem kot svoje brate in sestre. Samo če sprejmemo Boga takšnega, kakršen prihaja k nam, bomo lahko sprejemali tudi vse tiste, ki jih naš Bog ljubi.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit