Draga brata škofa, spoštovani gospodje arhidiakoni, spoštovani člani zbora kanonikov, dragi bratje dekani, dragi redovni predstojniki in predstojnice, dragi bratje duhovniki in diakoni, dragi redovniki in redovnice, dragi bogoslovci, pevci, dragi bratje in sestre.
Po dveh letih, ko zaradi razmer, povezanih z omejevanjem epidemije, nismo mogli obhajati krizmene maše na veliki četrtek, smo se danes ponovno zbrali v naši stolnici, da bi skupaj, kot bratje in kot Kristusovi duhovniki obnovili duhovniške obljube in ter blagoslovili in posvetili olja, s katerimi bomo mazilili svoje vernike, ko jim bomo delili zakramente.
To je bil čas, ki je preizkušal naše duhovništvo. Naše delo se je praktično čez noč zelo spremenilo. Urnikov, ki smo jih imeli za različne pastoralne dejavnosti, nenadoma ni bilo več mogoče spolnjevati. Postavljeni smo bili pred enega najtežjih izzivov, ki lahko doletijo duhovnika – pred izziv neke oblike ločenosti duhovnika od njegovega občestva, od njegovega ljudstva.
Sami smo doživeli, kaj pomenijo besede iz Pisma Hebrejcem: »Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga: da daruje daritve in žrtve za grehe« (5,1). Duhovnik je torej življenjsko povezan z ljudmi, saj je vzet izmed njih in je postavljen zanje, njim v korist. In če duhovnik izgubi to povezanost z ljudmi, če je na kakršen koli način onemogočeno živo občestvo z ljudmi, duhovnik nima več tistega stika, iz katerega rastejo njegove korenine, in ne tistega stika, ki potrebuje sadove njegovega duhovništva.
Ta čas je pokazal, kako potrebujemo ljudi in tudi kako zelo potrebujemo drug drugega. Zato se vam, dragi arhidiakoni, dekani in dragi bratje duhovniki zahvaljujem za skrb, ki ste jo namenili in izkazali drug drugemu. Brez tega duhovniškega občestva, brez tega bratstva, ki je v teh časih dobilo zelo konkretne oblike, bi najbrž veliko težje preživeli.
V tem času smo bili še posebej poklicani, da smo uresničevali poslanstvo, ki ga je Duh vsemogočnega Gospoda po maziljenju podelil preroku. Tudi mi vsi smo maziljeni. Najprej pri krstu, ko nas je krstitelj s sveto krizmo mazilil na temenu z besedami: »Vsemogočni Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, te je rešil greha, te prerodil iz vode in Svetega Duha in te pridružil svojemu ljudstvu. On te mazili z oljem odrešenja, da ostane ud Kristusa duhovnika, preroka in kralje za večno življenje.«
Potem smo bili maziljeni pri birmi, ko je birmovalec s krizmo zaznamoval naše čelo in spregovoril: »Sprejmi potrditev, dar Svetega Duha.«
Nazadnje pa smo bili s sveto krizmo maziljeni pri mašniškem posvečenju. Tokrat so bile maziljene naše dlani. Škof posvečevalec nam jih je mazilil med molitvijo: »Gospod Jezus Kristus, ki ga je Oče mazilil s Svetim Duhom in z močjo, naj te varuje, da boš posvečeval krščansko ljudstvo in daroval Bogu sveto daritev.«
S temi maziljenji je vse naše bitje in naše duhovniško delovanje prepojeno z Božjim. Imamo zagotovilo Božje izvolitve in Božje pomoči. V tem duhu in v tej moči smo poslani, da oznanjamo blagovest ponižnim, da ozdravljamo pobite v srcu, da oznanjamo jetnikom prostost in zvezanim rešenje, da okličemo leto Gospodove milosti. Poslani smo, da potolažimo žalujoče, da jim damo venec namesto pepela in hvalospev namesto obupa.
Smo pa v tem času doživeli, da sami potrebujemo nekoga, ki nam bo oznanjal blagovest, ki bo ozdravljal naše srce, ki nas bo vodil ven iz ječ in ujetosti, v katere se včasih zapletejo naše misli in čustva. Zato je, dragi bratje duhovniki, nadvse pomembno, da zaupamo njemu, ki nas ljubi in nas je napravil za kraljestvo in duhovnike Bogu, svojemu in našemu Očetu.
On je namreč »nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« (Iz 53,4-5).
V teh svetih dnevih velikonočnega tridnevja bomo z Jezusom hodili njegovo in svojo pot trpljenja, smrti in vstajenja. Bodimo mu blizu. Bodimo mu dovolj blizu, da bomo videli, s kakšno muko je živel ta čas. Bodimo mu dovolj blizu, da bomo začeli občudovati njegovo zvestobo besedi, ki jo je izrekel v Getsemaniju: Oče, »ne moja volja, ampak tvoja volja naj se zgodi« (Lk 22,42). Bodimo mu dovolj blizu, da bomo začutili, kaj je pomenil križ v njegovem življenju in kaj pomeni križ v duhovnikovem življenju. Bližina doživljanja Jezusovega trpljenja nas bo naučila, kako živeti svoje duhovništvo. Ko bomo pobožno ostajali z njim v urah trpljenja, se bomo tudi učili živeti tisti del samote, morda kdaj celo osamljenosti, ki je duhovnikov delež tudi takrat, kadar se okoli njega gnetejo množice. On, nad katerim so se ob krstu v Jordanu odprla nebesa in ga je Oče razglasil za svojega ljubljenega Sina, nad katerim ima veselje, je sredi množice ljudi na križu v popolni zapuščenosti vpil besede 22. psalma: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Ps 22,2; Mt 27,46).
Dragi bratje, iskreno vas vabim, da v teh dnevnih vsi stopimo v to šolo ljubezni. Ne gre namreč za to, da se naučimo stoično prenašati udarce življenja, ne gre za to, da bi komurkoli dokazovali svojo moč in sposobnost spoprijemanja s tem, kar nas doleti – nikakor. Nikomur nam ni treba ničesar dokazovati. Gre za ljubezen. Za tisto ljubezen, o kateri bo pri današnji večerni maši spregovoril evangelist Janez: »Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1).
Ko bomo v teh dnevih hodili z Jezusom, se bomo tudi mi učili ljubiti – tako kot je on ljubil. Na tej poti se bomo učili, kako v zdravi ponižnosti sprejemati bližino in pomoč ljudi. Duhovniki včasih tega ne znamo. Naučili se bomo vstajati iz svojih padcev – kakršni koli že so – in vztrajno iti naprej; odrešenja namreč ni ne pri sedmi ne pri deveti postaji križevega poti in tudi ne pri nobeni drugi. Odrešenje je šele na koncu vseh postaj, ko se Gospod in tudi mi z njim v popolnem zaupanju izroči v Očetove roke. Naučili se bomo opaziti stisko in solze ljudi okoli nas in poiskati prave besede, ki obrišejo solze in pobožajo srce. Naučili se bomo moliti za ljudi, ki nam nasprotujejo – skoraj vsak med nami pozna tudi takšne – prositi zanje odpuščanja in jim tudi sami odpuščati. Morda za naše človeško in moško doživljanje najzahtevnejša in najtežja šola.
Dragi bratje duhovniki. Želim vam, da z Jezusom ne hodite samo do križa in groba. Hodite tudi z vstalim. Ob njem se naučite, da je včasih treba dolgo časa hoditi s človekom, da se mu odprejo oči in doživi spoznanje. Ob njem se naučite, da je potrebno potrpeti z dvomljivci in neverniki, jim pokazati rane in jim ponuditi srčno stran, preden padejo na kolena in izpovedo vero. Ob njem se naučite, da je treba ure in ure preživeti v molitvi, da lahko stopimo skozi vrata in začnemo oznanjati. In ob njem se tudi naučite, koliko je včasih potrebno odpustiti tistim, ki so ti najbližji, da bi mogli skupaj postajati oznanjevalci.
Mislim, dragi bratje, da bo vse to tudi odličen način naše sinodalne poti. Ne bojte se je. Ob njem se bomo naučili hoditi skupaj: najprej skupaj z njim, ki nas je izvolil in nam pošilja svojega Duha, da bi bili v tem Duhu maziljeni za poslanstvo; potem skupaj z brati v duhovniškem zboru, ki so za vsakega med nami prva opora in spodbuda; in končno z vsem Božjim ljudstvom, s celotno Cerkvijo, ki je sklicana in poslana, da prinaša oznanilo odrešenja.
Dragi duhovniki, hvala vam za vaše duhovništvo. Hvala vam za zvestobo, čeprav jo tolikokrat v resnici nosimo v prsteni posodi. Hvala vam za molitve zame in za ljudi, ki so vam zaupani.
Kot Kristusovi bomo sedaj obnovili svoje duhovniške obljube. Vi, dragi verniki, pa spremljajte našo obljube s tiho prošnjo k našemu večnemu velikemu duhovniku, naj nam pomaga, da bomo dobri duhovniki. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
