Dragi bratje škofje, spoštovani gospodje arhidiakoni, spoštovani člani zbora kanonikov, dragi bratje dekani, dragi redovni predstojniki, dragi bratje duhovniki, diakoni, sestre redovnice, dragi bogoslovci, pevci, dragi bratje in sestre.
V dopoldnevu velikega četrtka Cerkev obhaja krizmeno mašo. K tej maši se kolikor je le mogoče zberejo duhovniki določene krajevne cerkve, da se skupaj s svojim škofom zahvalijo Bogu za dar duhovništva, da skupaj obnovijo svoje duhovniške obljube in da prosijo za blagoslov in za posvetitev svetih olj, s katerimi bodo skozi leto v Božjem imenu tolažili in posvečevali ljudstvo v radostih in v preizkušnjah.
Dragi bratje duhovniki. Danes, na praznik duhovništva in evharistije, stojim pred vami v hvaležni ponižnosti. V ponižnosti zaradi tega, ker je vsak izmed vas posvečen in maziljen za duhovnika. Vam je zaupano poslanstvo posvečevanja Božjega ljudstva po zakramentih Cerkve. Tako zelo smo si različni med seboj, kakor so si bili različni med seboj apostoli v prvem duhovniškem zboru na veliki četrtek. Pa vendar se po duhovniškem služenju vsakega izmed nas uresničujejo Kristusove obljube Cerkvi. Ko dvignete roke k odvezi, so človeku v Božjem imenu odpuščeni grehi. Ko mazilite bolnika z bolniškim oljem, je po Kristusovi ljubezni okrepljen za boj z boleznijo ali za prehod v večnost. Ko izgovarjate besede posvetitve nad darovi zemlje in dela človeških rok, se zgodi čudež spremenitve in Jezus izpolnjuje obljubo, da bo s svojimi vse dni do konca sveta. Kako torej človek pred vsakim izmed vas ne bi stal v veliki ponižnosti.
Tej ponižnosti se pridružuje hvaležnost. Hvaležnost za to, da ste odgovorili Božjemu klicu. Hvaležnost za to, da ste zvesti in da vztrajate v brazdi, čeprav se zdi, da ne bomo nikoli do konca zorali te Božje njive. Vztrajate v brazdi v navdušenju in negotovosti začetkov, pa tudi v pojemanju moči in obloženi s križi let in preizkušenj. Naj vam Božja dobrota nakloni tisto, česar sam v besedah ne znam izraziti.
Dragi bratje duhovniki. Sicer se vsak dan srečujem z vami v molitvi za vas, pri oltarju se z vsakim izmed vas srečamo ob obhajanju vaših godovnih praznikov, pa vendar je današnji dan posebna priložnost, da se tudi vsi skupaj zahvalimo za dar duhovništva. Hvaležnost namreč budi veselje. Hvaležnost nas spomni, da smo obdarovani. Duhovništvo je dar. Prepričan sem, da je za poklicanostjo vsakega izmed nas veliko molivcev, ki so sklepali roke k Bogu, da bi mi odgovorili na Božji klic. Molitve se niso dvigale v nebesa samo v času našega zorenja za poklic, ampak se dvigajo tudi danes. Da bi bili zvesti duhovniki, da bi bili dobri duhovniki, da bi bili sveti duhovniki. Te molitve nas podpirajo v naši daritveni drži pred Bogom in pred Božjim ljudstvom. Prav zavest o obdarovanosti je najboljše varstvo pred tem, da bi duhovništvo za duhovnika ne bilo več vir veselja in hvaležnosti, ampak bi zanj začelo postajati breme. Da bi se v duhovnikovem srcu zaradi pomanjkanja zunanjih potrditev in uspehov začela rojevati razočaranje in zagrenjenost. Zavest obdarovanosti nas napolnjuje s spoznanjem, da naše duhovništvo, da moje duhovništvo živi iz duhovništva edinega večnega velikega duhovnika Jezusa Kristusa. Mladika, ki je živo povezana s trto, tudi v najhujši suši dobi dovolj soka, da ostaja živa, da ostaja zelena in da na njej rastejo sadovi. Bratje, v časih, ki jih živimo, se moramo z veliko vztrajnostjo in zaupanjem oklepati Kristusa, ki nam obljublja, da bo ostal z nami vse dni, do konca sveta. Tistega Kristusa, ki je Petru povedal, da je molil zanj, da ne opeša njegova vera. Peter pa mora iti vase in potrjevati svoje brate. Jezus je molil tudi za vse, ki bodo vanj verovali. Molil je za vsakega izmed nas, da bi mogli tudi mi ostajati trdni v veri in v veri potrjevati svoje brate in sestre.
Obdarovani pa nismo samo z Gospodom in njegovo izvolitvijo. Obdarovani smo tudi z brati duhovniki. Vsak duhovnik, zlasti pa duhovniki iste krajevne Cerkve, so drug drugemu dar. Brata namreč nihče ne more izbrati. Bratstvo ne nastaja in ne živi iz sprehoda po tržnici značajev in simpatij, ampak je danost, v katero si poklican in položen, da sam postaneš brat in dar vsakemu duhovniku. Zato se moram kot duhovnik vsak dan znova vpraševati, v čem in kako si prizadevam, da bi postal brat duhovnikom sosedom, duhovnikom v isti dekaniji, duhovnikom v nadškofiji in tudi duhovnikom v celotni Cerkvi?
Zakramentalno duhovništvo namreč med nami vzpostavi posebno vez, tako trdno, da je nobena stvar ne more uničiti. Bratsko vez med nami je vzpostavilo polaganje rok na naše glave ob našem duhovniškem posvečenju in maziljenje naših dlani s sveto krizmo. Naše duhovništvo je rojeno iz delovanja Svete Trojice, iz Očeta po Sinu v Svetem Duhu. Kakor so otroci istih staršev med seboj bratje, tako smo tudi duhovniki, posvečeni in maziljeni v istem Bogu, med seboj bratje. Naše bratstvo živi iz krvi, ki jo je za nas in za vse prelil Jezus Kristus. Zato smo tudi mi med seboj bratje po krvi, ki je bila prelita za odrešenje vseh ljudi. In kakor je Jezus enkrat za vselej skozi svojo kri vstopil v svetišče, ki ni narejeno z rokami, tako je tudi naše bratstvo vzpostavljeno enkrat za vselej, iz krvi in Duha.
Moramo pa to bratstvo živeti v vsakdanjih življenjskih okoliščinah. Beseda o bratstvu ne sme nikoli postati prazna fraza, ki je sicer lepa in domača, a ne ogreje srca, nima podpore v odnosih. Naše bratstvo mora biti več kot zgolj izrekanje besed pri sveti maši, kjer se v molitvi za Cerkev vedno spomnimo tudi bratov duhovnikov in drugih služabnikov Cerkve. Beseda mora preiti v dejanje. Poslani smo, da prinašamo blagovest ubogim. Morda je eden izmed teh ubogih moj sosed, župnik na sosednji župniji, sobrat v isti dekaniji. Beseda brat mora namreč dobiti ime in obraz. Dotakniti se mora mojega srca, kjer ogreje ali morda zareže. A brez tega ostane prazna.
Biti Kristusov in biti brat svojih bratov duhovnikov pa pomeni tudi, da sem tudi sam deležen vsega tistega, česar je bil deležen Jezus Kristus, ki je postal človek, da je mogel naše grehe vzeti nase, jih nesti na križ in tam, na križu, je „izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam“ (Kol 2,14), pa tudi vsega, česar smo deležni Kristusovi duhovniki, ki imamo „svoj zaklad v lončenih posodah, da bi bila presežnost moči božja in ne iz nas“ (2 Kor 4,7).
Dovolite mi, dragi bratje, da vam v tem trenutku spregovorim z besedami papeža Frančiška, ki jih je namenil duhovnikom rimske škofije, ki so se na začetku postnega časa zbrali v Baziliki sv. Janeza v Lateranu: „Čutim, da moram z vami podeliti neznosno bolečino in trpljenje, ki ju v nas in v celotnem telesu Cerkve povzroča val pohujšanj, ki so jih polni časopisi po celem svetu … Ne izgubimo poguma, Gospod očiščuje svojo nevesto in nas rešuje pred hinavščino.“
Vem, kako zelo grehi in zločini posameznikov bolijo vse duhovnike in redovnike in redovnice. Vem, kaj pomeni hoditi po mestu v kolarju in se srečevati s pogledi ljudi. Poznam to bolečino in poznam ta sram. Vem tudi, kako skelijo besede, ki jih kristjani slišite na delovnem mestu, med kolegi ali med sosedi. Tudi med sorodniki. Vem, kako globoko zareže beseda o grehih Cerkve v dušo kristjana, ki si prizadeva, da bi po svojih najboljših močeh živel evangelij. Papež ima prav. Res boli, ko Gospod očiščuje svojo nevesto.
Zato se zahvaljujem papežu, da je ob sklepu srečanja o zaščiti mladoletnih v Cerkvi v svojem govoru dejal: „Sedaj pa mi dovolite, da se iskreno zahvalim vsem duhovnikom in posvečenim osebam, ki zvesto in scela služijo Gospodu in se čutijo osramočene in očrnjene zaradi sramotnega obnašanja nekaterih sobratov. Vsi, Cerkev, posvečene osebe, Božje ljudstvo in celo Bog sam nosimo posledice njihove nezvestobe. Zahvaljujem se v imenu vse Cerkve veliki večini duhovnikov, ki ne samo, da so zvesti celibatu, ampak izgorevajo v svoji službi, ki je danes postala zaradi pohujšanja redkih, a še vedno preštevilnih sobratov, še težja. Hvala tudi vernikom, ki dobro poznajo svoje dobre pastirje, še naprej molijo zanje ter jih podpirajo.“
Dragi bratje in sestre. Zahvaljujem se vam, da ste blizu svojim duhovnikom. Kako pomembno je, da molite zanje. Naj čutijo vašo podporo in naklonjenost. Vem, da imajo zelo različne sposobnosti in značaje. A ko kdorkoli izmed njih na oltarju vaše cerkve izgovori posvetilne besede nad kruhom in vinom, se na vseh krajih zgodi isti čudež … Jezus je med nami pod podobama svete evharistije.
Dragi bratje duhovniki, preden bomo obnovili svoje duhovniške obljube, se izročimo Materi Mariji. Skupaj s sinom Jezusom je stopala skozi veliki teden. Z njim je hodila, z njim je trpela, z njim je umirala. Učenci so se razbežali, ona pa je ostajala zvesta do konca, do Kalvarije, do groba, do vstajenja. Jezusova in naša Mati, tudi nam izprosi zvestobo, ki smo jo obljubili in ki jo s tvojo pomočjo želimo živeti. Amen.
Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit
