Spoštovani bratje v škofovski in duhovniški službi, kanoniki, arhidiakoni in dekani, dragi bratje diakoni in bogoslovci, dragi višji redovni predstojniki in predstojnice, drage sesetre redovnice, dragi pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre.
Z veseljem vas pozdravljam pri tej sveti maši, pri kateri bomo v mašnike posvetili naše kandidate. Povabim vas, da s svojo molitvijo podpirate te mlade može, ki bodo z današnjim dnem stopili v brazdo, s pogledom uprtim v Kristusa, in s srcem, ki bo utripalo za ljudi, h katerim bodo poslani.
Z iskrenim veseljem zato pozdravljam vas, dragi diakoni, ki boste danes legli na tla pred Kristusa in pred njegovo ljudstvo, prosili za pomoč vse svetnike in svetnice, ter se sklonili pod jarmom, ki je prijeten in pod bremenom, ki je lahko. Pozdravljeni tudi vi, mame in očetje, ki danes z radostnim srcem in s kančkom vznemirjenja spremljate svoje sinove k oltarju in boste prvič deležni njihovega novomašnega blagoslova. Pozdravljeni tudi vi, bratje in sestre, sorodniki in prijatelji, ki ste del svoje življenjske poti delili z našimi novomašniki. Naj jih danes spremlja vaša bližina in goreča prošnja k Bogu, da bodo dobri duhovniki.
Dragi diakoni: Anže, Martin, Tilen, Janez, Matej in Rok. V tedniku Družina smo lahko brali zgodbe vašega duhovnega poklica. Ob vsakem posebej smo lahko začutili, da Bog vedno spregovori na srce. Ko sem se sprehajal skozi vaše pripovedi in ob tem vsaj od daleč stopal v vaša srca, v vaša doživljanja, mi je vedno bolj prihajala na misel beseda iz Janezovega Razodetja, kjer sveti Janez zapiše Jezusove besede: »Stojim pri vratih in trkam. In če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj.« Kako vztrajno je bilo Gospodovo trkanje. Jasno in obenem ne nasilno. Zaslišali ste ga, pa vendar ni bilo hrupno in nadležno. Blago in vztrajno. Pri kom od ranega otroštva pa do končane fakultete, pri drugem preko skupin, ki so ga pritegnile k sodelovanju, pri tretjem preko vsakdanjih stvari, pri naslednjem je tehtnico prevesila molitev za duhovne poklice, spet pri drugem je bil odločilen razmislek, kje je doživel največ pristnega veselja, nagovarjale so vas besede in zgledi vaših župnikov in globoko v srce zapisana želja, da bi Boga prinašali med ljudi.
Vsak ima svojo pot, vsak je bil deležen posebnih znamenj, ki so budila njegovo pozornost, vsak je bil deležen čisto osebnih, včasih resnih preizkušenj, s katerimi se je moral soočiti na svoji poti in so bistrile čistost njegove odločitve in trdnost njegove zvestobe, vsi pa ste bili zazrti v isti cilj – saj niti ne vem, če je cilj prava beseda. Cilj namreč pogosto razumemo kot nekaj snovnega, kot nekaj tvarnega, morda tudi duhovnega, a vsekakor nekaj, kar je dosegljivo meni, kar je znotraj mojega sveta. Tukaj pa ne gre za cilj, ki ga moram doseči, ob katerem se moram potrditi, pač pa gre za osebo, gre za Jezusa Kristusa, ki mu moram odgovoriti, ki mu moram na njegovo trkanje odpreti, da bo vstopil in večerjal z menoj. Z menoj bo delil mizo in kruh. Z menoj bo delil ljubezen in samega sebe. To pa presega naše običajne cilje, v katerem premikamo osebne meje. Z njim presežemo vse meje, ki jih morejo postavljati prostor in čas. Vse meje, ki jih postavljajo naše človeške omejitve. Z njim vstopamo v razsežnost ljubezni, ki nas vodi do obzorij, ki jih niti ne slutimo. Kajti Jezus je razodetje Očetovega obličja, za Očeta pa sv. Janez pravi, da je Ljubezen. Bog je ljubezen.
Z odločitvijo, da boste odgovorili na Jezusov klic, ste vstopili v pustolovščino, ki vas bo navdihovala in ob kateri boste krvaveli. Naj vam takoj povem, da je oboje blagoslov. Navdihnjenost in krvavenje. Gre namreč za evangeljsko protislovje, ki presega naše običajno razmišljanje, včasih se našemu običajnemu razmišljanju celo upira. Najboljši zgled tega je današnji godovnjak sv. Peter. Ko je doživel obilen ribji lov, je padel pred Jezusa na obraz in rekel: »Pojdi od mene Gospod, ker sem grešen človek.« Presenetljivo mu Jezus ni ugovarjal: »Peter, ne pretiravaj. Nič večji grešnik nisi od vseh drugih ljudi.« Nič podobnega. Jezus mu preprosto pravi: »Iz tebe bom naredil ribiča ljudi.« »Iz tebe, Peter, ki samega sebe doživljaš kot grešnika in grešnik tudi si, bom jaz naredil ribiča ljudi.« Dragi bratje diakoni, nikdar ne pozabite na to resnico. Velikokrat vas bo obhajala skušnjava, kaj vse boste storili, kaj vse boste dosegli, kakšne skupine boste oblikovali, koga vse boste prepričali in koga boste spreobrnili. Ko boste spoznali, da vas obhajajo te skušnjave, se vrzite na obraz pred Gospoda in Gospod bo tudi vam povedal, da bo on iz vas naredil ribiče ljudi. On bo iz vas naredil svoje apostole, on vas bo naredil rodovitne.
Ali pa Peter v krajih Cezareje Filipove, ki mu je Jezus zaupal ključe nebeškega kraljestva, a je takoj za tem ob Jezusovi napovedi, da bo v Jeruzalemu, kamor so namenjeni, izdan v roke sovražnikov, ki ga bodo na koncu umorili, ostro protestiral: »Gospod, to se nikakor ne sme zgoditi.« Pa mislite, da ga je skrbelo za Jezusa. Morda nekoliko. Veliko bolj ga je skrbelo zase. Da bo Jezus izdan v roke sovražnikov, že to je hudo. Da pa bi bil iste usode lahko deležen tudi on sam, to pa ne. Zato: »Gospod, to se nikakor ne sme zgoditi.« A Jezus je bil odločen. Za menoj. Peter, ne pred menoj, ampak za menoj. Za menoj, če hočeš hoditi po poti razodetja Boga kot Očeta, za menoj, če hočeš biti del razodetja ljubezni. Za menoj.
Dragi bratje. Jezus tudi vam ponavlja: Za menoj. Ta: za menoj, v človeku prebuja nekakšno grozo. Vemo namreč, kam je Jezusa pripeljala njegova brezpogojna zvestoba Očetovi volji, ki je postala njegova jed, nekaj, za kar je živel in iz česar je živel. Nam bi bolj godilo, da bi se sončili v žarkih Jezusove slave, ko dela čudeže, ko izganja hude duhove, ko ozdravlja bolnike, ko pomnoži kruh in nasiti množice. To je prepričalo tudi Jakoba in Janeza, da sta želela v Jezusovem kraljestvu sedeti eden na njegovih desnici in eden na njegovi levici. A na njegovi desnici in levici sta v uri povišanja sedela dva razbojnika. Janez in Jakob se za to mesto nista potegovala. In eden od obeh razbojnikov je bil še isti dan z Jezusom v raju.
Močan je ta Jezusov: za menoj. In vendar vodi v raj, v najtesnejši odnos z njim in Očetom. V izpolnitev vseh naših želja in pričakovanj.
Posvečeni boste tudi na praznik sv. apostola Pavla. Pavlova pot je pretresljiva. Galačanom piše, da je: »zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti« (Gal 1.13). Ko je Hananija dobil naročilo, naj gre v Judovo hišo in poišče človeka iz Tarza, se je Hananija zgrozil. »Od mnogih sem slišal, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu.« Na to pa Gospodov odgovor: »On je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove.«
Ko vi, dragi diakoni, razmišljate sami o sebi in o svoji nevrednosti, imate prav. Kakor je imel prav tudi sv. Pavel. Bil je preganjalec Kristusove Cerkve. Na vprašanje: »Kdo si, Gospod?«, je dobil odgovor: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« Zato upravičeno pravi, da je zagrizeno preganjal Božjo Cerkev. A to Bogu ni preprečilo, da iz njega ne bi naredil posode, ki jo je izbral, da ponese njegovo ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove in se je nazadnje izlila v daritev življenja, potem ko je boj dobojeval, tek dokončal in vero ohranil.
Podobno je z vami. Vsak je na svoj način posebna posoda in vsak je po svoje sposoben prinesti Jezusovo ime pred ljudi, h katerim je poslan. Z vsem srcem vstopite v šolo Gospoda Jezusa Kristusa. On lahko Simona vzgoji v Petra, on lahko Savla oblikuje v Pavla, on lahko Anžeta, Martina, Tilna, Janeza, Mateja in Roka napravi za apostole svojega ljudstva. Kot nujni pogoj tega preoblikovanja pa ostaja: Hodi za menoj!
Drage mame in očetje, dragi bratje in sestre! Do danes ste za te svoje sinove, za te svoje brate molili kot za tiste, ki se odločajo za duhovniški poklic. Od danes naprej molite za duhovnike, ki so poklicani, da učijo, vodijo in posvečujejo Božje ljudstvo. Vaša molitev naj ne utihne, ampak naj postaja vedno bolj goreča. Za vsakega izmed njih naj Cerkev neprenehoma moli, kakor je molila za Petra, ko je bil v ječi. In dogajali se bodo čudeži. Dragi bratje diakoni, naj vas Božja Mater Marija sprejme za svoje sinove, da boste vedno deležni njenega varstva in objema. Amen.
Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit
