Dragi bratje duhovniki in diakoni, spoštovane sestre redovnice, dragi bogoslovci in ministranti, dragi pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre.

Iskreno pozdravljeni v naši stolnici sv. Nikolaja, v kateri bomo med to sveto daritvijo za stalne diakone posvetili štiri kandidate za stalni diakonat. Zato prav posebej prisrčno pozdravljam Tomaža Kogovška iz župnije Zagorje ob Savi, Dušana Mihelčiča iz župnije Dolnji Logatec, Branka Nimca iz župnije Čemšenik in Janeza Rožmana iz župnije Predoslje, na katere bomo čez nekaj minut po izročilu Cerkve položili roke in jih posvetili v službo stalnih diakonov. Prav tako pozdravljam njihove žene in družine, ki jih v njihovih odločitvah podpirajo in jim bodo v izpolnjevanju diakonskega poslanstva stali ob strani. Hvala vam za to podporo, ki jo bodo naši diakoni zelo potrebovali.

Danes veliko slišimo in beremo o pomanjkanju duhovnih poklicev. Priznati moramo, da statistični podatki zbujajo skrb. Pojavlja se vprašanje, kdo bo skrbel za Božje ljudstvo v naši Cerkvi? Kdo mu bo oznanjal Božjo besedo in jo razlagal? Kdo mu bo podeljeval zakramente? Kdo bo krščeval tiste, ki se bodo rodili v tem Božjem ljudstvu in kdo bo po krščansko pokopaval tiste, ki se bodo poslovili s tega sveta. Vsa ta vprašanja in skrb so zelo na mestu. Vendar niso razlog za črnogledost, ampak morajo biti spodbuda za naše delovanje, še prej pa odpiranje našega srca, da bomo mogli zagledati in spoznati čudovito Božjo zvestobo, ki jo svojemu ljudstvu izkazuje skozi vso zgodovino odrešenja.

Spodbudna je beseda, ki jo je Bog namenil ljudstvu v Sinajski puščavi. Ko beremo poročila o izhodu iz Egipta in o potovanju skozi puščavo, spoznamo, da je ljudstvo včasih pot skozi puščavo doživljalo bolj zahtevno in bolj uničujoče, kot samo sužnost v Egiptu. Kolikokrat so se z domotožjem spominjali Egipta, ker so stiske v puščavi preveč pritiskale ljudstvo. Polni lonci mesa, ki so ostajali za njimi, so jim včasih več pomenili, kakor pa obljubljena dežela, ki je bila pred njimi. In so godrnjali. Godrnjali so zoper Boga, godrnjali so zoper Mojzesa. Nikoli pa ni bilo slišati, da bi v puščavi godrnjali zoper faraona in njegove priganjače. Mar ni to zanimivo?

Vendar se Bog kljub njihovemu nezadovoljstvu ni obrnil od njih, pač pa jim je govoril tudi v puščavi. V puščavi je iz množice beguncev naredil ljudstvo, ki mu bo »posebna lastnina izmed vseh ljudstev.« Ne zato, ker so nehali godrnjati in se pritoževati. Ne zato, ker so Egipt dokončno pustili za sabo in se z vsem srcem napotili v obljubljeno deželo. Ne zato, ker bi postali idealno ljudstvo, ki bi v vsem sprejemali in živeli Božjo voljo. Ne, nikakor ne zaradi tega. Bog se je tudi na to ljudstvo, na njegove stiske in na njegove grehe oziral s pogledom, ki nam ga je razodel Jezus v današnjem evangeljskem odlomku. »Tisti čas je Jezus zagledal množice. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja.«

Kako drugačen je Jezusov odziv na stanje množic od odziva, ki ga lahko o teh istih množicah razberemo iz besed farizejev. Ko so v Janezovem evangeliju opazovali gmotno in moralno razpuščene možice, so govorili: »Ta množica, ki ne pozna postave, je prekleta« (Jn 7,9). Na eni strani usmiljenje, na drugi prekletstvo.

Jezus se ne zadovolji z ugotovitvijo, da so množice utrujene in razkropljene kakor ovce brez pastirja. Obrne se na učence in jim naroči: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«

Na katere učence se je obrnil Jezus? Na vse. Ne samo na apostole. Tem je pozneje naročil, naj gredo oznanjat, da se je približalo nebeško kraljestvo. Povabilo, naj Gospodarja žetve prosijo za delavce na tej žetvi, pa je namenil vsem učencem. Tudi vsakemu izmed nas. 

V tem času velikega pomanjkanja novih duhovnih poklicev moramo Jezusovo povabilo z veliko resnostjo in pripravljenostjo sprejeti in živeti. Morda se nam pojavi vprašanje, kako da Gospodar žetve sam ne pošilja delavcev, ko pa vendar vidi, kakšna je njegova žetev in kako potrebni so delavci. Zakaj na nas prelaga odgovornost za žetev oziroma za delavce na žetvi? Zakaj nam naroča, naj molimo za delavce?

Zato, ker je njegov pogled dobrohoten in njegovo srce usmiljeno. Ve, da potrebujemo veliko molitev, da bi se naša srca zmehčala in se spreobrnila. Ve, da moramo v molitvi veliko razmišljati o množicah, o tej žetvi nebeškega kraljestva, da se bo naš pogled zbistril, da nanje ne bomo več gledali po farizejsko, z obsodbo in izključevanjem, ampak s sočutjem in usmiljenjem. Veliko moramo moliti in prositi Gospodarja žetve, da na množice ne bomo več gledali zviška, nekako od zgoraj, ampak da bomo tudi sami stopili med te množice, med ljudi, ki so potrebni usmiljenja in odrešenja. Šele potem bomo lahko postali sočutni. Ne bomo več samo razmišljali o njihovem stanju in potrebah, ampak bomo skupaj z njimi čutili in doživljali njihovo stanje in njihove potrebe.

Dragi kandidati za stalne diakone. Trdno sem prepričan, da ste tudi vi, vaša poklicanost v stalni diakonat sad, ki je zrasel in dozorel iz take molitve. Danes boste na poseben način vstopili v vrste učencev, ki jih Jezus kliče k molitvi in prošnji. Vedno bolj mi je jasno, da prvo pastoralno delo, ki ga vrši Cerkev, niso različne akcije, v katerih se včasih skriva nekaj naše zagledanosti vase, da smo sposobni sami odgovarjati na vprašana ljudi in reševati njihove stiske in nemoč. Prvo pastoralno delo Cerkve in vseh njenih članov je molitev; vztrajna in ponižna molitev, po kateri Cerkev prinaša pred Gospoda vse Božje ljudstvo. Od danes naprej tudi po daru Molitvenega bogoslužja, po katerem posvečeni služabniki Cerkve spoznavajo, da Božje ljudstvo niso samo tisti, ki se ob nedeljah zbirajo pri sveti maši, ampak da so Božje ljudstvo vsi, ki jih Jezus objema s svojim odrešenjskim delovanjem. Dragi kandidati za diakonat, veliko molite. Veliko molite za tiste, ki jim boste oznanjali in razlagali Božjo besedo, veliko molite za tiste, ki jim boste podeljevali zakramente. Veliko tudi molite za tiste, ki jim boste služili v različnih oblikah karitativne dejavnosti Cerkve.

Vaša molitev vam bo odpirala srce in duha za poslušanje Božje besede. V prvem berilu smo slišali, da Bog izvoljeno ljudstvo vabi k poslušanju njegovega glasu in k izpolnjevanju njegove zaveze. Božji glas poslušajte najprej v Svetem pismu. Po njem nam Bog razodeva svojo voljo in v njem odkrivamo njegovo nerazumljivo ljubezen, s katero nas vedno znova obiskuje. Naj vam branje in premišljevanje Svetega pisma pomaga, da boste Božji glas vedno bolj jasno slišali tudi iz urejenosti stvarstva. Živimo v času, ko je človeški napuh zrastel tako zelo visoko, da zanika resničnosti, o katerih nam govori Prva Mojzesova knjiga, ko čudovito pripoveduje o stvarjenju človeka kot moškega in ženske, in trdijo, da je spol družbeni konstrukt in da je biti moški ali ženska stvar odločitve. Poslušajte Božji glas iz stvarstva in pomagajte ljudem k jasnosti. Množice so danes res utrujene in razkropljene, ker jih obdajajo pastirji, ki jih vodijo proč od sreče in izpolnitve. Bodite tem množicam opora, ki jih vodi k spoznanju Boga in sebe.

Dragi kandidati za diakonat. Ostajajte zvesti. Izpolnjujte zavezo, ki jo danes Bog sklepa z vami in vi z Bogom. To zavezo izpolnjujte v Njegovi in vaši Cerkvi. Izpolnjujte jo po zgledu njega, ki je zase dejal, da »prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28).

Ko se veselimo današnjega daru za našo krajevno Cerkev, naj v vsakem izmed nas dozori odločitev, da bomo sledili Jezusovemu povabilu in molili za delavce na žetvi, in da bomo obenem tudi sami pripravljeni odgovoriti na Božji klic, ko ga bomo zaslišali. Gospodar žetve, po Materi Mariji te prosimo, da pošlješ delavce na svojo žetev.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit