Dragi bratje in sestre, obhajamo 32. nedeljo med letom, ki je v Cerkvi v Sloveniji tudi zahvalna nedelja. Navajeni smo že, da je za to nedeljo cerkev okrašena z raznimi sadovi zemlje in izdelki naših rok. Vse to je položeno pod oltar, da bi tako pokazali, da se zavedamo, da je zadaj, za vsemi našimi žulji in našimi potnimi sragami, za vsemi tuhtanji in iskanji rešitev, za vsem našim delom in trudi Bog, saj »vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči,« kakor pravi Jakobovo pismo (1,17).
Ker letos zaradi prizadevanja za zaustavitev širjenja koronavirusa ne moremo prihajati k maši v cerkev, vas povabim, da si ozračje zahvalne nedelje pripravite doma. Na mesto, ki ga običajno krasi cvetje, na katerega v adventu položite adventi venček ali za božič postavite jaslice, za zahvalno nedeljo položite nekaj stvari, ki vas v tem trenutku posebej navdihujejo k hvaležnosti, ali pa morda fotografije ljudi, ki bi jim radi iz vsega srca rekli hvala. Tako bomo zahvalno nedeljo obogatili in pomnožili; iz naših cerkva se bo razlila po naših domovih, predvsem pa bo njena temeljna spodbuda k hvaležnosti našla prostor v naših srcih in naših medsebojnih odnosih.
Morda se bo komu zdelo čudno, pa vendar mi letos prihaja na misel, da je prvi veliki dar, za katerega bi se morali zahvaljevati, prav sposobnost zahvaljevanja. Rekel bi, da se moramo Bogu, svojim staršem in vsem tistim, s katerimi smo tako ali drugače delili življenje, zahvaliti za milost hvaležnosti. Hvaležnost je namreč bogastvo, ki z mnogimi različnimi odtenki obda in napolni življenje človeka, ki je hvaležen.
Človek, ki doživlja in občuti hvaležnost, se zaveda, da je obdarovan. Hvaležnost in dar hodita z roko v roki. In obratno, kjer ni hvaležnosti, tudi obdarovanosti ni. Zato človek, ki je hvaležen, živi v spoznanju darov, ki jih v življenju prejema. Za vsakim darom pa se skriva tudi darovalec. Ni daru brez tistega, ki daruje. Zato hvaležnost človeku odkriva množico odnosov, ki obdarovanega napravljajo srečnega, pomembnega, sprejetega, ljubljenega in še bi lahko naštevali. Zato ponavljam, da je hvaležnost bogastvo, ki z mnogimi različnimi odtenki obda in napolni življenje človeka, ki je hvaležen.
Nasprotno se nekdo, ki ne zna biti hvaležen, oropa za spoznanje obdarovanosti in s tem ljubljenosti. Tudi njega lahko obdaja obilo stvari in veliko ljudi, a jih doživlja in sprejema kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, kar mu pripada. A ob tem raste zgolj njegova zagledanost vase, postaja vedno bolj pomemben v svojih očeh, stvari pa samo služijo njegovemu zadovoljstvu, njegovemu užitku, ljudje samo koristijo njegovi samopotrditvi. Ker ni hvaležen, je stalno prikrajšan za tisto bogastvo, ki ga v življenje prinese spoznanje, da mi je toliko stvari podarjenih, da se mi toliko ljudi podarja. Oropan je za spoznanje zastonjskosti.
S to spodbudo k hvaležnosti danes poslušamo Božjo besedo, ki nas opozarja na budnost. Cerkveno leto se bliža koncu, ki ga bomo obhajali na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva. On bo ob koncu časov prišel sodit žive in mrtve, kakor molimo v apostolski veroizpovedi. In pred Božji sodni stol bomo prišli vsi, pravi apostol Pavel v Pismu Rimljanom (14,10).
Na budnost v pričakovanju Kristusovega prihoda nas Jezus opozarja s priliko o desetih družicah, ki so bile povabljene, da pričakajo ženina in ga s svetilkami pospremijo na svatbo. Pet je bilo preudarnih, pet pa nespametnih, kakor pravi Jezus. Ženin je prišel pozneje, ne ob času, ko so ga pričakovali. Preudarne družice so imele svetilke in olje, nespametne pa samo svetilke. Ko so šle iskat olje, je svatovski sprevod odšel. Slavje se je začelo in vrata so se zaprla. Na trkanje na vrata so te družice zaslišale odgovor: »Ne poznam vas.«
Ta beseda se nam zdi trda, skorajda nesprejemljiva. A ni najpomembnejše sporočilo te prilike. Na začetku evangelija smo slišali Jezusovo besedo: »Nebeško kraljestvo bo podobno desetim devicam.« Vseh deset jih je bilo povabljenih na svatbo. Vse so imele odlično nalogo spremljati ženina. Med njimi ni bilo razlik. In to je prvo pomembno sporočilo. Vsi smo povabljeni v to kraljestvo. Bog nikogar vnaprej ne izključuje, nihče ni izločen. Pravzaprav Bog sploh nikogar ne izključuje.
Drugo sporočilo je, da je smiselno in odgovorno, če živimo v skladu s tem temeljnim povabilom. Ni dovolj biti povabljen, imeti za to priložnost primerno obleko, vzeti v roke svetilko … Brez olja ne bo šlo. Brez olja je oljenka samo okrasni predmet, brez olja oljenka ne more biti svetilka, ne more vršiti svojega poslanstva, ki je svetiti.
Za nas, kristjane, to pomeni, da ni dovolj, da smo bili krščeni, da nas je večina v najstniških letih prejela zakrament birme in da ste se tisti, ki ste poklicani v zakon, cerkveno poročili. Vse to je nekaj čudovitega, a vendar je vse to samo svetilka. Je samo oljenka, ki pa potrebuje olja, da bi mogla v resnici svetiti. To olje, ki oljenko kristjanovega življenja spremeni v svetilko, je življenje iz vere. Težko bo priti pred nebeška vrata – po človeško govorim – in se sklicevati na krst, na druge zakramente, morda na pobožne starše ali sorodstvo. Pred Kristusom bomo morali osebno dokazati istovetnost. Ne bomo se mogli »izmuzniti« s tujimi dokumenti. Tudi nespametne družice nismo mogle dobiti olja, ki so ga s seboj prinesle preudarne družice.
Ker danes na poseben način razmišljamo o hvaležnosti, je prav, da se zavemo, da je največja in najlepša hvaležnost v tem, da darove, ki so nam bili podarjeni, uporabljamo v skladu z njihovim namenom. Tudi dar vere in vseh zakramentov, ki smo jih prejeli, v skladu z njihovim namenom – da nas vedno bolj upodabljajo po Kristusu. Kako jasno zveni Jezusov opomin: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).
Čas, ki ga živimo, nas s svojo zahtevnostjo vabi, da poskrbimo za to, da bo naša luč svetila. Kako močno nam kliče, naj stopimo iz sebe in opazimo druge, tako znotraj družine kot tudi širše, ki potrebujejo naša dobra dela. Pa tudi mi potrebujemo te ljudi, da bi mogli stopati iz sebe in delati dobro. To nam zelo pomaga živeti in to živeti polno, živeti smiselno v času, ki se sam na sebi zdi nesmiseln. Naj nas pri tem navdihuje modrost starih Latincev: "Karkoli počneš, počni premišljeno in misli na konec."
Amen! In hvala vam za vse, dragi bratje in sestre.
Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit
