Dragi bratje in sestre. God svetega Stanislava Kostka je za naš za Zavod, ki se imenuje po njem, vedno priložnost za slovesno praznovanje. Letošnjemu praznovanju daje poseben lesk tridesetletnica, odkar je s 1. septembrom leta 1993 ponovno začela delovati Škofijska klasična gimnazija.
Danes je zato dan praznovanja in hvaležnega spominjanja. Najprej na pogumnega ter za Cerkev in narod zavzetega škofa Antona Bonaventura Jegliča. Ta se je ob zavedanju, da se zlasti med študente vedno bolj tihotapijo brezbožne misli in nazori, odločil, da bo ustanovil gimnazijo in zavod, kjer bodo dijake vzgajali tako, da bodo kot izobraženci tudi zavedni Slovenci in zgledni kristjani. Ob blagoslovu temeljnega kamna 16. julija 1901 je škof Jeglič dejal, da je to »temeljni kamen poslopja, ki naj daje mladeničem krepost in znanje.«
14. novembra 1905, torej dan po tem, ko je za god sv. Stanislava Jeglič prvič maševal v Zavodu, je v svoj dnevnik zapisal: »Včeraj dopoldne sem maševal v Zavodu svetega Stanislava. Pred sveto mašo sem dijakom nekoliko besedi spregovoril o svetem Stanislavu in jim priporočil: 1. Naj imajo vedno pred očmi zadnji namen in naj mislijo s svetim Stanislavom, za kaj višjega sem rojen, zato naj si 2. prizadevajo: a) za lepo krščansko življenje, posebno za izpolnjevanje svojih dolžnosti in za krstno nedolžnost, b) za molitev, sveto mašo, prejemanje svetih zakramentov in češčenje presvetega Srca Jezusovega, c) za prav posebno ljubezen do Device Marije.«
Čez tri leta, 13. novembra 1908, je bil za praznik sv. Stanislava v Rimu, s prav posebnim namenom, ki ga je zaupal svojemu dnevniku: »Danes sem maševal v sobici, kjer je sveti Stanislav Kostka umrl. Ravno včeraj popoldne sem dobil rešeno prošnjo, da se v našo škofijo vpelje praznik svetega Stanislava Kostka, in obljubilo se mi je, da relikvije prav kmalu dobim. Ves vesel sem to v zavod javil, pa so danes mogli že na svetega Stanislava praznovati. Jaz sem pa šel v cerkev svetega Andreja na Kvirinalu, kjer je njegov grob, pa sem tam izmolil oficij svetega Stanislava.«
To je zgolj nekaj drobtinic Jegličevega odnosa do Zavoda sv. Stanislava. V resnici je za to ustanovo gorel in z veliko srčnostjo skrbel zanjo.
Potem se danes hvaležno spominjamo pokojnega nadškofa Alojzija Šuštarja. Ta je potem, ko je Republika Slovenija nacionalizirano stavbo Zavoda sv. Stanislava vrnila Nadškofiji Ljubljana, skupaj s svojimi sodelavci v skladu z veljavno zakonodajo na novo ustanovil Zavod sv. Stanislava za vzgojo in izobraževanje in v njem preživel tudi leta od svoje upokojitve do smrti. Na jutrišnji dan se bomo spominjali njegovega rojstnega dneva. Zavod je pomembno zaznamoval tudi nadškof Alojz Uran, ki je leta 2007 ustanovil osnovno šolo Alojzija Šuštarja. Naj škofje, ki so s svojimi svetovalci oblikovali življenje Zavoda sv. Stanislava, počivajo v miru. Prav bi bilo, da se hvaležno spomnimo tudi vseh direktorjev, ravnateljev, vseh pedagoških delavcev in vseh uslužbencev ustanov znotraj Zavoda sv. Stanislava. Bog naj vsakega izmed teh blagoslovi.
In kaj nam sveti Stanislav sporoča danes? Tej generaciji učencev in dijakov, ki danes nabira znanje in raste v krepostih in znanju?
Drage dijakinje in dijaki. Ko se jutro za jutrom bližate mogočnemu pročelju Škofijske klasične gimnazije, mislim, da vas prevevajo zelo različne misli: tiste, ki so povezane šolo in njenimi zahtevami, pa tiste, ki so povezane z vašimi starši ter brati in sestrami, tiste, ki so povezani s tkanjem odnosov in morda najmočneje zaposlujejo vaša srca in načrte: kdo bi mogel vse povzeti v nekaj stavkih.
Prosim vas, da vsako jutro, ko pridete pred vrata gimnazije, dvignete pogled. Na pročelju, visoko zgoraj, je namreč napis, ki ga je tam hotel imeti škof Jeglič. Prepričan sem, da ga vsi vidite pred očmi in ga nosite s seboj. Kolikor vem, je bil tam tudi v času nacizma, ki je gimnazijsko poslopje spremenil v zbirni center za Slovence z Gorenjske in Mežiške doline, ki so jih potem izselili v Srbijo in na Hrvaško, pa tudi v času OZNA, ki je Zavode spremenila v največje koncentracijsko uničevalno taborišče za nasprotnike komunizma. Verjamem, da je bilo za marsikoga, ki je pod tem napisom odhajal v smrt, v tolažbo spoznanje, da Kristus kljub vsemu ostaja Zveličar sveta.
Kristusu, Zveličarju sveta! Jeglič se je odločil, da bo dal ta napis, da bi vse, ki bi ga brali, spominjal na dejstvo, da ob vseh odrešenikih in zveličarjih, ki so se ponujali in se še vedno ponujajo mladini in odraslim, samo Kristus ostaja tisti, ki v resnici prinaša odrešenje in zveličanje.
Zato je dragocena današnja Božja beseda, v kateri smo slišali gorečo prošnjo učencev: »Gospod, pomnoži nam vero!« Dragi mladi ljudje, dragi bratje in sestre. Zelo me zanima, kdaj ste Jezusa zadnjič prosili za vero. Vem, da predenj zelo pogosto, skoraj vsak dan prihajamo s svojimi prošnjami. Zelo različne so, kakor so različne naše želje in potrebe, pa tudi kakor različno dojemamo svoje omejitve in nemoč. Da pa bi prosili za vero, to se pa dogaja tako poredko. Morda ob prošnjah za vse potrebe pri maši, kaj več pa zelo redko.
Dvignite pogled! H Kristusu ga dvignite, da boste spoznali, kakšna obzorja Kristus odpira tistim, ki verujejo vanj. Globoka vera v Kristusa, Zveličarja sveta, odpira prostor in čas, ki nas omejujeta tukaj in sedaj, v ljubezen, za katero sv. Pavel pravi, da »je vez popolnosti« (Kol 3,14). Pogled, ki je dvignjen z vsakdana, nas povabi naprej in kvišku. Ta pogled nas odpira prihodnosti in nam daje pogum, da v to prihodnost tudi stopamo.
Pomislimo na sv. Stanislava. Doma v Rostkovu v Mazoviji. Bolj ali manj za nas nepoznani kraji. Šolal se je na Dunaju, kjer si je zares prizadeval, da bi rastel: v znanju in v oblikovanju svojega značaja. Ko ga je brat Pavel hotel odvrniti od tega, mu je odvrnil: »Živeti hočem, kakor je Bogu všeč.« Zavedal se je, da je rojen za nekaj višjega, kot za postopanje in popivanje po gostilnah in za zapravljanje talentov in življenja. Dviganje pogleda kvišku mu je razodelo, da Bog hoče, da postane član jezuitskega reda. Veste, da pot do tega ni bila lahka, kajti na Dunaju so se preveč bali njegovega očeta, da bi si ga upali sprejeti. Ker je hotel živeti, kakor je Bogu všeč, mu to ni vzelo poguma. Podal se je na pot. Najprej v Nemčijo, potem pa naravnost v Rim. Ne z avtobusom, ne z vlakom, ne z avtomobilom, celo s kočijo ne ali konjem. Vse te poti je prehodil peš – 1500 kilometrov. Vsak korak teh prehojenih kilometrov je krepil njegov značaj, poglabljal njegovo vero v Boga, prešinjal njegovo pobožnost do Matere Marije. Pa ne samo to. Na tem dolgem potovanju se je oblikoval tudi njegov odnos do očeta, ki ga je iz Rima po pismu nagovoril tako ponižno in odločno, tako zelo sinovsko, da je očetu splahnela vsa jeza in je svojemu pobeglemu sinu dal blagoslov.
Dvignite pogled, da boste spoznali, da vas Bog vabi dlje kot do uspešnega zaključka šolanja, veliko dlje kot do uspešne kariere, nepredstavljivo dlje od razkošnega standarda in od minljivega uspeha. Bog vas vabi do izpolnitve, ki jo je pripravil tistim, ki ga ljubijo. Zato danes ponavljamo z apostoli: »Gospod, pomnoži nam vero!«
Dragi vsi, ki ste del zgodbe Zavoda sv. Stanislava. Dvigajte pogled h Kristusu, Zveličarju sveta. Tako boste v zavesti, da ste rojeni za nekaj višjega, izpolnjevali povabilo iz Knjige modrosti: »Ljubite pravičnost.« Z vseh koncev sveta prihajajo kriki in solze ljudi, ki trpijo, ki so preganjani, ki umirajo zaradi vojn in zaradi človeškega pohlepa. Koliko je neslišnih krikov, ki se dvigajo iz src ljudi ob nas, ker doživljajo krivice, ker so globoko ranjeni v srcih, pa ne znajo in ne morejo izraziti svoje bolečine. Dvigajte oči h Kristusu, da boste ob njegovem zgledu in po njegovih besedah vzljubili pravičnost. Ne moreš gledati Kristusa in se ne meniti za pravičnost. Pogled na Zveličarja sveta vam bo dal poguma, da boste tudi vi postajali pravični celo za ceno žrtve.
Dragi vsi, ki danes praznujemo god sv. Stanislava in se veselimo Zavoda, ki nosi ime po njem. Čestitam vam ob vašem praznovanju. Veselim se z vami in vas vabim: Dvigajte pogled h Kristusu, da vam bo očistil srca, da boste videli ljudi ob sebi in slišali njihove krike. Mati Marija, pomagaj nam, da bomo vzljubili pravičnost in jo uresničevali. Amen!
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
