Dragi bratje in sestre. V Ivančni Gorici smo se zbrali ob 30-letnici prve maše za slovenske vojake, ki je bila prav na ozemlju te župnije. To je bil poseben čas; čas pričakovanja, čas navdušenja ob vzpostavitvi nove, naše države Slovenije, čas optimističnega pogleda v prihodnost, pa tudi čas, v katerem so se eni prej drugi pozneje začeli zavedati, da nam je bila naša samostojnost zaradi svetovnega spleta okoliščin sicer na neki način podarjena, po drugi strani pa so začeli tudi spoznavati, da bo potrebno za ta dar trdo delati in ga obraniti, če ga hočemo imeti. Kajti naša samostojnost ni bila splošno sprejeto in še manj splošno odobravano dejstvo. Nekateri so vanjo dvomili, drugi so jo hoteli na silo preprečiti.

Kakšni so bili tisti dnevi za naše može in fante, ki so bili poklicani, da ubranijo našo samostojnost in neodvisnost? Vsak izmed teh, ki so bili takrat na položajih, je po svoje doživljal čas in sebe, pa tudi domovino in svojo družino. Večine teh zgodb ne bomo nikoli slišali. Ostajajo v srcih teh ljudi, morda jih kdaj podelijo s svojimi najbližjimi. Za večino med nami pa ostajajo nepoznane.

Ob spominu na prvo mašo za naše vojake mi prihaja na misel pripoved iz ruskega Stalingrada. Iz napol porušenega Stalingrada je vojak, sin ruskega pravoslavnega duhovnika, svojemu očetu poslal pismo, ki ga je začel z besedami: »Oče, Boga ni! Iskal sem ga na nebu, pa z neba padajo bombe in smrt, iskal sem ga v strelskih jarkih, v katerih se blato meša s krvjo, iskal sem ga v svojih tovariših, pa so enako prestrašeni in obupani, kot sem jaz sam. Boga ni nikjer. Čeprav vem, da te bo moje pismo bolelo dvakrat huje, saj si me ti učil moliti k Bogu in odkrivati Boga, ti moram povedati, da Boga ni. Oče, v Stalingradu ni Boga!«

Te misli sem napisal po spominu, ki v meni ostaja živ, saj me je globoko prevzelo in pretreslo, ko sem jih prvič prebral. Ta mladi mož, ta očetov sin, je Boga iskal na nebu, iskal ga je na zemlji, iskal ga je v svojih tovariših vojakih. In že takrat se mi je postavilo vprašanje, zakaj ga ni iskal v svojem srcu. Če Boga namreč ni v srcu, potem ga ni nikjer. Nebo ostaja prazno, zemlja nevarna in ljudje nesrečni in obupani.

Pred tridesetimi leti je bila v okolici Ivančne Gorice skupina mož in fantov, ki so se vedno bolj zavedali resnosti položaja, v katerega so bili poklicani. Postajalo jim je jasno, da ne gre za orožne vaje; da ne bodo nekaj dni izpostavljeni določenim naporom in vzajemnim šalam. Nič več ni bilo samo po sebi umevno, da se bodo kmalu vrnili domov, slekli uniformo, se stuširali in stopili v vsakdanjost.

Bili so v vojni in najbrž je večina prvič začutila, da so sedaj v resnici vojaki. Ne samo v uniformo preoblečeni delavci, kmetje, inženirji, profesorji, duhovniki, ampak vojaki, ki so v vojni. To spoznanje tudi sproži misel, da ni samo po sebi umevno, da bodo prišli domov, da se bodo vrnili v objem družine, žene in otrok, med prijatelje. Smrt ni bila več zgolj oddaljena resničnost, ampak se je ta grozeča možnost približala na nekaj ur, morda na nekaj korakov.

Domislice so pojenjale in nazadnje čisto utihnile, veseljaško razpoloženje se je umaknilo. Ne, bližina možne smrti odpihne lahkotno brezskrbnost in zresni človeka v globino.

Možje so začutili, da so žejni. Ne žejni tega, kar odžeja naša usta, ampak žejni Njega, ki pogasi žejo naših src. Zato je zunaj na križu, ki ga bomo blagoslovili po tej sveti maši, tudi povabilo iz Janezovega evangelija: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije« (7,37). Ker je bil med njimi tudi duhovnik, poznejši vojaški vikar msgr. dr. Jože Plut, so ga prosili, da bi imeli mašo. Brez blišča in brez vse tiste zunanjosti, ki nam sicer toliko pomeni. Mašo, v kateri gre za globoko srečanje med Njim, ki je prišel, »da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10), in tistimi, ki so polni želje po življenju, hkrati pa se zavedajo krhkosti in minljivosti svojega bivanja.

Najbrž je bila ta sveta maša za marsikoga od navzočih najgloblje doživeta sveta maša. Pri tej maši niso bili zato, da bi izpolnili »nedeljsko dolžnost« in tudi ne, da bi izpolnili cerkveno zapoved. Pri tej maši niso bili zato, da bi pomirili svojo vest. Pri tej maši so bili zato, ker so potrebovali dotik nekoga, ki je večji od vsega, večji tudi od naše smrti. Morda sicer ne ravno z njegovimi besedami, vsekakor pa z nekim notranjim uvidom so takrat možje doživljali Jezusovo spodbudo, ki jo je dal apostolom po zadnji večerji, ko jim je dejal: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).

Znamenje te Božje zmage nad svetom je ravno križ. To je protislovno znamenje. Križ je naravnost pregovorno postal simbol trpljenja, preizkušnje, stiske. Obenem pa je za tiste, ki verujejo, znamenje odrešenja in zmage. Na križu je namreč Kristus ohranil najvišje dostojanstvo. Ko je vse okoli njega pljuskalo in brbotalo od sovraštva, zlobe in zla, je on ostajal zunaj tega dogajanja. Ne, da bi se ga to dogajanje ne dotaknilo, saj »je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta kOčetu« (Jn13,1). Vendar pa to dogajanje ni vstopilo vanj. Umorilo je njegovo telo, njegova duša pa je ostala nedotaknjena.

Prav ta nedotaknjenost od zla, nedotaknjenost od hudobije, ki jo lahko doživljamo okoli sebe, je znamenje svobode, je znamenje odrešenosti. To je resnična zmaga, za katero pa je potrebna vera, kajti »zmaga, ki premaga svet, je naša vera« (1 Jn 5,4).

Na križu, ki ga bomo blagoslovili, je napis: »Videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli in zaradi njega se bodo bìli na prsi vsi narodi na zemlji« (Raz 1,7).

To se je zgodilo na Kalvariji, ko so ljudje gledali križanega in prebodenega. Hkrati pa je to tudi povabilo za vse nas, ki verujemo, da je Jezus s svojim križem svet odrešil. Tudi mi moramo živeti in ravnati tako, da smo za svoje sodobnike sporočilo in oznanilo. Pa tudi povabilo. Pogled na križ naj tudi nam pomaga, da ne bomo dovolili, da bi nas zlo osvojilo, ampak po Jezusovem zgledu premagujmo »hudo z dobrim« (Rim 12,21). 

Povabim vas, da se ob današnjem spominu na prvo sv. mašo za slovenske vojake spomnimo posebno vseh tistih, ki so v tej vojni umrli, prav tako pa tudi njihovih domačih, ki so najdlje nosili bolečino.

Zahvaljujem se tudi Občini Ivančna Gorica in Slovenski vojski, ki sta v letu Gospodovem 2021, letu sv. Jožefa, v zahvalo za 30 let samostojne in demokratične Slovenije ter v spomin na prvo sv. mašo za slovenske vojake postavili ta križ, kakor piše ob vznožju križa.

Naj to premišljevanje končam z mislijo apostola Pavla iz današnjega drugega berila: »Dovolj ti je moja milost. Moč se krepi v slabotnosti« (2 Kor 12,9). Kristusova milost je takrat okrepila naše može in fante, ki so doživljali svojo slabotnost pred pretečo nevarnostjo. Naj tudi nas vedno spremlja njegova milost in neomajno zaupanje, da je Bog z nami vedno, tudi v prelomnih trenutkih življenja in zgodovine. 

Nenehno se mu zahvaljujmo in ga slavimo s svojim življenjem. Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit