Spoštovani odlični gostje, spoštovani direktor Založbe Družina gospod Tone Rode, spoštovane redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre. Naj vas danes vse nagovorim s pozdravom: dragi molivci. Iskreno dobrodošli v ljubljanski stolnici na praznik Marijinega brezmadežnega Srca. Predvsem pa smo se zbrali ob obhajanju 10-letnice izhajanja slovenske različice mednarodne molitveno-bogoslužne revije Magnificat. Zato mi dovolite, da na poseben način pozdravim ustvarjalce te revije, zlasti urednika br. Mirana Špeliča ter občestvo, ki se je oblikovalo v uredništvu skupaj z vsemi sodelavci slovenske izdaje.
Moč molitve je v občestvu. Kadarkoli kristjan sklene roke ali skloni glavo, kadarkoli kristjan zapre oči in se potopi v odnos z Bogom, to vedno počne v občestvu z vsemi drugimi, ki v istem času na katerem koli kraju naše zemeljske oble iščejo Božjo bližino. Z vstopom v molitev vedno vstopamo v občestvo, pa čeprav naša molitev sledi Jezusovemu naročilu: »Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (Mt 6,6).
Naše molitve ne moremo ločiti tudi od drugega Jezusovega zagotovila: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Ko razmišljam o molivcih, ki molite s pomočjo in podporo revije Magnificat, v vaši molitvi vidim uresničeni obe Jezusovi navodili. Vem, da vas velika večina vzame revijo v roke v zavetju svojega doma, morda v molitvenem kotičku, ki ste ga oblikovali v svojem stanovanju, da vas spodbuja in podpira v vaši molitveni drži pred Gospodom, obenem pa vas vabim, da se vedno zavedate, da nihče ne moli sam. Pred Bogom nihče ni zasebnik. Seveda je vsak pred Bogom posameznik, z obličjem in z imenom, ki je zapisano na Božjih dlaneh (prim. Iz 49,16), pa tudi s posebnim, novim imenom, ki ga ne pozna nihče, razen tistega, ki ga prejme, kakor pravi Janezovo Razodetje (Raz 2,17). Nihče pa pred Bogom ni zasebnik, ki bi lahko stal pred Bogom in zagovarjal svoje interese, iskal svoje koristi ali morda Boga zlorabljal proti drugim ljudem.
Zato je dragoceno, da ob vsaki odločitvi za molitev skupaj z učenci prosimo Jezusa: »Gospod, nauči nas moliti!« (Lk 11,1). Poznamo odgovor, ki ga je skupini učencev dal Jezus. Naučil jih je očenaš in jim s tem razodel eno največjih novosti, eno najbolj čudovitih razkritij celotnega Svetega pisma. In to je, da je Bog Oče, ki se sklanja k vsakemu od svojih otrok, jih jemlje v naročje, ki je kakor tisti, ki vzdiguje otroka k licu (prim. Oz 11,3-5).
Si predstavljate, kako nekaj nemogočega je bilo v okolju, kjer je tisočletja veljalo, da se Božjega imena ne sme izgovarjati, ker je preveliko, preveč sveto, da bi ga mogla izgovoriti človeška usta, reči nekaj takega, kar je na prošnjo učencev rekel Jezus: »Kadar molite, recite: Oče, posvečeno bodi tvoje ime« (Lk 11,2).
Zakaj so učenci prosili Jezusa, naj jih nauči moliti? Ker so ga videli pri molitvi. Seveda so znali moliti, kakor tudi mi znamo moliti. Vsaj mislimo tako. Moliti so se naučili v shodnicah, ob sobotah, ob bogoslužju. In naučili so se moliti v svojih družinah, od svojih staršev. Vsak dan znova so videli, kako so molili njihovi starši in tudi nje vabili in spodbujali k molitvi. Koliko molitev so znali na pamet! Koliko psalmov je postalo del njihovega vsakdanjega življenja! Ampak ko so Jezusa videli moliti, so doživeli, da je molitev nekaj več kot ponavljanje naučenih obrazcev. Da je molitev nekaj več kot posnemanje zgleda, ki so jim ga dali starši.
Jezusova molitev niso bili ne obrazci in ne posnemanje kakršnega koli zgleda. Jezusova molitev je bil živ odnos z Očetom. Jezusova molitev je bila srečanje z Očetom, neizmerna bližina ljubezni in zaupanja, ki jih je tako prevzela, da bi tudi sami želeli tako moliti. Pravzaprav je bila ta bližina nekaj podobnega, kar je doživel apostol Janez pri zadnji večerji, ko se je naslonil na Jezusove prsi in poslušal bitje njegovega srca. Jezusova molitev je bila za oči in srce zaznavna resničnost Jezusove trditve, ko je dejal: »Jaz in Oče sva eno« (Jn 10,30).
Ob Jezusovi molitvi so spoznali, da molitev ni izpolnjevanje zapovedi in predpisov, pač pa da je to življenjska bližina, za katero ni nujno, da izpolnjuje vse zahteve okolja in se prilega vsem običajem. Spoznali so, da moliti pomeni tako zelo postati eno z Njim, s katerim se pogovarjamo v molitvi, da ob njem običaji okolja in ponudbe sveta postanejo nepomembni.
Hkrati pa jim je Jezus tudi povedal, kaj naj bo vsebina njihovih molitev: posvečevanje Božjega imena, prošnja za prihod kraljestva in želja po izpolnjevanju Božje volje. Seveda potem tudi prošnja za vsakdanji kruh, za odpuščanje grehov in za varstvo pred hudim. Vendar Jezus tudi v molitvi očenaša jasno pove, naj najprej iščemo »Božje kraljestvo in njegovo pravičnost« in vse drugo nam bo navrženo (Mt 6,33). Kako so naše molitve velikokrat oddaljene od Jezusovih spodbud. Kako malenkostni smo v svojih prošnjah. Jezus govori o kraljestvu, mi pa se ukvarjamo z malenkostmi, za katere nam je obljubljeno, da nam bodo navržene, če bomo iskali kraljestvo.
Ob Jezusu je velika učiteljica molitve tudi njegova mati Marija. Ona je bila tista, ki je Jezusa uvajala v molitev. V njenem naročju se je naučil prvih molitvenih besed in ona ga je učila dvigati srce in duha k Bogu. Ona mu je odstirala prostranstvo duhovnega in ob njej se je naučil spolnjevanja Očetove volje.
Očetova volja pa je vedno nekoliko zastrta. Že v Nazaretu, ko je k njej prišel angel z nenavadnim pozdravom: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj … se je vznemirila in je premišljevala, kakšen pozdrav je to« (Lk 1,28-29).
Kakšen vihar je morala doživljati v duši, ko je na Kalvariji stala pod križem, na katerem je umiral njen Sin, za katerega je bilo rečeno, da »se bo imenoval Sin Najvišjega, da mu bo Gospod Bog dal prestol njegovega očeta Davida in da bo kraljeval v Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca (prim. Lk 2,32-34).
V hoji z njim in za njim je dozorevala za zahteve poslanstva, ki ji je bilo zaupano; ne samo da svojega Sina spremlja v času njegovega zemeljskega življenja, ampak da prevzame materinsko poslanstvo tudi v življenju njegovega mističnega telesa, Cerkve; da prevzame materinsko vlogo v življenju nas in naših skupnosti.
Sveti Luka, ki je evangelist Jezusovega otroštva, nam je zapustil dragoceno pojasnilo o Marijini hoji z Jezusom in za Njim. V evangeljskem odlomku smo slišali, da ne Marija in ne Jožef nista razumela besed, ki jima jih je govoril Jezus. Prepričan sem, da ji je ostajalo zastrto in skrivnostno tudi veliko tega, kar se je dogajalo okoli Jezusa; da ni razumela nasprotovanja in sovražnosti, ki se je dvigala zoper Njega. Je pa dogodke in besede vse ohranila v svojem srcu.
Kakšno sporočilo in spodbuda tudi za nas, ki si prizadevamo, da bi v molitvi hodili za Jezusom v tej prvi četrtini enaindvajsetega stoletja. V času, ko segamo po zvezdah in razglašamo, da Božji zakoni ne veljajo več; da je vse konstrukt družbe in sad prostovoljne osebne izbire; ko Bog ni več svet in človek ni več Božja podoba, ampak nekdo, ki živi, dokler živi, ko pa se odloči za smrt, smo mu pripravljeni pri tem pomagati; ko življenje ni več sveto in ko tudi smrt ni več sveta; ko sami sebe razglašamo za absolutne gospodarje nad vsem; ko smo kulturi smrti dali prevladujoči prostor – kako pomembno je, da prav v tem našem času spet postanemo ponižni izpolnjevalci Gospodove volje; da postanemo njegovi služabniki in služabnice in da v privolitvi njegovi volji naše življenje postane rodovitno; da postanemo nosilci kulture življenja.
Dragi snovalci revije Magnificat, drago molitveno občestvo, ki vas ta revija uči moliti in vam pomaga moliti; ob desetletnici vam iskreno čestitam, se vam vsem zahvaljujem, da v našem narodu in drugod širite prostor poslušanja in izpolnjevanja Božje volje in tako skrbite za to, da »bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji« (Lk 18,8). Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
