Spoštovani in dragi bratje duhovniki, bratje redovniki in sestre redovnice, dragi diakoni in bogoslovci, dragi ministranti in ministrantke, dragi molivci za nove duhovne poklice, dragi bratje in sestre. Na poseben način želim pozdraviti tudi tiste, ki v sebi čutite Božje povabilo, slišite Božji glas, vendar še oklevate, da bi na to povabilo odgovorili. Vse vas iskreno pozdravljam na Brezjah, pri Mariji Pomagaj, kamor prihajamo leto za letom, da bi pri njej prosili njenega Sina Jezusa, naj se ozre na našo krajevno Cerkev in ji pošlje novih duhovniških, redovniških in misijonarskih poklicev, da bomo mogli odgovarjati na vse tiste potrebe in želje, ki jih naš čas in razmere v njem postavljajo pred kristjane in pred Cerkev.

Povezani smo z drugimi slovenskimi škofijami, ki prav tako danes na različnih krajih obhajajo dan molitve za nove duhovne poklice. Na ta način se kot Cerkev v Sloveniji obračamo na Boga, ki je »Gospod žetve« in ga prosimo, »naj pošlje delavce na svojo žetev« (Lk 10,2).

Današnji molitveni dan nas združuje v misli: pripadaj, išči in se odloči. 

Najprej: pripadaj. Pripadati pravzaprav pomeni biti doma. Kje sem doma? Vprašanje je zahtevno. Sem doma v svoji družini? Sem doma med svojimi sorodniki? Sem doma, zares doma med svojimi prijatelji? In konec koncev, sem zares doma sam v sebi? Že na ta vprašanja je težko odgovoriti brez vsakega dvoma. Še težje je, če se vprašamo, ali sem doma v župniji, ki ji pripadam? Ali sem doma v ministrantski skupnosti, v mladinski, v skavtski skupini? 

Še zahtevnejše pa je vprašanje, kje bi rad bil doma? Kje bi rad bil sprejet, kam ali komu bi rad pripadal? Če pogledamo v svoja srca, tako mladi kot tudi odrasli, se bo morda začela pojavljati cela vrsta krajev in ljudi, skupin, kjer bi bili radi sprejeti. Cela vrsta skupin, v katerih bi se radi počutili kot doma. In konec koncev niti ni presenetljivo, da se velikokrat ne najdemo doma v svojem vsakdanjem okolju. Da bi radi bili doma, da bi radi bili sprejeti nekje drugje, med drugimi ljudmi, v drugem okolju.

Vendar vprašanje pripadnosti ne zadeva všečnosti, ni vprašanje mode, ampak je vprašanje odločitve. V katerem okolju, med katerimi ljudmi bom mogel živeti v skladu z vrednotami, ki so moje, ki so mi blizu, v katerih prepoznavam svojo življenjsko uresničitev. Moda in izpolnitev življenja nista vedno usklajeni med seboj.

Danes se moramo vprašati, če hočemo pripadati Jezusu Kristusu? Ali hočemo pripadati njemu, ki je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju, kakor je sam povedal. Izbiramo torej med tem, kar nam je všeč, in med tem, kjer bomo mogli uresničiti svoja najgloblja hrepenenja.

Potem: išči. Kaj ni vse naše življenje eno samo iskanje? Komaj se rodimo, začnemo iskati zavetja pri naši mami? Ne da bi se zavedali, znamo izraziti svoje potrebe in prošnje, še bolj presenetljivo pa je, da naše mame razumejo, kaj potrebujemo. Razumejo, ali smo lačni, ali moramo biti previti, ali smo utrujeni, ali pa potrebujemo samo malo nežnosti. Mame to vedo.

Pa tudi naš Bog vedno ve, kaj potrebujemo. Dobro namreč ve, kakšni smo, saj nas je ustvaril. O naših potrebah pa mu spregovori tudi naša Mati Marija. K njej smo priromali kot k Mariji Pomagaj. V Galilejski Kani je Jezusu povedala, da na svatbi zmanjkuje vina. Če bi danes pogledala v naša srca, bi Jezusu povedala, da imamo premalo zaupanja, premalo poguma. Upam, da bi slišala tudi našo današnjo prošnjo in bi Jezusu povedala, da nam manjka novih duhovnih poklicev.

Vprašanje pa je, če tudi mi vedno vemo, kaj potrebujemo. Oziroma še bolj temeljno vprašanje: kaj je Božja volja zame, za moje življenje. Ne samo, kaj si sam želim, kaj bi sam rad, ampak kaj je Božja volja, kaj Bog pričakuje od mene.

Jezus je vedel, kakšna je Očetova volja, in se je je obenem tudi bal. Očetova volja je bila ljubezen do konca. Ljubezen do konca pa pomeni vztrajati tudi takrat, ko bi raje pobegnil. Privoliti tudi takrat, ko vse kliče po umiku.

Tej skušnjavi po umiku pogosto podlegamo tudi mi. Radi bi bili Božji, istočasno pa bi se radi izognili vsaki preizkušnji. A Jezus tudi nam kakor svojim sodobnikom pravi: »Iščite najprej Božje kraljestvo« (Mt 6,33).

Zato potem, ko smo ugotovili, da želimo pripadati Jezusu Kristusu, hočemo zavestno iskati njega in sodelovati pri graditvi njegovega kraljestva med nami. Po njegovem zgledu hočemo tudi mi izpolnjevati Očetovo voljo, živeti iz Očetove volje. Očetova volja pa je, »da ima vsak, kdor gleda Sina, večno življenje« (Jn 6,40).

In končno: odloči se. Za družbo, v kateri živimo, večkrat slišimo, da je to fluidna družba, družba, v kateri ni nič trdnega, nič trajnega, ampak se neprestano vse spreminja. V takšnem okolju je tudi človek pogosto zelo negotov, brez jasnih načel in brez trdnih temeljev. Kot takšen je izpostavljen vplivom okolja, vetrovom in vodovju, ki se zaletavajo v njegovo hišo. Žal velikokrat doživimo, da se hiša podre, ker ni trdna, ker nima temeljev na skali, kakor pravi Jezus.

V tej spremenljivosti tudi jasnih vrednot ni več. Nič več ni jasno, kaj je dober sad in tudi ne, kaj je slab sad. Ne ločimo več prav med dobrim drevesom in slabim drevesom. Vem, da želimo vsi biti dobri, da hočemo veljati za dobre, pa vendar se sklanjamo in pobiramo slabe sadove, sadove slabih dreves. To dvoje pa ne gre skupaj – odločanje za slabe sadove ne more graditi dobrega življenja. Iz gnilih jabolk nihče ne more pripraviti dobre, okusne in zdrave jabolčne pite.

Gre torej za to, da se tudi odločimo. Ne samo tisti, ki se odločajo, kakšen bo njihov življenjski stan, kakšen bo njihov življenjski poklic. Vsi, prav čisto vsi smo vedno znova pred odločitvijo, kakršno je ob prihodu v obljubljeno deželo Jozue razodel za svojo hišo: »Jaz in moja hiša bomo služili Gospodu« (Joz 24,15). Vilma Siter piše v Naši družini: »Ko sva z možem gradila hišo in so bili najini otroci še majhni, sva na vhodna vrata pritrdila kovinski medaljon, na katerem je bila vgravirana vrstica iz Svetega pisma … Medaljon je zelo majhen, a po vseh letih nama še vedno veliko pomeni. Vrstica … se glasi: »Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu.«

Prav bi bilo, če bi to vrstico danes vsi postavili na vhodna vrata svojega srca. Služil bom Gospodu. Njemu hočem pripadati, zato bom iskal njega in njegovo kraljestvo in se vedno odločil za tisto, kar je njemu všeč. Gospodu hočem služiti kot mož in oče, Gospodu hočem služiti kot žena in mama, Gospodu hočem služiti v katerikoli službi, s katero služim kruh svoji družini, Gospodu hočem služiti v šoli, v kateri nabiram znanje za prihodnost, Gospodu hočem služiti, ko se odločam za poročenost ali za samskost, Gospodu hočem služiti kot duhovnik, kot redovnik ali kot redovnica. Vedno in povsod hočem služiti Gospodu.

Pri tem nas lahko preplaši misel, da smo grešniki in da kot grešniki ne moremo služiti Gospodu. Slišali smo preroka Izaija. »Gorje mi, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami.« Gospodov angel mu je z žerjavico očistil ustnice in rekel: »Tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen.« Tudi Pavel je spregovoril o Božji potrpežljivosti nad njim, da bi bil zgled tistim, ki bodo verovali v Boga. Bog ne kliče svetnikov, ampak grešnike, da jih vodi do svetništva: »Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17).

In takšnim, kakršnim smo, ljudem nečistih ustnic, grešnikom, ki jih je prišel reševat Jezus Kristus, Bog tudi danes postavlja vprašanje: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Izaija je rekel: »Tukaj sem, pošlji mene!« Matjaž in Blaž bosta danes rekla: »Tukaj sem!« Tudi mi vsi danes recimo: »Tukaj sem, pošlji mene,« kakor je to izgovorila Marija ob oznanjenju: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.«

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit