Dragi bratje in sestre. Še vedno smo v času velikonočne osmine. Jezusovo vstajenje je odločilno zaznamovalo življenja njegovih učencev, pa tudi ves Jeruzalem in širše. Njegovo vstajenje je odločilno tudi za zgodovino vse do naših dni, saj prav dejstvo njegovega vstajenja še danes predstavlja edini temelj naše vere. Zaradi tega ga praznujemo skozi osem dni, da sporočilo o vstajenju njega, ki je zaradi nas umrl in vstal prepoji celotno kristjanovo življenje. Kakor učenci tudi mi potrebujemo čas, da začnemo verovati v vstalega in da se naučimo živeti kot velikonočni kristjani.

Tej nedelji pravimo tudi bela nedelja. To imenovanje je med nami še vedno najbolj udomačeno. Ime je dobila po običaju prvotne Cerkve. Takrat so krščevali samo na velikonočno vigilijo. To je bilo bedenje, v katerem se je Cerkev najprej spominjala, kaj vse je Bog storil za svoje ljudstvo skozi odrešenjsko zgodovino stare zaveze, vse napovedi pa so se izpolnile v Jezusu Kristusu ter v njegovem trpljenju in vstajenju. Kakor je Bog izvoljeno ljudstvo pripeljal v obljubljeno deželo, tako je Bog po Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju podaril življenje vsem, ki verujejo vanj. Na zakramentalni ravni se to zgodi v svetem krstu, v katerem skozi potopitev v vodi tudi mi umremo skupaj s Kristusom, da skupaj z njim tudi vstanemo v novo življenje. Vsa velikonočna vigilija nas spominja na to. 

Novokrščeni so v prvi Cerkvi po velikonočni vigiliji oblekli bela oblačila, ki so jih nosili skozi ves teden do bele nedelje. S temi oblačili so vsem ljudem sporočali, da so bili krščeni. S tem so jih opozarjali na dvoje: najprej, da morajo biti »starejši« bratje pozorni do novokrščenih, da ne bi z nobeno besedo ali dejanjem povzročili v njih pohujšanja ali ogrozili njihove mlade vere. Kako pomembno bi bilo, da se tudi mi vedno zavedali pri novokščenih otrocih, da je pomembno, kakšen zgled jim dajemo. Ne gre samo za tiste, ki so bili pred kratkim krščeni. V otrocih je vera mlada skoz vse otroštvo in ves čas potrebuje posebno pozornost. Do njih ali ob njih se ne smemo obnašati kot spomladansko vreme, ki se ne meni za nežne poganjke prihodnje letine. Prav v teh dneh smo doživljali, kako je pozeba marsikje ob cvetenju pobrala vse pridelke. Ne, ti otroci morajo iz našega življenja, iz našega zglednega življenja dobivati spodbude in pogum, da bodo tudi sami z veseljem sprejemali svojo vero in jo živeli. Ne bodo sicer pred nami v belih oblačilih, da bi nas to spominjalo na dolžnosti »starejših« bratov. Zato naj to sporočilo bele nedelja še močneje prevzame naše krčansko življenje in obnašanje. To pa nas privede tudi do drugega poudarka bele nedelje: da se moramo spomniti svojih krstnih obljub in jih obnoviti, da jih moramo obnavljati. Kdo bo živel mojo vero, če je ne bom živel jaz? In še zahtevnejše a nujno potrebno vprašanje: Kdo bo živel iz moje vere, če je jaz sam ne bom živel? Morda si danes lahko postavimo naslednje vprašanje: ali bi bil jaz danes vreden obleči belo oblačilo kristjana, ki še ves diši po krstu? Ne zato, ker bi bil ravnokar krščen, pač pa ker neprestano obnavlja in živi svojo povezanost s Kristusom v spovedi, v obhajilu, v molitvi in v bratskih odnosih v občestvu?

Življenje vere, ki nam je bilo podarjeno pri krstu, nas odpira za razmišljanje o apostolu Tomažu – nevernem Tomažu. Ob tem me preseneča, kako smo ljudje hitri in krivični pri etiketiranju ljudi. Tomaža smo označili kot nevernega Tomaža in nikoli se ne bo znebil madeža nevere. Kako da Petru ne rečemo »bogotajec« in kako da ostalim apostolom ne rečemo, da so se obnašali kot zajci. Pri Petru nam v prvem hipu nikoli ne pride na misel, da je zatajil Jezusa, pač pa da mu je Jezus zaupal skrb za njegovo Cerkev. Pri ostalih apostolih ne pomislimo na to, da so se razbežali kakor jata piščet, kadar mednje plane kragulj, ampak občudujemo njihove apostolske poti in njihova pogumna pričevanja za Kristusa vse do mučeništva. Tomaža pa smo celo pregovorno povezali z nevero; ljudi, ki dvomijo ali postavljajo vprašanja, radi poimenujemo kot neverne Tomaže. Ne zavedamo se, kakšna globina je skrita v Tomaževem vzkliku: Moj Gospod in moj Bog. Ne zavedamo se, da je Tomaž s tem vzklikom edini izpovedal vero v Jezusa kot Mesija in Boga. Gre za izpoved vere, ki ji v Svetem pismu ni enake. 

Seveda pa je zanimivo vprašanje, celo bolj zanimivo od Tomaževe zahteve, da hoče videti Jezusove rane in da se hoče dotakniti njegove prebodene strani, zakaj Tomaža ni bilo z njimi. Zakaj Tomaža ni bilo z ostalimi učenci v večeru velikonočnega dneva, ko je Jezus prišel pri zaprtih vratih in učence pozdravil z: „Mir vam bodi!“ Kje je bil Tomaž in kaj se je pletlo po njegovi glavi, da ga ni bilo zraven?

Preveč preprosto je reči, da je odšel iz skupnosti in zato ni bil deležen srečanja z vstalim Jezusom. Ni dovolj, da ga naredimo za samovoljneža, ki se sam izloči iz skupnosti bratov. To je vedno živa skušnjava vsake skupnosti, vsake družine: da tistega, ki se zaradi kakršnega koli razloga ne prilega našemu okviru, označimo za črno ovco, za grešnega kozla in si po pilatovsko umijemo roke zaradi njegove drugačnosti. Koliko takšnih primerov poznamo? Osebno, vsak izmed nas.

Ko govorimo o apostolu Tomažu, mi je blizu razlaga, ki izhaja iz besed, ki jih je on sam izgovoril. Ko je Jezus od Marije in Marte dobil sporočilo, da je Lazar hudo bolan, se je odločil, da bo šel v Judejo. Učenci so ga skušali odvrniti od tega in so mu govorili: „Rabi, pravkar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja“ (Jn 11,8). Ker Jezus tega svarjenja ni sprejel, je Tomaž učence povabil: „Pojdimo še mi, da umremo z njim!“ (Jn 11,16).

Jezus je sedaj mrtev, tako pravijo ti razlagalci, Tomaž pa še vedno živi z besedami, da je pripravljen umreti z njim, umreti z Jezusom. Zato ne more biti na varnem za zapahnjenimi vrati dvorane zadnje večerje, ampak bega po ulicah Jeruzalema, da bi se uresničila njegova želja in bi skupaj z Jezusom umrl tudi on. 

Če na dogajanje pogledamo s te strani, potem lažje razumemo Tomaža in njegovo trmoglavost. Če ni mogel umreti z Jezusom, potem naj Jezus njemu osebno pokaže, da je vstal. Da ga žeblji na rokah in nogah, da ga sulica, ki je prebodla njegovo srčno stran, niso za vekomaj pribili na križ in ga pokopali v grob. Naj se mu razodene kot križani in vstali in bo tudi sam veroval vanj.

Nekaj dvomljivca pa je bilo v Tomažu tudi sicer. Ko je Jezus učencem povedal, da bo odšel, da jim pripravi prostor, da bodo tudi oni tam, kjer bo on, je Tomaž odvrnil: „Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?“ (Jn 14,5).

Današnji evangeljski odlomek nam pove, da Jezus ni ne zavrgel in ne spregledal Tomaževe zahteve. Ko sta se čez osem dni osebno srečala, mu je sicer blago očital: „Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!“ Vendar ga je najprej povabil: „Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren ampak veren.“ Nadaljevanje nam je poznano.

Zanimivo je, da je Tomaž dobil vzdevek Dvojček. Prav to poimenovanje ga zelo približa vsakemu izmed nas. Ne, da je apostol Tomaž naš dvojček, pač pa vsi v sebi srečujemo svojega brata dvojčka. Ta je večni iskalec, ki postavlja vprašanja, ki ga muči dvom, ki potrebuje dokaze za verovanje. Ta naš notranji brat dvojček je tudi tisti, ki večkrat odhaja, rad bi bil nekje drugje, rad bi bil nekaj posebnega, hkrati pa hrepeni po srečanju z Bogom in brati, hrepeni po občestvu. In istočasno seveda tudi potrebuje občestvo, da se more vračati domov, da more priti med brate in ga bratje sprejmejo kot brata. 

Zato je današnja nedelja tudi nedelja Božjega usmiljenja. Sloni namreč na Božji vsemogočnosti. „Počelo pravičnosti je namreč tvoja moč in to, da vsemu gospoduješ, stori, da vsemu prizanašaš. Svojo moč namreč razkazuje tisti, v katerega nesporno oblast ljudje ne verjamejo. Tak celo tistim, ki se ga bojijo, očita predrznost. Ti pa si gospodar moči, zato sodiš milo in nas vodiš z veliko prizanesljivostjo“ (Mdr 12,16-18). Kakor je na Tomaža in na vse svoje učence gledal usmiljeno, tako bo usmiljen tudi z nami. Dovolj je, da pridemo predenj in mu pokažemo in povemo, da potrebujemo njegovo usmiljenje. »Kako veliko je Gospodovo usmiljenje, njegovo odpuščanje tistim, ki se obračajo nanj« (Sir 17,29). Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit