Dragi bratje in sestre. Potem ko nas je Božja beseda na prvo postno nedeljo povabila v puščavo in nas na drugo postno nedeljo odvedla na goro spremenitve, nas danes povede v globino; v srečanje s temelji našega odnosa z Bogom in seveda tudi našega odnosa z brati. 

»Judje zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Kristusa, ki je Judom v pohujšanje, poganom nespamet,« smo slišali apostola Pavla (1 Kor 1,22-23). Judje zahtevajo, Grki iščejo, mi pa oznanjamo. Tri zelo različne drže pred križem in trije zelo različni načini razumevanja križa. Grki iščejo. To je nekaj samo v sebi pozitivnega – a le če iskanje ne ostane zaprto znotraj lastnega obzorja. Dokler se iskanje ne dvigne nad obzorje sveta in ne dovoli, da ga razsvetli Beseda, toliko časa iskanje križ sprejema kot nespamet in ga zavrže, kakor so Atenci zavrnili Pavla, ko je spregovoril o vstajenju, saj so »se eni norčevali, drugi pa so rekli: 'O tem bi te poslušali kdaj drugič'« (Apd 17,32). 

Judje zahtevajo znamenja. V tej zahtevi se obzorje odpre, saj zahtevajo znamenje od zgoraj, znamenje od Boga. Ne gre več za dosežke naše pameti, ampak pričakujejo razodetja od zgoraj. Težava pa je v tem, da pričakujejo znamenje, ki bo odgovorilo na njihovo pričakovanje, na njihove predstave o tem, kako mora delovati Bog in kakšen Odrešenik mora priti. S tem se tudi oni ujamejo v obzorje zemeljskega, svojih predstav in svojih pričakovanj. Zato je križ zanje pohujšanje. Nikakor ne sodi v njihove predstave Mesija, ki bo izraelsko ljudstvo povedel v zmago in mu povrnil slavo Davidovega kraljestva. Zato ga kot znamenje zavržejo in zavržejo tudi njega, ki je na tem znamenju odrešil svet.

Kristjanova drža pred križem pa je češčenje in hvaležnost. »Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.« Češčenje zaradi tega, ker kristjan v Kristusovem križu prepoznava silnost Očetove ljubezni, ki se ne ustavi pred ničemer, da bi svojim otrokom vrnil Božje otroštvo, da bi ljudem vrnil dostojanstvo Božjih otrok. Češčenje ljubezni, ki nam je pokazala, kaj pomeni ljubiti do konca. Potem pa tudi hvaležnost, saj se kristjan zaveda, da je Oče po Kristusu vse to storil zanj, za njegovo odrešenje, za njegovo življenje. 

Iz češčenja in hvaležnosti se rodi oznanjevanje. Kristjan oznanja Jezusa Kristusa, ki je Božja moč in Božja modrost. To oznanjevanje ni pridržano izbrancem, to je naloga poklicanih. Poklicani pa smo vsi, ki smo bili krščeni v Jezusa Kristusa, ki smo po krstu vstopili v njegovo smrt in po istem krstu tudi v njegovo vstajenje. Prav je torej, da se vprašamo, kako je z našim oznanjevanjem. Okolje pravzaprav ni nič drugačno, kakor ga opiše Pavel Korinčanom. Eni se krščanstvu in seveda tudi kristjanom posmehujejo, drugi se nad nami spotikajo. Mi pa se moramo vedno znova odločati: ali bomo dovolili, da nas posmehovanje in spotikanje nad nami hromita in odvračata od našega poslanstva, ali pa v moči Jezusa Kristusa, ki je za nas umrl in vstal, ostajamo zvesti oznanjevanju, pa naj bodo okoliščine ugodne ali neugodne.

Res pa je, dragi bratje in sestre, da ne moremo postati oznanjevalci, vsaj ne zvesti in dosledni, dokler ne doživimo očiščenja templja. Janez pravi, da je Jezus v bližini velike noči prišel v Jeruzalem in šel v tempelj. Tam je naletel na tempeljsko trgovino, če smemo dogajanje tako imenovati. Romarji, ki so prihajali od daleč, niso mogli s seboj prinašati živali za daritve, ker pa so prihajali tudi iz različnih političnih ureditev, so v templju imeli možnost zamenjati denar, ki so ga prinesli s seboj, za denar, s katerim so lahko poravnali dajatve v templju. Na prvi pogled torej nekaj povsem sprejemljivega, celo potrebnega.

A Jezus je bil drugačnega mnenja. »Iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred,« pravi evangelist. Kakšno sporočilo je v tem Jezusovem dejanju? S tem je povedal, da je daritev, kakor so jih darovali do tistega trenutka, konec. V tempelj je namreč prišel on, ki ga je Janez ob krstu v Jordanu prepoznal kot »Jagnje Božje, ki odvzema greh sveta« (Jn 1,29). Ovce, voli, golobi in vse drugo ne bo več potrebno. On bo namreč razpel roke in v daritvi svojega življenja dopolnil vse daritve Stare zaveze. Tam, kjer se daruje Božje jagnje, Božji Sin, niso več potrebne daritve volov in ovac in golobov.

Dragi bratje in sestre, gre za močno spraševanje vesti za nas. Za močno spraševanje našega krščanstva. Jezus je namreč iz templja izgnal vse, kar ni bilo uglašeno na vero v Očeta, v njegovo ljubezen, v izjavo na gori spremenitve: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Mar se tudi v naši veri, v našem krščanstvu vedno znova ne pojavljajo poizkusi, da bi s svojimi dejanji prepričali Boga, da smo vredni njegove ljubezni, da zaslužimo njegovo varstvo, da nas mora prišteti med odrešene. Le da danes ne govorimo več o ovcah in volih in golobih, pač pa govorimo o blagoslovljenih svečah, ki gorijo v najhujši temi, o tej ali oni Kristusovi podobi, ki je edino prava, o edino pravi pobožnosti, ki bo rešila vse bivanjske probleme našega časa, o edino pravem načinu molitve, ki odvrača Božjo jezo.

V vsakem od nas se skriva starozavezna miselnost, ki želi vse imeti v rokah, ki želi obvladovati položaj. Gre za miselnost, da bi tudi odrešenje bilo sad naših prizadevanj in ne zastonjski Božji dar, ki ga moramo samo sprejeti in se zanj zahvaljevati: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.«

Pa smo pri prvem berilu, v katerem Bog daje zapovedi svojemu ljudstvu. Zapovedi daje nekdo, ki je rešitelj ljudstva. »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpêljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.« Njegova dejanja so temelj njegovih zahtev. Bog, ki je odrešenik, ki je rešitelj iz stiske, je tudi tisti, ki daje zapovedi svojemu ljudstvu, torej nam. V njegovih zapovedih je popolna logika. Bog, družina, posameznik. 

Bog zase zahteva popolno spoštovanje, saj je tudi edini, ki je, kot smo videli, sposoben ljubezni do konca, do daritve Sina. Temu sledi družina. Spoštuj očeta in mater. Oče in mati sta te spočela, iz njiju si bil rojen, zato ju spoštuj, da ti bo dobro v deželi, ki ti jo daje Gospod. Sledi spoštovanje posameznika, njegovega življenja, njegovega imetja, pa tudi spoštovanje odnosov, ki jih posamezniki vzpostavijo med sabo.

Izjemno pomembno je, da je Bog garant človekovega dostojanstva in njegovih pravic. Če človekovemu dostojanstvu in njegovim pravicam odvzamemo Božji temelj, potem mi odločamo o pravicah, ki jih ima posameznik. Lestvica vrednost se začne rušiti in življenje začne postajati nevarno. Ogroženi so najšibkejši, najbolj ranljivi. Še nerojeni ter ostareli in bolni. Če jim odvzamemo družino, ki živi kot družina, v kateri je dejansko doma medgeneracijska solidarnost do najmanjših in do najstarejših, so ogroženi. Najprej se začnemo pogajati o merilih, kakšno življenje je vredno življenja. Naslednji korak je, da jim odrečemo pravico do življenja – bodisi na njegovem začetku ali na koncu. In ko posameznik ni več svet, ko življenje ni več sveto, kje bo potem mesto za resnico, za poštenje, za lastnino. Vse to postanejo zveneče besede, ki smo jih izpraznili vsebine. 

Res potrebujemo Kristusa, ki bi spletel iz vrvi bič in očistil tempelj naše notranjosti, da bi v njem v resnici našlo prostor Božje Jagnje, ki odvzema grehe sveta. Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas. Amen.

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK