Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva,
v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva
molčé trobental bo: "Memento móri!"

Dragi bratje in sestre. Ob odlomku iz Jobove knjige in še bolj ob njegovi celotni zgodbi mi je prišla na misel kitica iz Prešernove pesmi »Memento mori«. 

Jobova knjiga se začenja s pripovedjo o tem, kako je bil blagoslovljen. Imel je veliko družino in otroci so se dobro razumeli med seboj. Bil je bogat človek. In ob tem je bil »brezgrajen in iskren, bal se je Boga in se varoval hudega« (Job 1,1).

V odlomku, ki smo ga poslušali v prvem berilu, pa srečujemo Joba, trpina, ki so mu »odmerjeni meseci, polni gorja, dodeljene noči, polne trpljenja.« Kakšna bolečina se razodeva v njegovi ugotovitvi: »Moje oko ne bo več videlo sreče.«

Ob Jobu trpi tudi njegova žena, čeprav ni deležna telesne bolezni in propadanja, kakor Job. Ko ji je najtežje, v nekakšnem besnem uporu proti Bogu reče svojemu možu, ki sedi na pepelu in si s črepinjo strga gnojne razjede: »Ali se boš še oklepal svoje popolnosti? Boga prekolni in umri!«

A Job ni preklel Boga in ne umrl, čeprav je moral v svoji preizkušenosti še globlje. Noč je zagrnila njegovo dušo, ko je preklel dan, ko je bil spočet, in si zaželel, da bi se nikoli ne rodil: »Zakaj nisem umrl v materinem naročju, prišel iz materinega telesa in izdihnil?« Če pa se je že rodil, sedaj v vsej bolečini prosi Boga, naj prekine njegovo trpljenje: »Naj se Bog odloči in me stre, naj zamahne s svojo roko in me poseka!«

Vse besede prijateljev, ki so ga prišli tolažit, se na koncu koncev spreobrnejo v dokazovanje njegovega greha. Ampak Joba to ne prepriča. Prijatelji govorijo o njegovem trpljenju in ugotavljajo vzroke zanj, Job pa trpi in sprašuje Boga, zakaj; zakaj trpi? »Kako dolgo ne boš odmaknil pogleda od mene, ne odnehal, da bi vsaj slino požrl? Če sem kaj zagrešil, kaj sem ti, varuh ljudi, s tem prizadel? Zakaj si me postavil za tarčo, da sem sam sebi v breme?«

Pred časom sva šla z nadškofijskim tajnikom Boštjanom na neko prireditev preko Mestnega trga. K meni je pritekla mladenka, morda študentka, in v naglici izrekla, če me lahko nekaj vpraša. »Seveda,« sem odgovoril, »vendar spotoma, ker nas čas priganja.« Nekam zaskrbljeno je postavila vprašanje: »Vso noč sem brala Jobovo knjigo. Prosim vas, povejte mi, ali je Job pozitiven lik ali negativen?« »Pozitiven, seveda je pozitiven,« sem ji odgovoril. »O, hvala lepa,« je rekla v eni sapi z vidnim olajšanjem na obrazu in odhitela.

Ko sem razmišljal o tem bežnem srečanju, mi je prišlo na misel, da je morda v njeni negotovosti glodal dvom, če se spodobi Bogu postavljati vprašanja glede trpljenja, zlasti glede trpljenja nedolžnih, kakor je svoje trpljenje doživljal Job. In še huje: ali se sme človek upirati trpljenju, ga doživljati kot krivico? 

Če stopimo v naš trenutek, v ta dramatičen začetek tretjega tisočletja, ko je koronavirus ustavil svet, se nam ta vprašanja zarišejo zelo osebno. Kolikim se je v nekaj dneh podrl svet. Še včeraj so imeli vse: družino, prijatelje, službo, premoženje, varnost in pričakovanje prihodnosti. Potem pa so ugotovili, da so pozitivni na virus Covid-19. Ne služba, ne premoženje, ne varnost in ne pričakovanje in obeti prihodnosti niso bili več pomembni. Skoraj v trenutku je postalo pomembno niti ne zdravje, dobro zdravje, ne, pomembno je postalo preživetje.

Bog sam ve, kakšne zgodbe je poslušal v tem letu in kakšne zgodbe posluša še danes. Kako mogočne prošnje so prihajale pred njegovo obličje in kakšnih obsodb je bil deležen. Vsega je bil kriv in vse so pričakovali od njega. Virus je bil njegova volja in rešitev pred virusom so pripisovali njegovi dobri volji.

A virus ni izraz Božje volje, kakor tudi potresi na Hrvaškem in po nekaterih naših krajih niso bili izraz Božje volje. To je stvarstvo, ki »vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22). 

Da Bog razmišlja in deluje drugače – govorim po človeško – nam pove evangelist Marko v današnjem evangeljskem odlomku. Ko je Jezus prišel iz shodnice, so mu povedali, da je Petrova tašča vročična. Jezus je dokazal, da je Božji Sin, ki je prišel na svet, da je on v resnici tisti, ki je rekel, da zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. »Pristopil je, jo prijel za roke in jo vzdignil.«

Še bolj pomembno od tega, da je Jezus to ženo ozdravil, se mi zdi dejstvo, kaj je ona storila po ozdravljenju. Evangelist pravi, da jo je vročica »pustila in ona jim je stregla«.

Ne vem, če v nebesih štejejo, kolikokrat sem Bogu izrekal prošnjo, naj na takšen ali drugačen način posreduje, naj stori to ali ono, naj spremeni svet, naj mi pomaga? Vem, da je bilo to velikokrat. Prepričan sem, da je bilo tako tudi z vami in z vašimi prošnjami, naslovljenimi neposredno na nebeškega Očeta, ali pa preko različnih posrednikov, a še vedno na istega naslovnika.

Prav tako pa tudi ne vem, koliko krat sem prej sam pri sebi premislil, kako bom »uporabil« Božje uslišanje. Nisem se vprašal, kaj bom naredil s svojim zdravjem, prav tako ne, kaj bom naredil z razrešeno težavo … Seznam je precej dolg. Ne vem, dragi bratje in sestre, če ste vi Bogu izrekali svoje prošnje in prej sami pri sebi premislili, kako boste odgovorili na Božje uslišanje? Kako boste uporabili darove, ki vam jih bo Bog naklonil v svoji dobroti? Petrova tašča je vstala in jim stregla, smo slišali. Kaj bomo pa storili mi, ko bomo ozdravljeni, ko bomo uslišani? Morebiti pa Bog ne odgovori na naše prošnje po naših pričakovanjih, ampak po naši pripravljenosti, kako bomo uporabili darove, ki nam jih bo naklonil s svojimi uslišanji.

Pojutrišnjem bomo obhajali kulturni praznik. Vem, da je v sedanjem trenutku kultura precej nedoločen pojem. Ne vem, koliko umetniki v resnici doživljajo, kar je povedal papež pri maši v Domu svete Marte: »Umetniki nam pomagajo razumeti, kaj je lepota. Brez lepote evangelija ni mogoče razumeti.« Kako odločilna je izkušnja lepote za dosego resnice, je med drugimi pokazal teolog Hans Urs von Balthasar, ko je zapisal: »V svetu brez lepote je tudi dobro izgubilo svojo privlačno silo, očitnost, da mora biti izpolnjeno; človek ostaja pred njim neodločen in se vpraša, zakaj ne bi imel raje hudega. Tudi to namreč predstavlja eno možnost, ki je celo mnogo bolj vznemirljiva.«

V kulturnih izrazih, ki se nam ponujajo, je včasih težko prepoznati lepo, kaj šele dobro, o čemer govori Balthasar. Zato menim, da je pomembno, da ta zdravnik, ki je ozdravil Petrovo taščo, ozdravi tudi naš čut za lepo in dobro, da bomo sposobni prepoznati, kaj je v resnici lepo, kaj izvira iz večne Lepote in nas vabi k dobremu, k večnemu Dobremu – da ne bomo molčali pred grdim, ki se ponuja kot lepota, in da ne bomo molčali pred hudobnim, ki hoče obveljati za dobro. Ob tem se zahvaljujem tudi Umetnikom za Karitas, ki so tudi v tem času pripravili kolonijo na Sinjem vrhu in razstavo v Galeriji Družina, ki nas nagovarja z Jezusovim naročilom: »Vi ste luč sveta.« Naj tudi te umetnine postanejo luč: luč za tiste, ki jih bodo videli, luč za tiste, ki jih bodo kupili, in luč za tiste, ki bodo iz teh sredstev lažje živeli.

Naj vas Gospod uči, kaj je lepo in dobro, da boste tudi vi služili bratom in sestram. Amen!

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit