Dragi bratje in sestre, dragi Marijini častilci, dragi romarji. Pozdravljeni tudi tisti, ki nas Radio Ognjišče preko svojih valov povezuje v eno samo občestvo, ki pri Mariji Pomagaj slavi Boga, se mu zahvaljuje ter ga prosi za moč in pomoč, da bi znali sprejeti svoj križ in ga nositi za Jezusom.

Ena izmed pesmi, ki jih pri Mariji Pomagaj na Brezjah vedno znova prepevamo in nam močno nagovorijo srca, je pesem Marija Pomagaj nam sleherni čas. V odpevu zapojemo: »Marija, vse k tebi hiti, Marija, pomagaj nam ti.«

Danes smo prihiteli k njej, da bi jo prosili pomoči za vse bolne, ostarele, onemogle in osamljene ljudi. Zato bi danes posebno dobrodošlico pri Mariji na Brezjah rad izrekel vam, dragi bratje in sestre, ki vas preizkuša bolezen, ki nosite na sebi težave starosti, ki so vam opešale moči in ste tolikokrat osamljeni. Prepričan sem, da ste vi veliko večkrat pri Mariji, kot pa drugi, ki so zdravi in pri polnih močeh. Vas namreč z Marijo povezuje zavest, da človek na koncu koncev lahko svoje težave in skrbi izroči samo nekomu, ki razume bolečino in pozna stisko.  Marija vas danes sprejema s posebno ljubeznijo, ker v vas vidi trpljenje svojega Sina Jezusa. Jezus sam se je namreč izenačil z vsemi, ki so v katerikoli preizkušnji. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Zato Marija preprosto ne more spregledati nobene vaše solze, nobene gube, ki jih v vaš obraz zarišeta skrb in bolečina, ne more preslišati nobenega vzdiha, ki se izvije iz vašega srca, ne more preslišati nobene prošnje in tožbe, ki jo izgovorite njeni materinski skrbi. Vem, da ste velikokrat pri njej, ko ležite na svojih posteljah in ste odvisni od pomoči drugih. Vem, da se v nočeh, ki so za preizkušenega človeka tako zelo dolge, odpravite k njej, se zazrete v njene oči in skupaj z njo molite k njenemu Sinu.

Danes pa ste priromali sem. Za to romanje se zahvaljujem Tiskovnemu društvu Ognjišče, vsem domačim, ki ste svojim sorodnikom omogočili romanje na Brezje, in vsem tistim, ki s svojim prostovoljnim delom pomagate, da smo tukaj, da nam nič ne manjka, da smo zbrani v občestvo. Ko boste po maši šli mimo podobe Marije Pomagaj, vas prosim, da poleg vseh drugih misli, besed in prošenj, Mariji izročite tudi vse te ljudi, ki darujejo svoj čas in svoje sposobnosti. Pa tudi sicer se večkrat Bogu zahvalite za pomoč, ki vam jo nudijo vaši domači in drugi ljudje. Vem, da se ravno s tistimi, ki so vsak dan z vami, največkrat tudi sporečete, vendar vam zagotavljam, da so ravno oni vaši največji dobrotniki. Nikoli ne mislite, da vam največ daje tisti, ki vas obišče enkrat na mesec za pol ure ali eno uro in vam prinese zavojček kave. Nedvomno ste njegovega obiska veseli. Ne pozabite pa, da v resnici za vas skrbijo tisti, ki so vsak dan z vami. In sami dobro veste, da včasih vsi vstanemo na levo nogo. Čeprav morda kdaj pa kdaj ne znajo ali zaradi skrbi in težav ne zmorejo biti najbolj prijazni, so oni ob vas in poskrbijo, kolikor je to seveda mogoče, za vse, kar potrebujete. Zato se spomnite nanje in bodite Bogu in njim hvaležni, da vam stojijo ob strani. Z veseljem jim odpustite, če so kdaj slabe volje, kajti še enkrat vam povem, da so oni vaši največji dobrotniki.

Na poseben način nas danes nagovarja Božja beseda, ki smo jo poslušali. Apostol Pavel je v svojem drugem pismu Korinčanom spregovoril tudi o svojih slabostih. Zaradi njih je prosil Gospoda, da bi se odmaknil od njega. Gospod pa se ni odmaknil od njega, pač pa mu je zagotovil, da mu zadošča Njegova milost. Jezusova milost premaga vse. Jezusova milost doseže vse. In Pavel, ki je bil zagrizen preganjalec vseh, ki so verovali v Jezusovo ime, je postal izbrana posoda, ki je Jezusovo ime ponesla do koncev tedaj znanega sveta. Tudi nas, dragi bratje in sestre, lahko naše slabosti in težave kdaj navdajo z malodušjem. Tudi v nas se lahko pojavi skušnjava naveličanosti. Naveličanost pa nas spravi v slabo voljo in takrat ne moremo biti oznanjevalci Jezusovega evangelija. Pred leti sem bil na misijonu na Ptuju. V času misijona smo obiskali tudi staro, bolno gospo, ki je bila osem let priklenjena na bolniško posteljo. Človek bi pričakoval, da bo v njeni sobi naletel na čemerno gospo, ki toži nad svojo nesrečo, ki se pritožuje nad Bogom in nad ljudmi, ker mora prenašati svojo nesrečo, in vse obremenjuje s svojim jadikovanjem. Toda ko sem stopil v njeno sobo, sem srečal Sonce. V življenju še nisem srečal človeka, iz katerega bi žarelo toliko dobrote, ki bi ga obdajala takšna toplota. Ni čudno, da so k njej prihajali ljudje iz okolice, da so se ogreli ob njeni luči. Jezus lahko takšno luč naredi iz vsakega izmed nas, če bomo seveda dovolili, da bo on naša moč, da bo on naša luč.

Pred vas, dragi bratje in sestre, sedaj prinašam tudi dve prošnji. Najprej vas prosim, da veliko molite za naš narod. Samo Bog se lahko dotakne src vseh, tako vernih kot tudi nevernih, in jih odpre za medsebojno spoštovanje in sodelovanje. Samo Božji dotik lahko zaceli rane in omogoči narodovo spravo. Vi ste marsikaj osebno doživeli in zato sem prepričan, da veste, kako pomemben je mir, kako pomembno je sožitje. Vaše molitve za narod naj se nenehno dvigajo k Bogu.

Druga prošnja pa je prošnja za molitev za družine in za nove duhovne poklice. Naše družine so na preizkušnji. Današnji čas jim ponuja toliko skušnjav in ponudb, ki jim niso v srečo in blagor. Vaša molitev in vaša daritev trpljenja naj jim pomagata do jasnega spoznanja, kako lepo je biti družina, in do trdne odločitve, da bodo naredili vse, da družina tudi ostanejo. Ob molitvi za družine pa molite tudi za nove duhovne poklice. Jezusu povejte, da v svoji bolezni in onemoglosti potrebujete duhovnike. Da potrebujete pomoč in tolažbo, ki jo dobite v svetih zakramentih. Povejte mu, da se veselite obiska duhovnika ob prvih petkih, da se veselite spovedi in svetega obhajila. Povejte mu, da vas to veselje velikokrat napolnjuje ves mesec - najprej v pričakovanju in potem v hvaležnosti. In Jezus, ki je sam rekel, nam veselja ne bo nihče vzel, nam tudi sam ne bo jemal veselje. Slišal bo vaše prošnje in bo naši Cerkvi pošiljal novih duhovnih poklicev.

Dragi bratje in sestre, na koncu vas prosim, da molite tudi zame, sam pa vam zagotavljam, da vsak dan molim za vse vas in vas izročam dobrotni priprošnji in varstvu Marije Pomagaj. Amen.

msgr. Stanislav Zore
ljubljanski nadškof metropolit