Dragi bratje in sestre. Danes na pobudo papeža Frančiška obhajamo nedeljo Božje besede. Za god sv. Hieronima leta 2019 je papež Frančišek objavil Apostolsko pismo z naslovom Odprl jima je oči, s katerim je tretjo nedeljo med letom razglasil za nedeljo Božje besede; za nedeljo, »ki bi bila v celoti posvečena Božji besedi, da bi razumeli neizčrpno bogastvo, ki izhaja iz neprestanega pogovora Boga z njegovim ljudstvom« (Aperuit illis, 2).

Cerkev v Sloveniji je to nedeljo obhajala že prej in je papeževo povabilo doživela kot potrditev svojega odnosa do Svetega pisma in prizadevanja, da bi Sveto pismo ne bilo samo del bogoslužnega praznovanja Cerkve, ampak da bi postalo del kristjanovega življenja in življenja krščanskih družin. Da bi Božje ljudstvo Sveto pismo v resnici začelo doživljati in sprejemati kot »neizčrpno bogastvo, ki izhaja iz neprestanega pogovora Boga s svojim ljudstvom.«

Obhajanje nedelje Božje besede je vsako leto umeščeno v okvir molitvene osmine za edinost kristjanov. Nedelja Božje besede »je umeščena v obdobje, ko smo povabljeni, da okrepimo vezi z judi in molimo za edinost kristjanov. Ne gre zgolj za časovno sovpadanje: obhajanje nedelje Božje besede ima ekumensko vrednost, saj Sveto pismo tistim, ki poslušajo, kaže pot, po kateri je treba hoditi, da bi prišlo do pristne in trdne edinosti« (Aperuit illis, 3).

V Svetem pismu se Bog pogovarja s svojim ljudstvom, je zapisal papež Frančišek. Bog je tisti, ki govori, ljudstvo pa je tisto, ki posluša. Božjo govorico moramo poslušati osebno; velikokrat v Svetem pismu Božjo besedo srečujemo kot namenjeno posameznemu človeku, kot povabilo, kot klic in  poslanstvo, s katerim se Bog obrne k posamezniku, da njegovemu življenju in delu da smer in smisel. Nedvomno je najbolj očiten primer Božjega nagovora posamezniku obiskanje Device Marije, v katerem jo je Bog nagovoril kot polno milosti in ji zaupal poslanstvo Božjega materinstva. In Marija je odgovorila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38).

Božja beseda, ki nagovarja posameznika, vabi k dialogu. Bog ne želi samogovora. Bogu ni všeč, da bi njegova beseda zapolnjevala prostor okoli človeka, kakor se pogosto dogaja v našem vsakdanjem življenju. Prostor okoli nas je poln besed in poln dogajanja, ampak mi v istem trenutku nismo v istem prostoru. Mi smo nekje drugje. Naša duša je nekje drugje. Naše misli so nekje drugje. Zato besede in dogajanje drsijo mimo nas in se izgubljajo v prazno – brez odmeva in brez sadov.

Z Božjo besedo ne sme biti tako, čeprav je nevarnost za to precejšnja. Kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo začeli morda pri maši poslušati evangeljski odlomek; slišali smo njegov začetek in pomislili, da te besede že dobro poznamo. In v istem trenutku smo nehali poslušati – misli so odplavale proč, duša je odšla drugam in besede so zdrsele mimo nas – žal brez odmeva in brez sadov. 

Papež Frančišek pravi, da je Sveto pismo »pogovor Boga z njegovim ljudstvom.« Pogovor pa pomeni poslušanje in odgovarjanje. Ne samo poslušanje, ampak poslušanje in odgovarjanje. Kar pomeni, da nas Božja beseda nagovori tako v živo, da dovolimo, da se tako globoko dotakne našega življenja, da začutimo nekakšno notranjo nujo, da moramo odgovoriti. Odgovori so različni, kakor nas uči sveto pismo: enkrat bomo padli na kolena, kakor se je zgodilo Petru ob prvem srečanju z Jezusom. Drugič bomo pohiteli in k Jezusu pripeljali brata, kakor je storil Andrej, ker je vedel, da je našel Mesija. Tretjič bomo prosili za usmiljenje in odpuščanje, kakor je storil desni razbojnik na Kalvariji. Četrtič bomo izpovedali vero, kakor jo je izpovedal stotnik pod križem. Božji pogovor z nami želi dobiti odgovor.

Božjo govorico pa moramo poslušati tudi v skupnosti, kot občestvo, kot Cerkev. Po navdihu Svetega Duha se je v zadnjih desetletjih po naših župnijah oblikovalo veliko bibličnih skupin, ki se redno srečujejo, da skupaj berejo in poslušajo Božjo besedo v Svetem pismu in iščejo njeno sporočilo zanje in za krajevno občestvo Cerkve v našem času. Takšno redno branje in premišljevanje pomaga, da kot posamezniki in kot skupnost vedno globlje dojemamo pomen Božje besede in njeno sporočilo, ki nas nagovarja in usmerja v času, v katerega nas je postavila Božja previdnost. 

Na poseben način je to pomembno v procesu sinodalnega dogajanja, v katerega smo vstopili na povabilo in pobudo papeža Frančiška. Papež nas je povabil, naj poslušamo, kaj Sveti Duh govori svojemu ljudstvu, da bomo potem v tem istem Duhu poslušali drug drugega in spoznali, kaj Bog pričakuje od Cerkve v našem kraju in v tem času. Zato je branje in premišljevanje Svetega pisma tudi zelo pomemben, rekel bi kar bistveni del sinodalne poti, po kateri hodimo. Zelo spodbujam biblične skupine, da v tem času Božjo govorico po Svetem pismu poslušajo v luči iskanja poti, na katero nas usmerja naš Bog.

V svetlobi iste luči lahko tudi poslušamo in premišljujemo Božjo besedo današnje svete maše. Najprej smo slišali pretresljivo pripoved iz Nehemijeve knjige. Ljudstvo se je vrnilo iz babilonske sužnosti. Jeruzalem je bil v razvalinah. Hiše so bile porušene in požgane. Tempelj je bil opustošen in oskrunjen. Ljudje so pod vodstvom upravnika Nehemija začeli obnavljati mesto, njegovo obzidje in svetišče in kraju počasi vračati podobo, ki jo je imel pred porušenjem.

Hujša od razdejanosti mesta pa je bila duhovna razdejanost ljudstva. V letih suženjstva so v precejšnji meri pozabili, da so Božje ljudstvo, da so Gospodov narod. Navadili so se spolnjevati zakone in postave, ki so jim jih ukazovali njihovi zavojevalci. Pozabili so, da je Gospod njihov Bog in postali so sužnji. Ne samo z okovi na rokah in nogah, ampak z okovi na srcih in dušah. To pa je najhujše suženjstvo, ki more doleteti človeka, ali bolje povedano, ki se mu more prepustiti človek. Kajti nekdo drug – tiran, samodržec, zavojevalec – lahko vklene samo človekovo telo, kakor je tudi povedal Jezus, ki je dejal: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti« (Mt 10,28). Sami pa dovolimo, da nam v okove vklenejo srce in da zasužnjijo našo dušo.

Zato je bilo potrebno obnoviti tudi družbeno in versko življenje ljudstva. Duhovnik in pismouk Ezdra je zato zbral različne drobce besedil, ki so govorila o odnosu Boga do ljudstva, in jih oblikoval v Knjigo postave, ki so jo potem na sobotni dan brali in razlagali pred ljudstvom. Slišali smo, da je ljudstvo stoje poslušalo in jokalo, ko je slišalo besede postave.

Od kod takšna ganjenost. Pravzaprav je razumljiva. Do tega trenutka so sicer obnavljali mesto, vendar so ostajali sužnji babilonskega kraljestva. V tem trenutku pa so začeli spoznavati in doživljati, da je Bog njihov Gospod in da so oni njegovo ljudstvo. Ob poslušanju in sprejemanju postave so spoznali, kdo so in komu služijo. In spoznali so, da služenje Gospodu osvobaja vsakega suženjstva. Nekako so doživeli to, kar je Jezus povedal v shodnici v Nazaretu: Doživeli so trenutek Gospodove milosti.

Odlomek iz Lukovega evangelija pa nam pove nekaj novega, skoraj nezaslišanega. Izraelci so Božjo postavo doživljali kot nekaj zunaj njih – vklesano na kamnite table in zapisano na pergamente.

Jezus pa v Nazaretu pove, ker tako čudovito izrazi pismo Hebrejcem: »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu« (Heb 1,1-2). »Danes se je to pismo spolnilo tako, kakor ste slišali« (Lk 4,21). Biti kristjan torej ne pomeni samo verovati v resnice, ampak je »predvsem osebni odnos z Jezusom Kristusom, je srečanje z Božjim Sinom, ki daje nov dinamizem vsakemu bivanju« (papež Benedikt XVI., Poslanica za 26. svetovni dan mladih 2011).

»Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« S tem stavkom se je zaključil današnji evangeljski odlomek. Danes se je izpolnilo… Vprašanje za nas – kaj od tega bo od danes naprej naša resničnost: prinašanje blagovesti ubogim, oznanjanje prostosti, odpiranje oči slepim, osvobajanje zatiranih, oznanjanje Gospodove milosti. 

Gospod, daj, da se bo Pismo izpolnilo tudi danes. V nas in po nas. 

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit