Dragi bratje in sestre. Posebej pozdravljam kandidate za stalni diakonat, ki bodo med današnjo sveto mašo sprejeti med pripravnike za diakonat, in njihove družine.
Z nedeljo Jezusovega krsta zaključujemo božični čas. V nas so še vedno živo navzoče podobe božičnega praznovanja: jaslice, angeli, ki oznanjajo mir ljudem na zemlji, pastirji, ki pripovedujejo o svojih doživetjih in govorijo o Novorojenem, modri z Vzhoda, ki ga počastijo s svojimi darovi in sporočilo o njem ponesejo v svoje dežele.
Nedelja Jezusovega krsta pa nas ponovno povabi v pokrajino ob Jordanu. Tja, kjer smo bili že v tretji adventni nedelji, ko so ljudje spraševali Janeza Krstnika, kaj naj storijo.
Tudi v današnjem evangeljskem odlomku so množice zbrane ob Jordanu. Tja so prišli zaradi Janeza in njegovega oznanjevanja. V ljudeh lahko začutimo dvoje: najprej veliko pričakovanje. To pričakovanje jih je privlačilo v Janezovo bližino, ker so se spraševali, če morda ni Janez tisti Mesija, ki so ga tako željno pričakovali.
Po drugi strani pa evangelist Luka pravi, da je »vse ljudstvo prejemalo krst.« Janez jih je krščeval z vodo in sam povedal, da je ta krst samo predpodoba, samo napoved drugega krsta. Janez, ki samo pripravlja pot Prihajajočemu, krščuje z vodo. Voda umiva, poživlja, ne odpušča pa grehov. Za njim bo prišel nekdo, ki bo močnejši od njega in On bo ljudstvo »krstil s Svetim Duhom in z ognjem«. Janezov krst je priznanje grešnosti in prošnja za očiščenje, za odpuščanje, ne more pa odpuščati grehov. Če jih niso mogle odpuščati vse različne daritve, ki so se iz dneva v dan opravljale v jeruzalemskem templju, kako bi jih mogla odpuščati čisto navadna jordanska voda.
Med to množico, ki je priznavala svoje grehe in izražala globoko hrepenenje po očiščenju, med množico, ki je bila polna pričakovanja, se je pomešal Jezus. Niso ga prepoznali. V prvem trenutku nihče ni postal pozoren nanj. To nas niti ne sme presenečati. V veroizpovedi namreč vedno molimo: »In se je utelesil po Svetem Duhu iz Device Marije in postal človek.« Postal človek. Kakšna skrivnost se skriva v teh tako vsakdanjih besedah. Ni čudno, da ga niso spoznali, kajti med množico, ki se je ob spoznanju grešnosti polna pričakovanja zgrinjala k Jordanu, je prišel človek – eden izmed njih.
Je pa za nas zelo sporočilno, da je prišel k Jordanu. Po tridesetih letih skritega življenja Nazaretu se ni podal v Jeruzalem, ki je bil politično, gospodarsko, vojaško in tudi versko središče njihovega sveta. Ni šel k Herodu, ki je šestinštirideset let zidal tempelj in ga okrasil z vrhunskimi dosežki tiste dobe. Ni šel k pismoukom, ki so ves svoj čas posvečali preučevanju Svetega pisma in njegovih določil za življenje Božjega ljudstva. Ne, Jezus je šel k Jordanu, kjer je Janez nagovarjal srca in jih vabil k priznanju grehov in k spreobrnjenju.
Tudi vi, dragi pripravniki za diakonat, bodite vedno tam, kjer so ljudje, kjer so množice. Vsak kristjan mora biti vedno tam, kjer so množice. Kristjan ne išče zavarovanosti in izvzetosti. Biti kristjan ne pomeni biti posebnež, ki se mora umikati življenju. Kakor je Jezus kot Očetov Sin moral iti med množice, moramo tudi mi vedno iti tja, kjer so ljudje. Današnje množice namreč niso nič drugačne, kakršne so bile množice Jezusovega časa. Tudi okoli nas so ljudje, ki so polni pričakovanja in ki želijo odložiti bremena svojih stisk in svojih grehov, ki željo odložiti bremena vsega, kar jih pritiska k tlom in jim onemogoča, da bi mogli v polnosti živeti.
Zato vas vabim, dragi bratje in sestre kristjani, posebej vas, ki boste danes sprejeti med pripravnike za diakonat, da Jezusa, ki je vstopil v vaše življenje, njega, ki ste ga prepoznali kot Odrešenika, ki vas rešuje vaših grehov, najprej sami v vseh razsežnostih sprejmete kot Odrešenika, in da ga potem ponesete tja, kjer potrebujejo odrešenje, kjer so polni pričakovanja in kjer na zelo zabrisan način tudi priznavajo potrebo po odpuščanju grehov.
Med množico, ki je stopala v vodo Jordana in prosila za krst, se je pomešal tudi Jezus. Vsi ljudje so stopali v Jordan z grehi, ki so jih bremenili in katerih so se želeli rešiti. Jezus pa edini stopil v Jordan kot tisti, ki je nam enak v vsem razen v grehu.
Jordanska voda je kot želja po očiščenju oblivala glave in srca vseh, ki jih je Janez vanjo potopil. Sedaj pa je v isto vodo vstopil nekdo, ki ni imel greha in v njegovih ustih ni bilo krivice. Potopil se je v tisto vodo, ki je do njega sprejemala priznanje grehov vseh, ki so se vanjo potopili pred njim. Potopil se je v vodo, ki je bila nasičena z grehi in polna želje po očiščenju – oboje je bilo v ljudeh, ki so se Janezu dali krstiti – grehi in želja po očiščenju. In ta voda je sedaj oblila njega, ki je bil ves čist, ves svet: »On, ki ni storil greha in ni bilo zvijače v njegovih ustih« (1 Pt 2,22).
Pretresljiva je Jezusova solidarnost z ljudmi. Skupaj z nami vstopa v vse, kar doživljamo ljudje. Kakor mi je bil »preizkušen v vsem, vendar brez greha« (Heb 4,15). Kako je to mogoče? Pri tem človeški način razmišljanja odpove. Tukaj se srečujemo z ljubeznijo, kakršne je sposoben samo Bog. Z ljubeznijo brez računic, z ljubeznijo brez pogojev, z ljubeznijo, s kakršno nas ljubi on sam. Samo Bog more stopiti v veletok naših grehov in obljubljati odrešenje.
Tudi vas, dragi kandidati za stalni diakonat in vse kristjane vabim, da vedno ostajate solidarni z ljudmi. Skušnjava, da bi se dvignili nad ljudi, da bi bili nekaj posebnega, je vedno velika. Po Jezusovem zgledu mora biti tisti, ki hoče prinašati sporočilo odrešenja, vedno solidaren s tistimi, ki jih nagovarja. Nikakor se ne moremo ločiti od tistih, ki jim oznanjamo. Ne moremo postati skupina izvoljenih, ki nagovarja tako ali drugače zaznamovane ali izgubljene. Z njimi smo povezani z vezmi Božje ljubezni in naše grešnosti.
Pomembno je tudi sporočilo v nadaljevanju Lukove pripovedi. Ko je Jezus molil, se je odprlo nebo. Nikar ne mislite, da se bo nebo odpiralo brez molitve. Mi bi radi odprto nebo, mi si želimo Bože bližine, a po naših merilih, pod našim pogoji. Bog pa je blizu brez pogojev. On je preprosto tukaj za nas, za vse ljudi.
Zato vas vabim, dragi kandidati za stalni diakonat, da vztrajno molite. K molitvi vabim tudi vas spoštovane žene in družine naših kandidatov, ki jih spremljate na njihovi poti Božjega klica in njihovega odgovora. Ostanite z njimi povezani v molitvi in v prepoznavanju Božje volje.
Dragi bratje in sestre. Kaj bo z našim krstom? Bo naš krst ostal zgolj ostal obred, ali bo postal del našega vstopanje v svet? Bo naš krst ostal prijetno srečanje s sorodstvom, ali pa bo za nas postal način življenja in oznanjevanja Jezusa Kristusa in njegovega evangelija.
Dragi bratje in sestre. Tem našim kandidatom za stalni diakonat se danes odpira pot k služenju Bogu in Cerkvi. Molimo zanje, da bodo v času priprave dozoreli za poslanstvo, ki jim bo zaupano. Molimo pa tudi zase, da bi vsak izmed nas po Božjem navdihu odkril svoje mesto v Cerkvi in njenem poslanstvu oznanjevanja Jezusovega evangelija. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
