Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore je na praznik apostolov svetih Petra in Pavla, 29. junija 2023, v ljubljanski stolni cerkvi sv. Nikolaja posvetil v duhovnika diakona Blaža Zorka iz župnije Ljubljana-Koseze. Svete maše so se udeležili apostolski nuncij v Slovniji, oba ljubljanska pomožna škofa, številni duhovniki, redovniki in redovnice ter verniki. V nadaljevanju objavljamo pridigo nadškofa Zoreta.
Sua eccellenza msgr. Jean-Marie Speich, Nunzio Apostolico in Slovenija, spoštovana brata škofa in spoštovani bratje duhovniki in diakoni, spoštovani redovniki in redovnice, dragi bogoslovci, spoštovani pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre tukaj, v stolnici in tisti, ki ste povezani z nami preko Radia Ognjišče.
Z veseljem vas pozdravljam pri tej slovesnosti, ko bomo s svojo molitvijo spremljali na poti posvečenja našega letošnjega novomašnika Blaža Zorka. Zato na poseben način pozdravljam mamo in očeta našega novomašnika. Zahvaljujem se jima, da sta sodelovala z Božjo voljo in sprejemala Božje ponudbe, da se moremo danes veseliti novomašnika. Prav tako pozdravljam njegovi sestri in brata. Skupaj ste se učili živeti kot družina in skupaj ste se oblikovali v človeških in krščanskih krepostih. Pozdravljeni tudi vsi drugi sorodniki in prijatelji. Človekova rast in zorenje je preplet najrazličnejših odnosov in vsak prispeva svoj odtenek podobi, ki odseva življenje posameznika. Vsem iskrena hvala, da ste spremljali Blaža, da ste mu bili opora in izziv. Naj ta povezanost ostane še naprej.
Dragi Blaž. Ko si pred šestimi leti prišel v naše bogoslovje, si bil mladenič, ki se je odločil, da bo življenje posvetil Kristusu in njegovi Cerkvi. Danes boš med obredom posvečenja legel na tla pred Kristusa in Cerkev kot mož, ki se z vsem srcem daruje Kristusu in njegovemu ljudstvu, kot mož, ki je pripravljen služiti z vsemi svojimi sposobnostmi in tudi z vsemi svojimi pomanjkljivostmi, ki je pripravljen razdati vse svoje življenje. In to so odločitve, ki zahtevajo moža, ki popolnoma zaupa Njemu, ki ga je poklical in ki ga bo vodil skozi postaje njegovega duhovništva. Blaž, z vsem srcem se okleni Kristusa, da boš mogel ostajati njegov zvesti služabnik.
Za vodilno misel svojega duhovništva si izbral vrstico iz druge evharistične molitve, kjer duhovniki po spremenitvi molimo: »Zahvaljujemo se ti, da smemo stati pred Teboj in Ti služiti.«
Kaj pomeni stati pred Bogom? Ker je ta zahvala umeščena neposredno za posvetilne besede, lahko razumemo, da stati pred Gospodom, ki je tukaj navzoč, ki je pred nami, označuje evharistijo kot središče duhovnikovega življenja. Jezusova resnična navzočnost pod podobama kruha in vina, po kateri uresničuje svojo obljubo, da bo s svojimi vse dni, do konca sveta, je središče, v katerem in iz katerega duhovnik živi svoje duhovniško življenje. Pred tem Gospodom stoji in mu služi.
Potem pa stati pred Gospodom pomeni tudi, da duhovnik ostaja tam, ostaja pred njim. Duhovnikovo življenje ni prihajanje in odhajanje. Duhovništvo ni in ne sme biti delna ali celo samo priložnostna zaposlitev. Stati pred Gospodom morda najbolje predstavi beseda apostola Pavla, ki je Atencem rekel: »V njem živimo, se gibljemo in smo!« (Apd 17,28). Dragi Blaž, bodi tam, pred njim. Življenjsko povezan z njim v molitvi in daritvi. Bodi pred njim, ko bo v tvojem življenju sijalo sonce in ko se bo nebo pooblačilo. Bodi pred njim, ko boš plaval na krilih uspehov in ko boš doživljal meje svojih sposobnosti in dela. Bodi pred njim, ko te bo vodil na svatbo v Kani in ko te bo povabil s seboj na Kalvarijo. Ne glede na to, ali bodo ugodni ali neugodni časi in okoliščine, ti ostajaj pred Njim, tesno povezan z njim, ki te bo danes sprejel in posvetil za svojega duhovnika.
Potem pa se Gospodu zahvaljujemo tudi za to, da mu smemo služiti. Pred njim ne stojimo zato, da bi se sončili v njegovi slavi, da bi bili zavarovani pred preizkušnjami. Pred njim stojimo zato, da mu moremo služiti. Tudi v služenju se moramo odpovedovati svojim predstavam. Človek si lahko zamisli, na kakšen način bo služil, da bo služenje prilagojeno njegovemu okusu, da ne bo prezahtevno.
Ali je usmiljeni Samarijan iz Jezusove prilike naredil načrt, kako bo postal usmiljen in za vedno vstopil v ideal krščanskega služenja. Ne. Bil je na poti zaradi svojih poslov. Ko pa je zagledal ob cesti napol mrtvega človeka, se je sklonil k njemu in storil, kar je mogel storiti. Jezus posebej poudari, da je Samarijan postal bližnji nesrečnežu v jarku. Za to gre v našem duhovništvu. Za to bo šlo v tvojem duhovništvu, dragi Blaž. Služiti Gospodu pomeni postajati neprestano bližnji tistemu, ki je v stiski, tistemu, ki te potrebuje, ker potrebuje Boga. Apostol Pavel je to takole povedal: »Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil … Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil« (1 Kor 9,19.22).
V duhu služenja nikoli ne pozabi Jezusovih besed iz prilike o poslednji sodbi: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti …« (Mt 25,35). Nadaljevanje poznamo, kakor poznamo tudi drugačno melodijo te prilike, ki jo Jezus pove v nadaljevanju.
Dragi bratje in sestre, dragi Blaž. Svet je danes poln lakote in žeje in popotnikov in nagote in bolezni in ujetništva. Toliko je lačnih in žejnih ne zato, ker svet ne bi imel dovolj hrane in pijače in vsega drugega, da bi odgovoril na vse potrebe in stiske. Toliko je lačnih in žejnih zato, ker smo ljudje oslepeli in ne vidimo napol mrtvega ob cesti in ne lačnega, žejnega in nagega in reveža nasploh.
Blaž. Najprej služi z molitvijo. S ponižno in vztrajno molitvijo. Tisto molitvijo, ki jo boš molil v občestvu celotne Cerkve za Cerkev in za ves svet, pa tudi s svojo osebno molitvijo, z zaupljivim odpiranjem srca Bogu. Bodi prepričan, da ti bo odpiranje srca Bogu tudi odpiralo oči in srce za služenje človeku. Ko boš sočutno govoril Bogu o stiskah ljudi, boš tudi sam postajal vedno bolj sočuten v odnosih do ljudi. Ko se boš kakor Mojzes z Bogom boril za ljudi, boš postajal vedno bolj neustrašen borec proti vsem krivicam in brezčutnosti, ki bodo ogrožale ljudi. V molitvi ne popuščaj. Bodi kakor Abraham, ki se sicer opravičuje Bogu, ker vztraja v prošnji za Sodomo, vendar v prošnji kljub temu vztraja. Ti pojdi dlje od njega. Ne ustavi se pri desetih. Vztrajaj v prošnji za vsakega posebej, kakor je Kristus umrl in vstal za vsakega posebej.
Mazilil bom tvoje roke. Tvoje maziljene roke naj bodo v službi posvečevanja ljudstva po zakramentih Cerkve. Ko boš delil zakramente, naj vedno bolj raste tvoja vera in občudovanje Božje razsipne dobrote, ki se želi podariti vsem. Ko boš krščeval, krščuj v duhu Jezusovih besed: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni« (Lk 18,16). Ko boš v Božjem imenu odvezoval grehe, jih ponižno odvezuj z Jezusovo mislijo: »Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). Ko jih boš nasičeval s kruhom življenja, naj bodo v tebi Jezusove besede: »Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,51). Ko boš mazilil bolnike, vedi, da se jih po zakramentu dotika Jezus, ki je naročil: »Bolnike ozdravljajte … približalo se je Božje kraljestvo« (Lk 10,9). In v služenju te vedno znova prevzemajo Jezusove besede: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,8).
Za konec še eno besedo spodbude. Blaž, ne boj se, da si sam. Ena sama mašna daritev, ki jo boš daroval, bo ponavzočila Kristusa, ki je z eno daritvijo na križu odrešil vse vesoljstvo. Moramo se pa zamisliti mi, dragi bratje in sestre. Zamisliti se moramo nad svojo molitvijo za duhovne poklice. Poklicani se morate zamisliti, zakaj odlašate z odgovorom na Božji klic. Pa tudi naša občestva se morajo zamisliti nad svojo duhovno nerodovitnostjo.
Dragi Blaž, izročam te Božji Materi, ki je kraljica duhovnikov. Vzemi jo k sebi, kakor jo je k sebi vzel sv. Janez. S svoje strani pa ti zagotavljam; kakor sem doslej molil zate kot za bogoslovca, boš sedaj v moji molitvi in mašni daritvi kot moj brat in Kristusov duhovnik. In te prosim, naj bom tudi sam in vsi duhovniki vedno deležni tvoje molitve za nas v sveti daritvi, da bomo postajali vedno bolj eno samo duhovniško bratstvo in tako pričali za Kristusa, Gospoda in Odrešenika. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
