Dragi bratje in sestre. V adventnem romanju smo prišli do četrte adventne nedelje. Adventni venec sedaj žari v polni luči, saj na njem prižigamo četrto svečo. Božja beseda nas je skozi adventni čas od klica k čuječnosti, preko povabila k pripravi poti za Gospoda v puščavi, in po besedi njega, ki je o sebi rekel, da je glas vpijočega v puščavi, pripeljala do praga skrivnosti učlovečenja, do angelovega obiska pri Mariji in njunega čudovitega pogovora, v katerem Bog nagovarja človeka, človek pa mu v zavesti svoje svobode in majhnosti odgovarja v ponižni pripravljenosti, ki postane čudežno rodovitna. 

A pred tem srečamo kralja Davida. David je bil ponos Izraelskega ljudstva. V njegovem času je kraljestvo doseglo višek slave in moči. Je bila to Davidova zasluga? Začel je kot pastir, ki je pasel črede svojega očeta Jeseja. Ko je prerok in sodnik Samuel prišel k Jeseju, da bi izmed njegovih sinov mazilil kralja, ki bo nasledil Savla, se na Davida nihče niti spomnil ni. Šele na izrecno Samuelovo zahtevo, naj mu pripeljejo tega, najmlajšega, so poslali po Davida in Samuel ga je mazilil za kralja Izraela. Čudna so Gospodova pota. Mlečnozobega mladeniča je izbral in ga postavil za kralja svojega ljudstva. A ta kralj je moral dozoreti za kralja. Toda Bog, ki ga je izvolil, ga je spremljal, ga varoval v nevarnosti in ga blagoslavljal v njegovem delovanju, da je postal priljubljen med ljudstvom in je za Savlom v prevzel kraljestvo.

Na višku moči, ko je premagal vse sovražnike in v kraljestvu vzpostavil red, ko si je zgradil cedrovo palačo, mu je prišlo na misel, da bi Gospodu postavil primerno prebivališče: »Glej vendar, jaz prebivam v cedrovi palači, skrinja Božja pa stanuje sredi šotorskega pregrinjala.«

Preroku Natanu je bila ta misel všeč in je kralja spodbudil v njegovih načrtih. A samo do naslednjega jutra. Ko je zadevo prespal in dovolil Gospodu, da je povedal, kako gleda na Davidove načrte, je moral iti h kralju in mu sporočiti, da je Gospodova volja zelo drugačna od kraljeve.

Na prvi pogled se zdi Davidova odločitev hvalevredna. Celo Natan, ki je bil kot prerok posebej poklican, da pozorno posluša Božjo voljo, je v prvem trenutku zapadel skušnjavi zgolj človeškega sklepanja in je Davida potrdil v gradnji Gospodove hiše. Prav nič tudi ne dvomim, da bi vsak veren človek naredil isto. Ali ni hvalevredno sezidati dostojno prebivališče Bogu in na ta način tudi pokazati svojo vero, pobožnost, velikodušnost?

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Ali se tukaj ne pojavi, morda sicer zelo prikrito in pod preobleko dobrih namenov, skorajda malikovalska potreba, da bi si zagotovili Božjo prisotnost med nami. Da bi to prisotnost omejili s točno določenimi časi in kraji, ki bi jih obvladovali naši čuti in naša volja?

Takšno razmišljanje logiko odnosa med Bogom in človekom postavlja na glavo. Bog je ustvaril svet in nanj postavil človeka. Bog je vzel Davida »s pašnika izza drobnice«. Bog je bil z Davidom povsod, kjer koli je hodil, čeprav David, kot vemo, ni bil vedno z Bogom.

Bog ne prebiva v cedrovi hiši. Raje prebiva pod šotorskimi preprogami, kajti on je nomad, ki hodi s svojim ljudstvom. Zato si je sam izbral svoje bivališče med ljudmi: šotor, v katerem je bila skrinja zaveze. Šotor ni zrasel v Mojzesovi glavi in načrti za njegovo postavitev niso odraz Mojzesovih sposobnosti. Bog je povedal Mojzesu, kakšen naj bo šotor, kaj naj pri gradnji uporabi, kako naj ga opremi, pa tudi bogoslužje v šotoru je on določil.

To je zelo pomenljivo tudi za nas. Včasih bolj včasih manj prikrito je tudi v nas želja in potreba, da bi Boga nekako prepričali, da bi postal izpolnjevalec naših zamisli. Mi določamo, koliko prostora mu bomo namenili, mi določamo, koliko časa mu bomo posvetili, mi določamo, koliko ga bomo poslušali in koliko mora on poslušati nas. Ves čas mu skušamo postavljati svetišče, v katerem se bo moral ravnati po naših pravilih. Prav kakor David.

A kot smo slišali, je še tisto noč Gospod poslal Natana k Davidu s sporočilom: »Mi boš mar ti zidal hišo za stanovanje? Gospod ti oznanja, da ti bo Gospod naredil hišo … povzdignil bom tvojega potomca in bom utrdil njegovo kraljestvo. Jaz mu bom oče in on mi bo sin.«

Natanova prerokba se je izpolnila v Marijinem sinu. V njej je Bog postavil svoj dokončni šotor med nami. Marija se ni ukvarjala z veličastnimi zamislimi, kaj vse bo pripravila Bogu, da bi imel dostojno mesto v njenem življenju. V prizoru angelovega obiska pri Mariji in napovedi Jezusovega spočetja lahko prepoznamo nekaj drž, ki so pomembne za naš odnos z Bogom.

Najprej moramo biti pozorni na vsakdanjost okoliščin, v katerih pride do tega svetega srečanja. Marija ni bila na letnem romanju v Jeruzalem, nobene besede ni o kakem posebnem prazniku ali času, v katerih bi se to zgodilo. Celo o tem, da bi bila Marija v tistem trenutku potopljena v globoko molitev, ni nobene omembe. Evangelist preprosto pove, da je angel vstopil k njej in jo ogovoril.

Skozi ta advent smo večkrat slišali Božje povabilo k čuječnosti. Bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne veste, bo prišel Sin človekov. Kristjanova drža v odnosu do Gospoda torej ne more biti v tem, da mu odmerimo določen čas, ko smo pripravljeni sprejemati njegove spodbude, ampak je ves čas njegov. Vse, kar delamo, in vse, kar smo, smo pred njegovimi očmi, pred njegovim srcem. Seveda potrebujemo praznike in močne bogoslužne čase, da je pričevanje naše vere tudi navzven bolj vidno, a prazniki morajo biti odraz naše notranjosti, sicer so v resnici prazni. Z Bogom pa smo vedno, saj nas Bog vabi k sodelovanju v preprostosti vsakdanjega trenutka.

Potem nas nagovarja dejstvo, da je bila Marija doma. Doma ne toliko krajevno, pač pa bolj duhovno. Njeno srce ni bilo raztreseno in razsejano med tisoč misli in nešteto želja. Ni se ukvarjala s tem, kar dela soseda, ni tuhtala o sodelavcih, ni razmišljala, kdo in kako jo je užalil. Bila je doma, bila je v svojem srcu, kar potem evangelij večkrat poudari, ko pravi: »Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). 

Končno moramo premišljevati o govorjenju. Priznam, da smo na to redkokdaj pozorni, a dejstvo je, da ima v tem prizoru glavno besedo angel. Večina besed prihaja iz angelovih ust. Marija je tista, ki posluša, povpraša, premišljuje. Bog ima besedo, Marija to besedo sprejema. Ali si predstavljate, kako bi se spremenile naše molitve, če bi v njih skušali vzpostaviti takšno razmerje med govorjenjem in poslušanjem, kar pomeni, da bi morali štiri petine časa molče poslušati, eno petino pa govoriti. Biti z Bogom, biti v Bogu torej pomeni bolj poslušati kot govoriti.

Iz tega poslušanja se rodi najlepše dejanje češčenja: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« Ali je mogoče lepše počastiti Boga, kakor da svojo srce položiš predenj in postane njegovo, on vstopi vanj? 

Naj se po našem adventnem poslušanju tudi v nas izpolni njegova obljuba. Naj iz nas naredi gostoljubno bivališče za njegov prihod v nas in po nas k bratom in sestram. Naj v teh dnevih naša molitev postane poslušanje in odgovarjanje: »Zgodi se mi po tvoji besedi.« Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK