Dragi bratje in sestre. Če nas je Božja beseda pretekle nedelje spodbujala k čuječnosti, k budnosti, nas današnja, ki je Božja beseda predzadnje nedelje letošnjega cerkvenega leta, opozarja na odgovornost pred Bogom.

Vsem nam je bolj ali manj znana Jezusova prilika o talentih. Gospodar, ki je odpotoval za dalj časa, je svoje premoženje zaupal v upravljanje služabnikom, vsakemu po njegovih sposobnostih, in odšel. Tej priliki dolgujemo značilen izraz, ki je prišel v splošno rabo: »Ta pa ima talent« rečemo za nekoga, ki nas preseneti s svojimi sposobnostmi. V slovarju je pod tem geslom zapisano: velika prirojena sposobnost za določeno umsko ali fizično dejavnost in pa nekdo je posebno nadarjen za kaj. 

Ko pa Matej piše o gospodarju, ki je razdelil premoženje med služabnike, pravi, da je vsakemu dal glede na njegove zmožnosti. Posameznikove zmožnosti ali sposobnosti so predpostavka, so osnova, po kateri gospodar deli premoženje. Talenti so torej izraz gospodarjevega nalaganja odgovornosti služabnikom glede na njihove sposobnosti. Gospodar je posameznemu služabniku zaupal tolikšno breme odgovornosti, kakršnega je ta po svojih zmožnostih mogel nositi.

Dva sta se takoj lotila posla. Tisti, ki je prejel pet talentov in tisti, ki je prejel dva talenta, sta šla takoj trgovat s svojima deležema in sta jih podvojila. Tretji pa je, kot vemo, izkopal zemljo in talent skril. Od tod tudi izraz, da je nekdo zakopal svoj talent, kar pomeni, da tistega deleža odgovornosti, ki ga je dobil zaradi svojih sposobnosti, ni upravičil.

Odgovor na vprašanje, zakaj je bilo ravnanje tretjega tako zelo drugačno od ravnanja prvih dveh, nam daje kar tretji služabnik sam: »Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi raztresel. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!« V očeh tega služabnika je bil gospodar trd, jemal je, kjer ni dajal, žel, kjer ni sejal. Je nekdo, ki zbuja strah. Preseneča me, da služabnik takrat, ko je od gospodarja prejemal talent, ni izrazil svojega strahu, da takrat ni povedal, da si ne upa prevzeti odgovornosti.

Vprašanje je torej, kakšno podobo gospodarja, ali drugače, kakšno podobo Boga kdo nosi s seboj, saj bo od tega odvisno tudi njegovo delovanje, ali bo rodovitno, ali pa bo prestrašeno, brez pobude in brez sadov.

Pa je gospodar res trd človek, ki žanje, kjer ni sejal, in pobira, kjer ni dajal? Če talente razumemo v njihovem izvirnem pomenu, se pravi, kot določeno vrednost premoženja, potem vidimo, da je gospodar zelo bogat človek. O vrednosti talenta sicer lahko beremo nekoliko različne vsote. V Stari zavezi je bila med 35 in 40 kilogrami zlata. Kar pomeni, da je imel gospodar veliko zaupanje v svoje služabnike. V upravljanje jim ni izročil drobiža, ampak premoženje, ki bi ga nihče ne mogel dobiti iz svojega delovanja.

Morda najbolj presenetljiva poteza tega gospodarja pa se razkrije na koncu in je pogosto niti ne opazimo. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Ko je slišal služabnika, ki mu je dal pet talentov, da je pridobil pet drugih, ga je pohvalil in povabil, naj vstopi v veselje svojega gospoda. Enako se je zgodilo s tistim, ki je prejel dva talenta. 

Za kaj gre? Gospodar ni zahteval ne tistih talentov, ki jih je ob odhodu razdelil, in ne tistih, ki so bili pridobljeni s prizadevnostjo in odgovornostjo. V Jezusovi priliki ni nobene besede o tem, da bi služabniki morali karkoli vrniti gospodarju. Ne. Slišijo samo povabilo, naj vstopijo, da bodo deležni njegovega veselja, da bodo deležni njega samega.

Kje je torej gospodar, ki žanje, kjer ni sejal, in pobira, kjer ni dajal? Ga ni! Je samo gospodar, ki velikodušno in z velikim zaupanjem daje, in gospodar, ki ne terja zase, kar je dal in kar je bilo pridobljenega. Tudi tistega talenta, ki mu ga je vrnil tretji služabnik, ni spravil v žep, ampak ga je dal prvemu služabniku.

Kakšna pa je moja podoba Boga? Vidim v njem nekoga, ki je trd, ki nadzoruje, ki jemlje, ki vse zahteva zase? Zato morda tudi ostajam raje nekoliko dlje od njega, v razdalji, v kateri se še čutim varnega, da moje življenje ostaja meni. Na ta način mislimo, da smo svobodni, pa smo v resnici ujeti, kakor je bil ujet v svoje prestrašene predstave tretji služabnik. Posledica tega je, da ne doživimo sreče, da v svoji veri ne doživljamo veselja, ki je v polnosti obljubljeno ob končnem srečanju z Jezusom. 

Kakor gospodar v priliki, tudi naš Bog ne jemlje, on daje, on se daje. Mar nam v lastnem Sinu Jezusu ni dal vsega? Kaj bi nam mogel še dati, da bi dokazal, da je Oče, da nas ljubi in da želi, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Vse nam je dal, vse nam daje, samo grehe, naše grehe je vzel nase.

Ne spreglejmo pa še enega sporočila tega evangeljskega odlomka. Ljudje se večkrat obnašamo, kot da smo gospodarji vsega, od vseh neodvisni, nikomur za nobeno stvar odgovorni. »Kdo mi pa kaj more,« je čutiti v ozadju takšnega mišljenja in ravnanja. Beg pred resničnostjo, strah pred odgovornostjo. Vse zaman. Prišel bo čas obračuna. V tem obračunu se bo veselje, ki ga doživljamo, ko se v našem življenju množijo talenti, prelilo v veselje, v katerega bomo povabljeni. Ali pa bomo nasprotno doživeli praznino, izgubo vsega, in bo za nami ostala samo tista luknja v zemlji, v katero smo zakopali svoje možnosti.

Bratje in sestre, po besedah apostola Pavla se danes odločimo, da bomo z Božjo pomočjo živeli kot sinovi luči in sinovi dneva, kot otroci svetlobe, da bomo na Jezusov prihod čakali z veliko zavzetostjo za izpolnjevanje svojih odgovornosti in polni hrepenenja po srečanju z njim. Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit