Dragi bratje in sestre, v Katoliški cerkvi na nedeljo med božičem in novim letom obhajamo praznik Svete Družine. Na božič, na praznik rojstva Jezusa Kristusa, smo bili potopljeni v njegovo človeškost. Strmeli smo nad čudežem Božjega sestopa v svet, ki ga je uresničil na tako presenetljiv način, da je postal človek, eden izmed nas. V veroizpovedi molimo, da »se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.« Lahko bi rekli, da smo na božič sledili besedam angelov na Betlehemskih poljanah, ki so pastirje povabili: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija,Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli« (Lk 2,11-12). Gledali smo Njega, ki povit leži v jaslih, pa je vendar Odrešenik.
Na nedeljo Svete Družine pa se začnemo ozirati naokoli. Ko sprejmemo njega, ki je prišel, nas začne zanimati tudi, kako je prišel. Ob jaslih zagledamo Marijo in Jožefa, mlad par, ki se je prišel popisat v Davidovo mesto Betlehem, da bi se tako izpolnila napoved preroka Miheja: »Ti pa, BetlehemEfráta, si premajhen, da bi bil med Judovimi tisočnijami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal v Izraelu, njegovi izviri so od nekdaj, iz davnih dni« (Mih 5,1).
Bog je v Jezusu Kristusu hotel postati človek znotraj družine, znotraj zveze med možem in ženo, ki jo je na ta način posvetil v sveto skupnost, nad katero na poseben način prihaja Božji blagoslov. Če dobro premislimo, je pravzaprav edino mogoče, da se je Jezus rodil v družini. Če učlovečenje pomeni, da je postal pravi Bog in pravi človek, potem ne bi bilo dovolj, da bi se samo rodil kot človek; potreboval je tudi človeško vzgojo. Moral je rasti ob Mariji, pri kateri se je učil nežnosti in sočutja, in moral se je kaliti ob sv. Jožefu, ob katerem je rastel v odločnosti, pokončnosti, pobožnosti in pravičnosti, saj vemo, da je bil Jožef bogaboječ in pravičen mož. Bližina obeh je oblikovala Božjega Sina v Mesija, ki bo razodel Boga kot Očeta, in ki bo Očetovo obličje pokazal z ozdravljanjem bolnikov, izganjanjem hudobnih duhov, z očiščevanjem gobavcev, obujanjem mrtvih in z oznanjevanjem veselega oznanila ubogim. Skozi leta življenja v družini Jožefa in Marije je bil Jezus ne samo rojen kot človek, ampak je tudi rasel v človeka.
In kakšna je bila ta Sveta Družina? Naj nas beseda »sveta« ne zavede. Beseda svetost v naših mislih pogosto zabriše, nekako odmisli konkretnost življenja in vsakdana in vsebino obda z svetniškim sijem, z avreolo izvzetosti iz vsega konkretnega: z nekakšno avreolo obvarovanosti pred preizkušnjami, pred izkustvom nepopolnosti, nemoči, pred skušnjavami, pred porazi. To počnemo tako s posameznimi svetniki kakor tudi s Sveto Družino. Kakšna je naša običajna predstava o Sveti Družini? Pred očmi imamo Jožefa, ki ima v roki sekiro ali žago in obdeluje les, Marija ima v rokah vreteno in prede, Jezus pa je še majhen ali pa pomaga Jožefu. Vse je ovito v idiliko nadzemskega, zato je morda čustvom všečno, za življenje pa ne prinaša pravega sporočila.
V resnici pa ni bilo tako. Sveta Družina ni sveta, ker bi bila obvarovana vseh težav in preizkušenj, ampak ker so vsi trije pri vsem, kar se jim je dogajalo, vedno dajali prednost Božji volji in jo izpolnjevali. Marija je vedno ostala zvesta prvemu: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38), s katerim je sprejela materinstvo Božjega Sina; Jezus je zase dejal: »Moja hrana je, da uresničim voljotistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo« (Jn 4,34). Za sv. Jožefa pa je samo zapisano: »Ko se je Jožefzbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel« (Mt 1,24). Samo za to gre, za izpolnjevanje Božje volje v različnih okoliščinah in preizkušnjah življenja.
Prva preizkušnja je čakala Marijo. V času zaroke sprejeti materinstvo, ne da bi vedela, kako se bo odzval Jožef, kaj bodo z njo storili ljudje; v popolni negotovosti sprejeti Božjo voljo in reči: »Zgodi se mi.« Potem je bil pred preizkušnjo postavljen Jožef. Marijo je imel rad. Ko pa se je vrnila z obiska pri sorodnici Elizabeti, je spoznal, da je noseča. To ni bila tista Marija, ki jo je nosil v srcu. Ta Marija je bila drugačna, bila je noseča in otrok ni bil njegov. Naj napiše ločitveni list in jo odslovi. O tem ni samo razmišljal, ampak se je za to tudi odloči. A ga je v sanjah nagovoril Gospodov angel: »Ne boj se vzeti k sebi Marije!« Kot da vse to ni dovolj, cesar Avgust zahteva, naj se gresta popisat v Davidovo mesto, v Betlehem. Toliko okoliščin je bilo, da bi ta družina dejansko nikoli ne postala družina. Razšli bi se, pravzaprav sploh ne bi prišli skupaj in Svete Družine niti družine ne bi bilo, kaj šele, da bi bila sveta. Toda zaupanje v Božjo voljo je bilo pri njih večje od pomislekov, ki so se jim porajali, od vprašanj, ki so se jim zastavljala. Zato niso odločali pomisleki, niso odločala vprašanja, niso jih vodili dvomi, ampak jih je vodila Božja volja – in Božja volja je hotela, da postanejo družina in se kot družina posvetijo, da postanejo Sveta Družina.
To je Božja volja tudi za vsako družino. Nobena družna na svetu ni idealna, ker noben človek ni idealen. Čeprav fant in dekle na začetku svoje poti v kopreni zaljubljenosti drug drugega ne vidita v vseh podrobnostih, v resnici nista idealna. Prej ali slej oba prideta do spoznanja, da sta drugačna, kot sta verjela od začetka. Kakor je Jožef spoznal, da Marija ni bila tista, s katero se je zaročil, tako tudi za zakonce pride streznjenje. In s tem vprašanje, kako se bodo odločali. Ključnega pomena v takih obdobjih je, da človek ne posluša razlogov za ločitev – ti se namreč ponujajo sami, zraven pa pridno pristavlja svoj lonček še hudobni duh, ki ločuje in prizadevno išče poti in prišepetava misli, kako bi dva človeka, moža in ženo spravil narazen.
Komu izmed vas, dragi možje in žene, še ni nikoli prišlo na misel, da bi bila ločitev rešitev vseh težav in problemov. Prepričan sem, da vas je ogromna večina, morda celo bolj ali manj vsi, danes hvaležna, da niste poslušali prišepetavanja po lahki rešitvi, ampak ste se odločili za zvestobo prvi obljubi in se s spolnjevanjem Božje volje za vaše medsebojne odnose posvečevali. Nihče si namreč ne želi, da bi ga ob prihodu domov čakala tišina, da bi mu prazni prostori izrekli dobrodošlico in bi mu družbo pri jedi delala samota. Človek potrebuje človeka, da mu reče dober dan, da ga povpraša, kako je bilo, da z njim podeli svoja doživetja in razmišljanja. Na misel mi prihaja modrost Frana Milčinskega, ki je dejal, da je človek ob tebi breme na tvojem hrbtu a hkrati tudi palica v tvoji roki. Lahko sicer vržeš breme s hrbta, a vedi, da boš s tem izgubil tudi palico iz svoje roke.
Zato je prav, da se ozremo v še en zgled, ki nam ga ponuja Sveta Družina. V današnjem evangeljskem odlomku jih srečamo v templju. Tja sta Jožef in Marija prinesla Jezusa, da bi dala dar za očiščenje matere in da bi odkupila prvorojenca, kakor je velevala Gospodova postava. V evangelijih večkrat preberemo, da je Sveta Družina hodila na romanja v tempelj in da so redno obiskovali sinagogo. To je prevzel tudi Jezus. Na začetku njegovega javnega delovanja je namreč v soboto po svoji navadi prišel v shodnico.
Če je Božja volja posvetila Sveto Družino, bo Božja volja posvetila tudi vašo družino. Potrebno pa jo je spoznati, jo sprejeti in živeti. Brez Božje bližine to ne gre. Brez povezanosti z Bogom je zelo težko živeti Božjo voljo, pa naj gre za posameznike ali za družine. Zato naj bo molitev - tako osebna kot družinska, branje Svetega pisma, obiskovanje svete maše in prejemanje zakramentov tudi za vas nekaj, kar živite po svoji navadi. Jezus nam tudi v tem primeru zagotavlja: »Brez mene ne morete storiti ničesar!« (Jn 15,5).
Sklenimo te misli z molitvijo papeža Frančiška k Sveti Družini: »Jezus, Marija in Jožef, v vas zremo sijaj prave ljubezni, na vas se obračamo polni zaupanja. Sveta nazareška Družina, naredi tudi naše družine za kraje prisrčnega sožitja, za skupnosti molitve; naj bodo pristne šole evangelija in male domače Cerkve. Sveta nazareška Družina, naj v naših družinah nikoli več ne bo nasilja, trdovratnosti in razdora; naj vsak, ki je bil ranjen ali pohujšan, kmalu najde tolažbo in ozdravitev. Sveta nazareška Družina, daj, da se bomo vsi zavedali, kako sveta in nedotakljiva je družina in kakšno lepoto ji določa Božji načrt. Jezus, Marija in Jožef, poslušajte in uslišite našo prošnjo! Amen« (Radost ljubezni).
Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit
