Dragi bratje in sestre. Praznujemo veliko noč Gospodovega vstajenja. Letos praznik Jezusovega vstajenja obhajamo še z večjim veseljem, ker našega praznovanja ne omejujejo ukrepi, ki so nas zaradi pandemije spremljali zadnji dve leti. Zato dovolimo Bogu, da nas v občestvu, kot brate in sestre v Kristusu, letos še posebej nagovori kot skupnost, kot tiste, ki jih je on poklical v Cerkev, da bi bili z njim, da bi poslušali njegovo besedo, da bi nas nasitil s svojim telesom in krvjo, in da bi nas potem poslal v ta preizkušeni in ranjeni svet, k bratom in sestram, k ljudem, ki trpijo, ki so osamljeni, ki se prepirajo in vojskujejo, k ljudem ki kričijo in protestirajo, tudi k ljudem, ki so bolni in umirajo, da bi jim prinesli sporočilo: pečat je zlomljen, kamen je odvaljen in grob je prazen. Kristus je vstal! Kristus živi! Vstali in živeli bomo tudi mi.
Vstajenjsko sveto mašo smo začeli pri Božjem grobu. Na veliki petek zvečer smo Jezusa v najsvetejšem zakramentu položili v grob, kakor sta ga položila v skalnat grob Jožef iz Arimateje in Nikodem. V jutru tretjega dne je vstal, kakor je povedal v vseh napovedih trpljenja in vstajenja. A to vstajenje je bilo skrivnostno, brez prič, brez očividcev, brez kamer in brez novinarjev – še tisti, ki so bili tam, da bi stražili njegov grob, niso videli ničesar (izgovarjali so se, da so spali). Kot bi dogodek Jezusovega vstajenja ne sodil v naš svet in našo zgodovino.
Resničnost vstajenja dejansko presega čas in prostor in Jezusovo vstalo, poveličano telo ni več podrejeno zakonom, ki veljajo v našem svetu. Zato ni presenetljivo, da ob tem dogodku ni bilo prič. Ljudje smo lahko priče samo za stvari, ki se zgodijo v pogojih našega bivanja. Tukaj lahko pripovedujemo, kaj se je zgodilo in kako se je zgodilo. Zadostujeta nam razum in iskrenost.
Zato priče Jezusovega vstajenja niso mogle povedati, kako je vstal. Lahko so spregovorile samo o tem, kar so videle. Marija Magdalena, ki je navsezgodaj, še v temi, prišla h grobu, je videla, da je kamen odstranjen od groba. S strašno slutnjo v srcu je tekla k Simonu Petru in k drugemu učencu – v njem vsi prepoznavajo Janeza – in jima povedala, pa ne dejstev, ki jih je videla – namreč da je grob prazen – ampak strah, ki ga je nosila v sebi: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«
Ta beseda je nagnila Petra in Janeza, da sta šla ven in se odpravila h grobu. Do tega trenutka sta bila skupaj z ostalimi na varnem; vsaj mislili so tako.
Tukaj se lahko čudimo in občudujemo, na kakšen način je novica o Jezusovem vstajenju začela svojo pot v svet. Ni šlo za do podrobnosti izdelan načrt, sploh ni šlo za noben načrt, kako bodo Jezusov evangelij in vero v vstajenje širili med rojaki, med Judi, pa potem med pogani in nazadnje do zadnjih meja zemlje. Nič podobnega.
Začelo se je z neomajno zvestobo žena, ki so spremljale Jezusa in njegove učence. Te zvestobe tudi vse hudo, kar se je zgodilo skozi veliki teden, niti Jezusova mučeniška smrt na križu in njegov pokop niso mogli omajati. Ostala je nedotaknjena. In zato je bila Magdalena navsezgodaj pri grobu. Ampak to je bilo navsezgodaj v tistem dnevu, za katerega je Jezus večkrat napovedal, da bo vstal.
Preseneča nas izredna poštenost pisateljev evangelijev in neverjetna drznost, s katero se Bog loteva svojih podvigov. V svetu, v katerem pričevanje ženske na sodišču ni veljalo, so vsi, ki govorijo o Jezusovem vstajenju, zapisali, da so šle žene prve h grobu, da so žene prišle in povedale učencem, da je grob prazen, še več, da so žene tudi prve videle Vstalega in povedale učencem, naj gredo v Galilejo, kajti tam ga bodo videli.
Poštenost pisateljev, ki v ničemer niso prirejali in olepševali tega, kar se je zgodilo. Uradno zgodovinopisje skoraj vedno nekoliko »popravi« poročilo, ki je namenjeno prihodnosti. Prva Cerkev pa tega ni storila. Besedila pripovedujejo o tem, kako so vsi »stebri«, na katerih sloni Cerkev, pobegnili in zapustili Gospoda; da ne govorimo o voditelju, ki ga je celo trikrat zatajil. Vsi ti bi tudi v tem jutru ostajali za zapahi, če ne bi prišle žene in povedale, da so našle prazen grob.
Če bi bilo vse skupaj človeški načrt, če bi si vse to izmislili apostoli, bi si nedvomno izmislili kaj boljšega.
Začelo se je torej pri praznem grobu in vprašanju, kje je Jezusovo telo. Tudi Petra povoji v praznem grobu niso prepričali. Peter je vstopil in videl. Za Janeza pa je rečeno, da je videl in veroval. Bil je učenec, ki ga je imel Jezus rad. Vera se začne z ljubeznijo. Ker je Jezusa ljubil, je takoj veroval, in ker ga je ljubil in je veroval, je pozneje on prvi prepoznal Jezusa, ko so ga srečali v Galileji: »Gospod je« (Jn 21,7).
Poročilo o vstajenju je torej začelo svojo pot v svet z ljubeznijo, ki je žene pripeljala h grobu. Tej ljubezni se je potem Jezus dajal spoznati v srečanjih in prikazanjih, s katerimi je utrjeval vero svojih vse do vnebohoda. Takšna ljubezen je učencem dajala moč in pogum, da so šli do koncev zemlje. Po takšni ljubezni smo tudi mi v tem času in v tem koncu sveta postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in priče njegovega vstajenja za naše brate in sestre.
Dragi bratje in sestre. V jutru velikonočnega dneva vam želim, da vam Bog podari takšno ljubezen, da ga boste iskali. Vsi mi smo, tako kakor so bili takrat žene in učenci, iskalci našega Boga. In Bog tistim, ki ga iščejo, pride naproti in se jim razodene. Če ga bomo dovolj ljubili, ga bomo tudi mi prepoznali pod vsemi različnimi podobami, pod katerimi so ga prepoznali v tistem času: bil je tujec na poti v Emavs, bil je vrtnar v vrtu vstajenja, bil je neznanec na jezerskem bregu. Pomagal jim je, da so ga spoznali in verovali vanj. V moči Svetega Duha so o njem pripovedovali vsem in svoje besede potrjevali z življenjem in ko je bilo potrebno, tudi z mučeništvom.
Prva velika noč se je začela v tišini. Naša velika noč se je začela z vstajenjsko alelujo. Naj ta aleluja, ta klic veselja in povabilo k slavljenju Gospoda nikoli ne utihne v našem življenju.
Bratje in sestre. Vsem voščim veselo veliko noč. Kristus je vstal in živi. Vstali in živeli bomo tudi mi. Aleluja.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
