Dragi bratje in sestre. Ob kakšnih zvokih se običajno prebujate? Vas morda prebudijo radijski zvoki? So prve besede, ki jih slišite, dogodki včerajšnjega dne? Vam spanec pretrga rezek glas budilke? In kaj je prva misel, ki vas prevzame? So to načrti, ki jih imate pred seboj v tistem dnevu. So to skrbi, ki vam že nekaj časa vznemirjajo srce? So to bojazni, kakšni bodo prihodnji dnevi ali v katero smer bo krenil svet?
Iskreno upam, da je bil prvi zvok, ki ste ga slišali danes, čudoviti napev vstajenjske Aleluje. Melodija tega sporočila, ki se ponavlja skozi čas, ki jo tudi mi poslušamo že desetletja in je vendar vedno nova, vedno sveža. Prevzame nas s svojim povabilom, naj tudi mi slavimo Boga, ki je močnejši od vsega, močnejši celo od smrti, in je Jezusa obudil od mrtvih.
Poslušali smo evangelij o Mariji Magdaleni, ki je šla h grobu. Najbrž Magdalene tisto jutro ni bilo potrebno buditi. Bolečina in žalost ob Jezusovi smrti sta bili prehudi, da bi mogla spati. Navsezgodaj, ko je bila še tema, se je podala h grobu.
To je prvo veliko sporočilo velike noči. Ko se znajdemo v temi, ko začne trpljenje zalivati dušo in ko srce postane bolečina, nas lahko obide skušnjava, da bi obmirovali. Da bi se prepustiti temu, kar se je zgodilo. Da bi v sebi pestovati občutek nemoči in se smilili samemu sebi. Da bi dovolili, da nas strah hromi za tesno zaprtimi vrati dvorane zadnje večerje, kakor se je zgodilo apostolom, ali pa za varno zapahnjenimi vrati duše, kakor se dogaja nam.
Marija ni obtoževala ne pismoukov in ne farizejev, ni se pritoževala ne nad Kajfom in ne nad Herodom, ni šla ne k Pilatu ne h kakemu drugemu veljaku. Marija je šla za srcem. Marija se je pustila voditi ljubezni in ta jo je pripeljala do groba, kjer je videla, da je kamen od groba odvaljen.
Koliko časa porabimo za pritoževanje nad vsem, kar se dogaja v našem življenju in v velikem svetu. Koliko veljakov z vseh mogočih področij obiskujemo iz dneva v dan, da jim tožimo nad svojim stanjem, ali pa jih obtožujemo in delamo krive za razmere, v katerem smo. Pri tem se največkrat sploh ne premaknemo nikamor. Vse se dogaja znotraj kroga ljudi, s katerimi se upamo zgražati nad tistimi, na katere kažemo s prstom, največkrat pa celo zgolj v varnem prostoru svojih misli.
Magdalena nas spodbuja, naj gremo ven. Naj ne dovolimo temi, da bi nas zapredla v svoje mreže, ampak naj tudi v temi, morda celo ob bojazni, da se ne bo nikoli več zdanilo, ne ždimo na mestu, ampak gremo ven; da gremo h Kristusu, čeprav smo prepričani, da je mrtev, da leži v grobu, v katerega smo ga položili.
Marija je bila na poti h grobu trdno prepričana, da je kamen zavaljen. Ne samo zavaljen, tudi zapečaten. Evangelist Marko nam to izrecno pove, saj so se žene na poti h grobu med seboj pogovarjale, kdo jim bo odvalil kamen od vhoda v grob.
Pri grobu so spoznale, da je bil njihov strah neupravičen. Kamen je bil odvaljen od groba in Jezusa ni bilo v grobu. Grob je bil odprt in mrzel, kakor je mrzel prazen grob. Vendar praznina ali odsotnost trupla ne moreta potolažiti srca in ga ogreti; še manj pa lahko prebudita vero.
To je res. Prazen grob ne more potolažiti srca in ne more prebuditi vere. Stori pa nekaj drugega. Grob v tistem trenutku na neki način postane nepomemben. Stopi v ozadje. Z vso silo se prebudi odnos, v katerem se zastavi vprašanje: kje je? Kje je Jezus oziroma kje je njegovo telo? Kdo ga je ukradel in kam ga je položil?
Če sta bolečina in žalost Marijo vodili samo do groba, da bi tam objokovala svojega Gospoda, jo sedaj negotovost požene v tek. Poiskati mora Jezusa. Kam naj gre? Steče k Simonu Petru, ki je kljub trikratni zatajitvi še vedno predstavljal oporno točko za skupino učencev. Pri Petru je bil tudi drugi učenec, ki ga je Jezus ljubil.
Resničnost je pogosto drugačna, kot smo si jo zamišljali, dokler smo ostajali zaprti sami vase. Naše predstave so nam slikale stvari, ki jih dejansko ni in naši strahovi so rojevali težave, s katerimi se nam potem sploh ni bilo treba spoprijeti. Vendar smo morali vstati in začeti delovati, da smo prišli do tega spoznanja. V negibnosti težave postajajo vedno večje, strahovi nas vedno bolj stiskajo, zapahi naše ujetosti so vedno močnejši, mi pa vedno bolj nemočni in usmiljenja vredni. Ko pa dovolimo, da nas ljubezen, beseda ali dejanje drugega človeka prebudi, da nas izvabi iz naše ujetosti in se podamo na pot, začnemo odkrivati, da je resničnost drugačna, kot jo slikajo naše predstave.
Ko je Marija Petru in Janezu povedala, da so »Gospoda vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili,« je dejavnost iskanja preložila na oba apostola. Do tedaj sta bila tudi ta dva v krču žalosti in strahu. Ob Marijinem sporočilu, ob njenem vprašanju – kam so ga položili – tudi onadva nista mogla več ostati na mestu. Šla sta ven in se odpravila h grobu. Kakor so prazen grob in vprašanja, ki so se ob tem porodila v Mariji, Marijo pognali v tek, tako sta ob Marijinem sporočilu tudi oba apostola začela teči – ta dva proti grobu.
Drugi učenec je Petra prehitel in prišel prvi h grobu. Zakaj? Navadno rečemo, da zato, ker je bil mlajši. Vendar je odnos med Petrom in drugim učencem globlji od zgolj razlike v letih. Pri zadnji večerji drugi učenec vprašuje Jezusa, kdo ga bo izdal, ne Peter. Ko so Jezusa prijeli, je drugi učenec šel na dvorišče velikega duhovnika, medtem ko je Peter ostal zadaj in ga zatajil. Na Kalvariji je ob Mariji in nekaterih ženah drugi učenec; Peter je pobegnil. Ob prikazanju na Tiberijskem jezeru je oni drugi učenec, ki ga je Jezus ljubil, prvi spoznal Gospoda na obali; Peter se je tega zavedel šele pozneje. Tudi v današnjem odlomku je drugi učenec prvi pritekel h grobu, ni pa prvi stopil v grob. Dal je prednost Petru.
Peter je stopil v grob. Videl je mesto, kjer je ležalo Jezusovo telo, videl je povoje in prtič, posebej zvit na drugem mestu. Skratka, stal je v grobu in videl vsa znamenja smrti, le Jezusovega telesa ni bilo tam. In v Petru se ni zgodilo nič. Videl je in ni veroval.
Za Petrom je vstopil v grob oni drugi učenec, ki je prvi pritekel h grobu. Ta pa je videl in veroval. Videl je vse, kar je pred njim že videl Peter, vendar so dejstva, ki se Petra niso dotaknila, drugemu učencu zadostovala, da je veroval. Gre za vrhunec njegove poti k veri v vstalega Gospoda. Ob znakih smrti (grob, povoji, prt na obrazu …) začne slutiti zmago življenja.
Novica o vstajenju je začela svojo pot v svet. S težavo je osvajala srca apostolov. O tem nam največ pove zgled apostola Tomaža. A njena pot je bila nezadržna. Ne zaradi sposobnosti in gorečnosti apostolov. Ne iz njihove intelektualne moči ali njihove brezpogojne vere. Kolikokrat je moral Jezus stopiti prednje in jim pokazati prebodene roke in stran, da je stopil led njihovega nezaupanja in nevere. Vendar je ostajal z njimi. Prihajal jim je naproti v težavah njihove vere, jih spominjal na vse, kar jim je že prej povedal in obujal v njih željo po prihodu Svetega Duha. Močni zaradi Jezusove bližine in posvečeni po delovanju Duha so oznanilo o Jezusovem vstajenju ponesli do skrajnih meja zemlje. Vse do naših časov. Vse do nas, ki smo zbrani v tem velikonočnem jutru.
Dragi bratje in sestre. Naj v vsakem izmed nas danes dozori odločitev, da se bomo tudi mi v vsaki noči, v vsaki temi, podali iskat našega Gospoda. Pri tem moramo vedeti, da za vztrajanje na poti iskanja potrebujemo druge ljudi, ki bodo hodili z nami, ki bodo iskali skupaj z nami. Da bomo drug drugemu v oporo on spodbudo. Vera v Jezusa Kristusa je vera občestva, ne zasebno doživljanje posameznika. Tako bomo postajali sinodalno občestvo. In ne pozabimo, da smo kot iskalci hkrati že tudi oznanjevalci.
Morda današnji človek bolj kot dokončne odgovore, ki jim velikokrat ne verjame, potrebuje spodbudo k iskanju. Povabilo, naj stopi iz ujetosti, naj odpre zapahe in se poda na pot iskanja. Skupaj z nami. Vsak dan v novo velikonočno jutro, ki se začne v temi in se konča v večeru srečanja z Vstalim Jezusom. Ko ga bomo zares srečali, ko nas bo nagovorila njegova beseda in objel njegov usmiljeni pogled, se velika noč ne bo nikoli končala. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
