Dragi bratje in sestre. Ko je Božja beseda prvič zapustila notranjost življenja in odnosov v Sveti Trojici, ko je prvič spregovorila, je ustvarila svetlobo, ustvarila je luč. Božja volja, Božje naročilo, ki je istočasno postalo tudi izpolnitev, je bilo: »Bodi svetloba.« Kajti Božje besede so drugačne, kot naše besede. Naše besede opisujejo, naše besede pripovedujejo, Božje besede pa uresničujejo, kar govorijo, Božje besede se dogajajo. In tako se je na samem začetku stvarjenja zgodila svetloba.

In nocoj, ko s to velikonočno vigilijo, ki jo je sv. Avguštin v svojem govoru (219) imenoval mati vseh vigilij, vstopamo v sveto veliko noč, v kateri je Jezus premagal smrt, vstal od mrtvih in »sedel na prestol svojega veličastva« (Mt 19,28), je v temo prostora, v temo te svete noči je zasijal plamen velikonočne sveče in zaslišali smo radosten, pomenljiv in vabeč klic: »Kristusova luč.« Odgovorili smo: »Bogu hvala.«

Sv. Pavel v Prvem pismu Timoteju piše, da Kristus »biva v nedostopni luči in ga noben človek ni videl in ga ne more videti« (1 Tim 6,16). Sv. Janez pa pravi: »Bog je luč in v njem ni nobene teme« (1 Jn 1,5). To se je pokazalo tudi na gori spremenitve, kjer je Jezus trojici svojih učencev dal videti svoje Božje veličastvo: »Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2). In Pavel je pred Damaskom doživel, da »ga je nenadoma obsijala luč z neba« (Apd 9,3). Sam pravi, da je na poti tja »opoldne zagledal luč, svetlejšo od sončne svetlobe, ki je z neba posijala čezme in čez moje sopotnike« (Apd 26,13).

»Bog je luč in v njem ni nobene teme.« Tudi ob tej resnici lahko razmišljamo o tem, kdo in kaj smo. Ljudje se bojimo teme, bojimo se neznanega, mračnega. So nekateri, ki se ne bojijo ničesar, v temi pa se tresejo kot šiba na vodi. Tema jih ohromi, da ne morejo več razumno razmišljati in se trezno odločati. Tema ni človekovo življenjsko okolje.

Zato je še toliko bolj presenetljivo, da ob vsej žeji in želji po luči ne hrepenimo nezadržno po Bogu. Včasih si naravnost zatiskamo oči, da ne bi videli njegove luči in nas ta ne bi pritegnila k sebi. Kako prav je imel sv. Janez, ko je dejal, da »luč sveti v temi, a je tema ni sprejela« (Jn 1,5).

Kjer ljudje zaprejo oči pred Božjo svetlobo, zemlja postane temna in hladna. »Kaj smo naredili, ko smo Zemljo odklenili od Sonca? Kam se zdaj giblje? Kam se gibljemo mi? Stran od vseh sonc? Kaj ne blodimo kakor skozi neskončni nič? Kaj ne sope v nas prazen prostor? Kaj se ni shladilo? Kaj se ne približuje kar naprej noč in še več noči?« pravi norec v Nietzschejevi Veseli znanosti. Ker ta svet vedno bolj zapira vrata misli in srca za Boga, je vedno bolj mrzel in pada v prazno. Ker se je človek začel obnašati kakor Bog, trpijo množice. Maliki so vedno zatiralski in zahtevajo svoje daritve in žrtve v krvi – vedno v krvi nemočnih in nedolžnih. 

A naše zapiranje oči pred lučjo luči ne ugasne, svetlobe ne zastre. Res je, kar pravi Cankar: »Luč je in Bog je, radost in življenje! Svetlejši iz noči zasije dan.« Bog nam skozi vso zgodovino odrešenja dokazuje, da njegova ljubezen vzdrži vse naše zavrnitve, vsa naša skrivanja, vse naše pobege. Ne ravna po človeško in ne reče: Boste že videli. Še iskali me boste. Ne! S svojo svetlobo hodi za človekom, da bi mu pomagal spregledati in da bi mogel v soju njegove luči zagledati smiselnost svojega življenja in izpolnitev svojih dni v odrešenju in v večnosti.

Bog svoje luči, svoje svetlobe na zadržuje zase. Ni ljubosumen nanjo, ampak jo velikodušno podarja vsem, ki so jo pripravljeni sprejeti. Podaril jo je v stvarjenju in podaril jo je v trpljenju, smrti in vstajenju svojega Sina. Daje jo vsem tistim, ki bi radi videli, tistim, ki so »sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme« (1 Tes 5,5).

V Božji besedi smo slišali, kako Bog skozi zgodovino odrešenja po dogodkih in osebah razsvetljuje ljudi in jih vodi k dojemanju največje skrivnosti, trpljenja in vstajenja Jezusa Kristusa.

V prvem berilu smo slišali, kako je v ustvarjeni svetlobi zasijalo celotno stvarstvo. Videli smo, da je bilo stvarjenje sveta čudovito delo, še čudovitejše pa je odrešenje sveta z daritvijo našega velikonočnega Jagnjeta Kristusa. 

V drugem berilu je daritev sina Izaka Abrahamu odprla oči, da Bog ne potrebuje daritev živali in še manj ljudi, saj si bo sam pripravil daritev, ki bo nadomestila vse daritve stare zaveze, ker ne bo daritev zamenjave, ampak bo daritev ljubezni.

Tretje berilo nas je odvedlo preko Rdečega morja. Videli smo, kako se je skozi vode morja zgodila smrt in tudi vstajenje. Iz morja, v katerem je Egipčane doletela smrt, so Izraelci prišli živi. 

V četrtem berilu nas prerok Baruh razsvetljuje, da Božje zapovedi, da postava daje življenje in tisti, ki se je držijo, bodo živeli, tisti pa, ki jo zapustijo, bodo umrli. Zato nas vabi, naj hodimo proti sijaju vpričo njene luči.

Apostol Pavel pa v Pismu Rimljanom vse te predpodobe povzame in pove, da smo s svojim krstom postali deležni Jezusove smrti, pa tudi njegovega vstajenja. Mrtvi smo za greh, živi pa za Boga v Jezusu Kristusu. Zato smo povabljeni, da mu duhovno prerojeni služimo s čistim srcem.

S skrivnostjo trpljenja in smrti pa nam Bog po svojem Sinu Jezusu kaže, da se njegovo vstopanje v svet z lučjo ne ustavi pri tem, da osvetljuje ljudi in zgodovino. V veliki noči je Bog do konca stopil v temo, ko je dovolil, da smo umorili njegovega Sina. Njega, ob katerem je navdušena žena iz množice vzkliknila: »Blagor telesu, ki te je nosilo in prsim, ki so te dojile!« (Lk 11,27), smo mi izročili smrti in grobu. Obnašali smo se kot najemniki, ki so zgrabili Sina in ga ubili, da bi bila dediščina njihova. Skrajnost takšnega mišljenja ter ravnanja in posledice tega lahko vidimo v Judu Iškarijotu. Življenje, končano na koncu vrvi in tema, neizmerna tema, »kar naprej noč in še več noči.«

Bog pa hoče, da bi videli. Svetlobo je ustvaril zato, da bi mi videli. Svojo Besedo nam je dal, da bi videli. Poslal nam je svojega Sina, da bi mi videli. Sin je šel v trpljenje in smrt, Oče pa ga je obudil od mrtvih, da bi mi spregledali in videli. Ostal je med nami pod podobama kruha in vina, da bi v moči evharistije in drugih zakramentov vedno znova spregledali in videli. Ker hoče, da smo sinovi luči in ne teme.

Z nami je tudi v tem zahtevnem in težkem času epidemije, da bi tudi v teh dnevih, mesecih, že več kot enem letu nihče izmed nas ne padel v temo, v hlad in mraz, v nesmisel in noč, ampak da bi tudi v tej preizkušnji svoj pogled dvignili k njemu, ki je prišel, da »bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10).

Mati vseh vigilij je tudi spomin našega krsta. Obnovili bomo krstne obljube. Pri krstu je bila nad nami izrečena beseda: »Odpri se!« Odpri se luči, odpri se besedi, odpri se ljubezni, odpri se Kristusu. Nocoj smo zopet povabljeni, da se opremo; da dovolimo Kristusu, ki je luč sveta, da presvetli naše oči, naše poglede. Spoznali bomo, da smo ustvarjeni za luč, za svetlobo, za življenje; da smo ustvarjeni za Boga. In ker nas je Bog ustvaril zase, je naredil vse in bo naredil vse, da nas k sebi tudi pripelje. Tudi za ceno življenja svojega Sina.

Sv. Frančišek Asiški je pred Križanim prosil: »Gospod, razsvetli temine mojega srca.« Mi nocoj to prošnjo spremenimo v zahvalo: »Gospod, hvala ti, da razsvetljuješ temine mojega srca s svojo veliko nočjo.« Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit