Dragi bratje in sestre. Z velikonočno vigilijo smo vstopili v praznovanje Gospodovega vstajenja. Pri tej materi vseh vigilij, materi vseh bdenj, kakor piše sveti Avguštin, stopamo v središče vsega velikonočnega praznovanja, prihajamo do samih temeljev naše vere: do Jezusovega vstajenja. Apostol Pavel je o pomembnosti Jezusovega vstajenja zapisal takole: »Če Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1 Kor 15,14.20).

Na Jezusovem vstajenju vse stoji ali se zruši. Če je Jezus umrl in vstal, potem smo bili po krstu tudi mi »skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja« (Rim 6,4). Če je Kristus vstal, bo tudi Sandra nocoj po krstu zaživela novo življenje Božjega otroka.

Če je Jezus umrl in vstal, so naša občestvena srečanja, tudi naše nocojšnje občestvo, ki praznuje veliko noč, vedno znova praznik veselja ob zmagi nad smrtjo, ki jo skupaj z apostolom Pavlom sprašujemo: »Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? Hvala Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu« (1 Kor 15,55.57).

Kako zelo potrebujemo to vero v času, ki ga doživljamo! Ko se zdi, da si preizkušnje in stiske podajajo kljuko na vratih našega življenja in na vratih naših družin; ko se ljudje sprašujejo, ali bodo naslednjo preizkušnjo še zmogli ali jih bo morebiti pokopala pod seboj; ko toliko ljudi živi iz dneva v dan – pri tem ne mislim samo in ne najbolj na tiste, ki jih pesti revščina in težko shajajo iz dneva v mesec. Ne. Mislim na tiste ljudi, ki se bojijo jutrišnjega dneva, saj čutijo, da so prišli do samega roba svojih moči. Bojijo se, da bi še ena preizkušnja več lahko pomenila padec v nemoč in v obup.

Kako zelo to vero potrebujejo narodi, ki namesto aleluje poslušajo treskanje bomb in raketnih izstrelkov. Tisti narodi, ki doživljajo, da se je nadnje dvignila Kajnova roka, kakor pravi papež Frančišek. To vero potrebujejo zato, da se strah in bolečina ne bi razrasla v mržnjo in sovraštvo. Ni namreč globljega groba, kot ga izkoplje sovraštvo, in ni hujše smrti, kot jo povzroči sovraštvo. Še bolj pa to vero v vstajenje potrebujejo tisti narodi, ki so bodisi zavedeni ali pa prisiljeni stopili na pot nasilja nad brati in sestrami. Ko bodo v resnici srečali vstalega Jezusa Kristusa, bodo v njem spoznali, da je na drugi strani njihov brat, da je na drugi strani njihova sestra; spoznali bodo, da niso poklicani, da bi postavljali zidove nasprotovanja in uničevanja, pač pa so povabljeni, da skupaj z vsemi ljudmi gradijo svet, v katerem bomo mogli vsi živeti varno in se počutiti doma. Spoznali bodo, da vojaški uspehi – kakor poimenujejo rušenje domov in pobijanje ljudi – na prinesejo varnosti. Edino resnično varnost in obljubo prihodnosti prinaša medsebojno spoštovanje, iz katerega lahko zraste sodelovanje in vzajemna solidarnost.

Da bi to zmogli, moramo sebe in drugega odkriti na obličju Vstalega Kristusa. On je luč, ki je premagala temo sveta. On je ljubezen, ki je odstranila kamen, ki je zapiral vhod v njegov grob, in kamne, ki zapirajo vse druge grobove. Iz njegovega vstajenja raste vera, ki pomeni življenje. V tej veri vsa naša pokopališča postanejo »Božje njive«, na katerih se tiho pripravlja žetev vstajenja. V veri v Vstalega se bodo posušile vse naše solze. Sredi žalovanja za našimi pokojnimi bomo tudi mi zaslišali glas angela, ki nas bo vprašal: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj.« In mi se bomo skupaj z ženami ob Jezusovem grobu spomnili njegovih besed: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre« (Jn 11,25).

Zato nocoj s »Hvalnico velikonočni sveči« slavimo Boga in se mu zahvaljujemo, da imamo »takega in tako velikega Odrešenika … ki se je vrnil od mrtvih, jasno zasvetil človeškemu rodu in živi in kraljuje vekomaj.« Ko je plamen velikonočne sveče posvetil v našo stolnico, je ustvaril občestvo. Ni tako hude, goste in trde teme, da je ne bi mogla predreti svetloba ene same majhne sveče. Prav tako tudi ni nobene teme v človekovem srcu in tudi ne v človeški skupnosti, ki je ne bi mogla presvetliti in potem tudi pregnati svetloba slavno vstalega Kristusa.

Bratje in sestre, skrbno pazimo na to luč. Njenega plamena ne izpostavljajmo vsem mogočim viharnim pišem, ki izvirajo od nasprotnika luči, ki hoče v nas zatemniti Božjo slavo in nam zamegliti človekovo dostojanstvo. Stalno skrbno berimo in premišljujmo Božjo besedo, ki nam bo kazala smer in dajala spodbudo, da ne bomo opešali in ne odnehali v zvesti hoji za Gospodom.

V svetlobi vstalega Kristusa se bomo vedno zavedali, da naša zemlja, za katero smo v prvem berilu slišali, da je čudovito ustvarjena, prišla iz Božjih rok in ostaja v Božjih rokah; da Bog tudi danes vsak večer znova izgovarja besede potrditve: »In glej, bilo je zelo dobro!«

V svetlobi vstalega Kristusa nas bodo lahko z vseh strani zalivali valovi in ogrožali nasilniki, mi pa bomo v veri trdno vedeli, da Bog skozi valove Rdečega morja vodi v obljubljeno deželo in da Bog na koncu vseh slepih ulic pozna izhode in rešitve. In bomo prepevali Gospodu, ker je silno vzvišen.

V svetlobi vstalega Kristusa bomo vedno odkrili vodo za svojo žejo in kruh za svojo lakoto; odkrili bomo vino za svoje veselje in mleko za naše otroke. Kristus je namreč umrl in vstal, da »bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10).

Dragi bratje in sestre, ob nedeljah in praznikih pri maši vedno izpovemo vero, da se je Jezus »utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek. Bil je tudi križan za nas, pod Poncijem Pilatom je trpel, umrl in bil v grob položen. In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma.«

Res se lahko tudi nam zgodi, da bomo ob različnih dogodkih zbegani in izgubljeni, kot so bile žene pred praznim grobom ali Peter ob pogledu na povoje. Bodimo pozorni na može v sijočih oblačilih, ki so včasih tako vsakdanjih obrazov in videza. Po njih nas Bog lahko usmeri v pravo smer, prav naravna našo misel. Kakor so se one po besedah angelov vrnile »od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim,« tako tudi mi vero, da je Jezus vstal in da živi, danes in vedno živimo in jo posredujmo tudi drugim. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit