Spoštovani bratje škofje, arhidiakoni, dekani, duhovniki, dragi bratje diakoni, dragi bratje redovniki in sestre redovnice, dragi bogoslovci, dragi predstavniki različnih skupin in skupnosti, ki delujete v naši nadškofiji, drage družine Marijinega dela, dragi Marijini romarji in častilci, dragi bratje in sestre.
Dobrodošli na Brezjah, pri Mariji Pomagaj. Pri Materi, ki je skozi stoletja našega življenja v veri in naše rasti v veri hodila z nami, ali bolje, mi smo prihajali k njej, da bi ob njej, ob njenem blagem pogledu in ob njenem materinskem zgledu našli tolažbo v žalosti, upanje v noči, pogum v omahovanju, jasno smer na križpotjih časa in sveta. Prihajali smo tudi k njenemu Sinu, ki ga s tolikšno nežnostjo ponuja vsakemu izmed nas z nekakšnim nemim vendar nadvse silovitim povabilom, z mogočno prošnjo, naj ga sprejmemo; naj zaslišimo njegovo trkanje na vrata našega srca in mu odpremo, da bo mogel vstopiti in bomo mogli živeti v prijateljstvu z njim (prim. Raz 3,20), ki je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju (prim. Jn 10,10).
Zbrali smo se na škofijskem sinodalnem dnevu. 17. oktobra 2021 smo skupaj z vsemi krajevnimi Cerkvami in redovnimi skupnostmi po svetu v ljubljanski stolnici začeli sinodalno dogajanje v naši nadškofiji. Z veliko iskrenostjo smo se takrat odprli delovanju Svetega Duha, ki je edini resnični protagonist sinodalne poti, da bi naše sinodalno prizadevanje ne zapadlo v skušnjavo intelektualizma in abstraktnosti in s tem izgubilo svojo rodovitno silo, pač pa da bi v Svetem Duhu odprli srca Božji milosti in bi se pustili voditi po poteh prenove.
Ob tej priložnosti se želim zahvaliti vsem, ki ste prevzeli glavno breme pri prizadevanju, da sinodalna misel ne bi ostala zgolj na površini, ampak da bi se spuščala vedno nižje, da bi se vedno bolj širila med naše dejavne sodelavce v različnih občestvih, pa tudi med ljudi, ki stojijo ob strani in tudi med tiste, ki nas morda samo opazujejo bolj od daleč. Zahvaljujem se vam za vse ure, ki ste jih žrtvovali za to, da ste se najprej sami usposobili za hojo po sinodalni poti, in da ste potem svoje znanje in ugotovitve prenašali tudi na druge.
V tem času smo začeli hoditi skupaj, da bi začeli živeti temeljne poudarke sinode, to so občestvo, soudeležba in poslanstvo. Zavedamo se, da sinodalnega občestva Cerkve ne more oblikovati samo dobra volja udeležencev. Dokler mi seštevamo svoje sposobnosti, svoja znanja, svoje načrte, svoje poglede, toliko časa vedno ostajamo ujeti sami vase. Prav ujetost vase pa je ena od bolezni našega časa. Ta ujetost vase se spremeni v samozadostnost, kar nas osiromaši za srečanje. Brez srečanja pa ne moremo postati občestvo, brez srečanja se ne odpremo v soudeležbo in ne odidemo v poslanstvo.
Dokler ostajamo ujeti sami vase, dokler ostajamo samozadostni, se nam dogaja Babilon. V Babilonu so ljudje rekli drug drugemu: „Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!“ (1 Mz 11,4). Običajno smo zidanje stolpa razlagali in razumeli, kot bi šlo za prometejski izziv Boga, ta pa se je maščeval in je kaznoval ljudi. V resnici pa je šlo za to, da so ljudje naredili ravno nasprotje tega, kar jim je Bog večkrat naročil: „Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita … Vi pa bodite rodovitni in se množite, bodite številni na zemlji in namnožite se na njej!“ (1 Mz 1,28; 9,7). Tukaj pa poslušamo: „Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp … in si naredimo ime, da se ne bomo razkropili po zemlji.“ Babilon je zato skušnjava zaprtosti vase; prepričanje, da si ime lahko ustvarimo samo tako, da kljubujemo tistim, ki so zunaj. Sezidati si mesto je pomenilo najprej zgraditi zidove, to je začrtati in postaviti meje, kar pa je ravno nasprotje tega, da bi šli drugim naproti, da bi napolnili zemljo.
Mar niso tudi naša občestva in različne skupnosti znotraj teh občestev vedno znova v skušnjavi samozadostnosti, zapiranja vase. Tam se počutimo varne. Smo med samimi znanimi ljudmi. Nihče nam ne bo postavljal neprijetnih vprašanj. Ne bodo nas napadali z različnimi opazkami. Ne bodo nam očitali naših pomanjkljivosti in grehov. Z ljudmi, ki imajo iste ali vsaj podobne poglede in vrednote, bomo oblikovali prostor varnega in udobnega bivanja, kjer nam bo lepo. Morda, vendar pa ne bomo rodovitni.
Zato nas sinoda spodbuja k soudeležbi, kar pravzaprav pomeni, da se odpravimo ven. Zgoditi se nam mora, kot se je zgodilo preroku Ezekijelu, ki ga je Gospod v duhu peljal v sredo suhih kosti. Prizor, ki jemlje pogum in upanje na prihodnost, na življenje. Brez Gospoda utemeljen razlog, da veliko dolino polno kosti doživimo kot kraj konca; niti ne kot zapisanost smrti, ampak že kot smrt samo, kot dokončno odsotnost življenja.
Gospod pa lahko tem kostem vdihne življenje, da oživijo in se postavijo pokonci.
Danes se končuje devetdnevnica pred binkoštnim praznikom. Na binkošti je Jezus učence, ki jih je doživetje njegove smrti spremenilo v suhe kosti, napolnil s Svetim Duhom. Tisti, ki so bili prej prestrašeni in zato skriti in zaprti, so oživeli. Duh, ki je kot vihar in kot ogenj prišel nadnje, jim je prinesel življenje.
Napolnjeni z življenjem so postali živo občestvo, ki je v tem duhu postalo tudi rodovitno. Postali so sposobni soudeležbe – doživetje svoje vere, doživetje Jezusa Kristusa, njegovega odrešenjskega delovanja so sedaj posredovali drugim. Na ulicah in trgih so oznanjali Jezusa Kristusa, križanega, ki je zanje postal Božja moč in Božja modrost. Ki je odrešenik vsega človeštva, vseh ljudi. Reko žive vode, ki je po Svetem Duhu zažuborela v njihova življenja, da so mogli piti in se odžejati, so želeli pokazati tudi vsem drugim, da bi tudi oni mogli zajeti pri tem studencu, ki je Kristus.
Podobno nalogo in poslanstvo ima sinodalno dogajanje v življenju naše krajevne Cerkve in v življenju vesoljne Cerkve. Kraje in doline, kjer se zdi, da se je življenje skupnosti posušilo, želi odpreti delovanju Duha in narediti prostor novemu življenju. Ti meseci poslušanja Božje besede in poslušanja drug drugega, čas, ko smo dovolili, da nas je nagovarjal Božji Duh, so rodili prva spoznanja, odkrili prve smeri prihodnje rasti.
Čaka nas še dolga pot. Nismo se še zares naučili hoditi skupaj. Nekaterih se sinodalno dogajanje skoraj še ni dotaknilo. Morda bi lahko z učenci v Efezu rekli: „Saj še slišali nismo, da sinoda je“ (prim. Apd 19,2). Drugi bodo morda nezadovoljni, ker imajo občutek, da niso bili prav slišani, da sinoda ni spregovorila o pravih vprašanjih in se ni dotaknila pravih problemov. Kot občestvo bomo morali tudi naprej med seboj živeti metodo papeža Frančiška, ki je pastirje spodbudil, naj hodijo pred čredo, da jo bodo pritegovali, naj hodijo med čredo, da ji bodo v pogum in naj hodijo za čredo, da bodo spodbujali tiste, ki bodo zaostajali. Tudi mi bomo morali z veliko pozornostjo poslušati in sprejemati drug drugega; vabiti bomo morali tiste, ki so ostali na mestu, in prisluhniti tistim, ki bi želeli biti že veliko dlje in predvsem drugje.
Vendar ostajamo na poti. Marijo Pomagaj bomo danes prosili, naj tudi ona hodi z nami, kakor je hodila z občestvom prve Cerkve. Naj nas vedno znova zbere v dvorani pričakovanja, da bomo mogli biti skupaj deležni izpolnitve Jezusovih obljub; da bomo deležni Svetega Duha, ki nas bo tudi po sinodalni poti učil vsega in spomnil vsega, kar je Jezus povedal (prim. Jn 14,26). Marija Pomagaj, tvoji materinski skrbi izročamo sinodo in njeno nadaljevanje v naši nadškofiji. Bodi z nami, da bomo ob tvoji roki pogumno sprejemali navdihe Svetega Duha. Prosimo te, naj završi med nami kot silen vihar, in naj razpiha pleve, smeti, meglo in temo, in naj nas objame kot ogenj, ki naj ogreje in razžari, da bomo goreli za Jezusa Kristusa in za brate in sestre. Daj, da v Duhu najdemo svojo edinost, da bomo lahko skupaj hodili večnemu življenju naproti in se ne bomo oddaljili od poti resnice in od pravičnosti.
Vse to prosimo Tebe, Sveti Duh, ki deluješ na vsakem kraju in v vsakem času, v občestvu z Očetom in Sinom na vekov veke. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
