Spoštovani gospod direktor Zavoda sv. Stanislava in vsi dragi bratje duhovniki, spoštovani zaposleni v ustanovah zavoda in dragi otroci iz vrtca Dobrega pastirja in Osnove šole Alojzija Šuštarja, dragi dijaki Škofijske klasične gimnazije. Najprej vam iskreno čestitam ob današnjem praznovanju godu zavetnika zavoda, sv. Stanislava Kostke.
Ta dan je v Šentvidu vedno praznično. Tudi danes si te prazničnosti ne pustimo vzeti, še manj pa bomo dovolili, da bi se sami prikrajšali zanjo. Res je, da današnje praznovanje poteka v zelo drugačni obliki, kot je druga leta. Takrat smo se zbrali najprej v župnijski cerkvi, kjer smo imeli sveto mašo, potem pa nas je navdihovala akademija in veselili smo se uspehov naših maturantov.
Vse to imamo tudi letos, le na način, kakor nam razmere dopuščajo. Zato vas vabim, da je prva stvar, ki se je hočemo iz letošnjega praznovanja naučiti, odločitev, da nas nobena ovira ne bo ohromila, da nas nobena ovira ne bo onemogočila.
Ko namreč naletimo na oviro, imamo dve možnosti. Prva je, da oviro doživimo kot konec neke poti, konec nekega prizadevanja, kot preprečitev neke rasti. Nevarno je, če se nam vsa pozornost zoži zgolj na oviro, saj potem zunaj ovire ne ostaja ničesar več. Ni poti, ni možnosti, ni izhoda. V takšnem okviru razmišljanja in doživljanja ovira res pomeni konec.
Druga možnost pa je, da oviro zaznamo in jo priznamo. Ne zanikamo je, ne tajimo njenega obstoja in se ne delamo, kot da je ni. To je enako nespametno kot prva možnost, kot ob njej obupati. Oviro torej upoštevamo, vendar je ne absolutiziramo. Vidimo jo takšno, kakršna je. Ugotovimo, da obstaja, da je tukaj, potem pa se takoj ozremo naokrog, da bi ugotovili, katere možnosti pa kljub vsemu imamo in katere poti so nam odprte.
Naj nas tukaj spomnim na sv. Stanislava. Želel je vstopiti k jezuitom. Prva ovira na tej poti je bilo nasprotovanje njegovih domačih. To tudi danes ni redek primer. Pogosto se dogaja, da imajo starši več pomislekov glede duhovnega poklica svojega sina ali hčere, kot pa mladi ljudje sami. In včasih je potrebno veliko junaštvo, da človek sledi klicu, ki ga nosi v sebi. Ker Stanislav ni dobil dovoljenja staršev, si ga provincial na Dunaju ni upal sprejeti. A ni vrgel puške v koruzo, ni obupal.
Odločil se je, da bo šel k provincialu, ki je bil v Augsburgu v Nemčiji, k Petru Kaniziju. Prehodil je 725 kilometrov dolgo pot do Augsburga in potem še naprej, dokler ni prišel do provinciala Petra Kanizija, saj tega trenutno ni bilo v Augsburgu. Provincial je v njem prepoznal iskrenega in duhovno bogatega mladeniča in se odločil, da ga bo sprejel. A Nemčija je bila preblizu Poljske in starši bi lahko tako ali drugače preprečili Stanislavovo odločitev. Zato ga je Peter Kanizij poslal v Rim. Na poti je bil od začetka avgusta do konca oktobra. In je dosegel cilj. Vstopil je v noviciat in kot novinec pri jezuitih umrl 15. avgusta 1568.
Cilj je dosegel, ker ni občepel ob oviri kot kup nesreče, ampak je pogledal, kje bi pot lahko vodila naprej. To mu je pomagalo ne le do tega, da je postal jezuit, ampak se je uresničila še misel, ki je oblikovala njegovo srce: »Za nekaj višjega sem rojen.« Leta 1726 je bil slovesno razglašen za svetnika.
Je bil Stanislav nekaj posebnega? Mislim, da ne. Njegova posebnost je bila v tem, da je bil dosleden svojim odločitvam. Že zgodaj je v sebi začutil klic, naj sledi Bogu. Svojemu bratu Pavlu je to povedal z besedami: »Živeti hočem, kakor je Bogu všeč, če je tebi, brat, všeč ali ne!«
Poglejte, dragi prijatelji, v tem je vsa skrivnost. Živeti, kakor je Bogu všeč. S to mislijo v srcu lahko premagamo vse ovire oziroma ovire postanejo smerokazi na poti življenja. Zapirajo se vrata, ki ne vodijo na našo pot, in se odpirajo tista, skozi katera moramo vstopati, da bomo živeli, kakor je Bogu všeč.
Jutri se bomo spomnili 100 letnice rojstva dragega nadškofa Alojzija Šuštarja. Živel je pod to streho kot dijak in potem kot upokojeni ljubljanski nadškof. Za svoje življenjsko vodilo si je ob novi maši izbral: »Božjo voljo spolnjevati.« To je živel tudi kot škof. Vse do svoje smrti.
Tudi vam, dragi bratje in sestre, polagam na srce, naj spolnjevanje Božje volje postane tudi naše življenjsko vodilo. Zagotavljam vam, da življenje po Božji volji ni dolgočasno. Sv. Stanislav zaradi tega, ker je hotel živeti, kakor je Bogu všeč, prehodil krepko več kot pol drugi tisoč kilometrov. Nadškof Alojzij Šuštar je v spolnjevanju Božje volje spoznal najpomembnejše ljudi iz sveta Cerkve, kulture in politike v Evropi in širše, ter bil dejavno vključen v osamosvajanje naše države.
Ne, spolnjevanje Božje volje ni dolgočasno. Nasprotno. Je dinamično, včasih tudi zahtevno. Vedno pa je življenje, v katerem izpolnjujemo Božjo voljo, izpolnjeno. Kajti Bog je, kakor je povedal sv. Frančišek Asiški, vse naše bogastvo do zadostnosti.
Še enkrat vam vsem čestitam ob prazniku sv. Stanislava in vam želim, da bi bile ovire zgolj izziv za večjo prizadevnost, iznajdljivost in ustvarjalnost. Naj vas sv. Stanislav spremlja s svojo priprošnjo in naj s svojo priprošnjo pripomore, da se bosta lahko čim prej vrnili v prostore Zavoda, ki nosi ime po njem, in se naužili medsebojne bližine, ki jo tako potrebujemo. Amen.
Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit
