Dragi bratje in sestre. 

Na današnji dan, 23. februarja 1896, je umrla Božja služabnica, mistikinja Magdalena Gornik. 128 let mineva od tistega dneva, zato smo se zbrali v župniji Sodražica, da se Bogu zahvalimo za njeno življenje in za pričevanje, ki nam ga je zapustila z mističnimi darovi in z bogoljubnim življenjem. Zahvaljujem se tudi domačemu župniku gospodu Francu Bizjaku za prijazen sprejem v župnijski cerkvi sv. Marije Magdalene, po kateri Božja služabnica in po prepričanju duhovnika Dominika Janeža tudi Ljubljenka Božja nosi ime. Lepa zahvala tudi postulatorju msgr. Franciju Petriču, ki ga delo pri postopku za razglasitev Magdalene Gornika za blaženo vse bolj razvnema, da daje poleta in vztrajnosti tudi vsem drugim sodelavcem v raznih komisijah, pa tudi vsem tistim, ki s svojo prizadevnostjo širite vedenje o Magdaleni Gornik in s tem širite krog tistih, ki se na njeno priprošnjo zatekajo po Božjo pomoč v različnih stiskah in težavah življenja.

Tistega dne, ko je Božja služabnica Magdalena umrla, je bila prva postna nedelja. Na to nedeljo smo vedno povabljeni k premišljevanju o puščavi. Jezusa je tja odvedel Duh, tisti Duh, ki se je ob krstu v Jordanu nadenj spustil v podobi goloba, medtem ko ga je Očetov glas razglasil za ljubljenega Sina.

Tudi Božja služabnica Magdalena je poslušala evangelistove besede o Jezusu v puščavi in spoznavala, s kakšno odločnostjo, predanostjo in doslednostjo je Jezus začel pot svojega javnega delovanja v izpolnjevanju Očetove volje. »Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42). S temi besedami je Jezus zaključil molitev v Getsemaniju v večeru velikega četrtka in stopil na pot trpljenja, ko je kelih daritve izpil do dna. Kako jasna sled, kako ravna brazda Jezusove zvestobe vse od zavrnitve satanovih namigov naprej: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« (Mt 4,10).

Božja služabnica Magdalena je po tej sledi v mistični zvestobi hodila za Kristusom od avgusta leta 1848. Ko je po Evropi vrelo od tako imenovane pomadi narodov, se je na Gori nad Sodražico začenjala drugačna pomlad: pomlad svetosti, pomlad zvestobe Bogu in pomlad veselega zadoščevanja za grehe bližnjih. Od tega dne se namreč pričenjajo Magdalenina redna zamaknjenja in videnja, ki trajajo vse do njene smrti. Pričenja se novo Magdalenino življenjsko poslanstvo: trpeti in klicati k pokori.

Ko se seznanjamo z njenim življenjem, nas močno nagovarjajo mistični darovi, ki so Božjo služabnico znova in znova pridruževali Jezusovemu trpljenju, križu in smrti, saj v poročilih o teh doživetjih beremo, kolikokrat je doživela mistično smrt, njena zvesta hoja za Jezusom pa jo je prav tolikokrat pridruževala njegovemu vstajenju.

Dominik Janež – duhovnik, ki je dvakrat skrbel za cerkev Marije snežne na Gori, sicer pa Magdalenin rojak, doma iz vasi Globel, ki je sam veliko molil in so ga ljudje imeli za svetnika - je za pokojno Magdaleno opravil mašo zadušnico in pogrebni obred. Potem je zapisal: »Jaz sem za njo prepričan, da je bila prava zamaknjenka. Ljubljenka Božja. Upam, da že uživa rajsko veselje pri njem, nebeškem Ženinu, ki ga je tako ljubila in po njem hrepenela.« Morda je to prvo pričevanje o svetosti, ki so jo ljudje spoznavali v življenju Božje ljubljenke. Svetniški duhovnik je prepoznal svetniško življenje Božje ljubljenke.

Zamaknjenost. Mistika. Katekizem Katoliške Cerkve pravi, da »duhovni napredek teži k vedno globljemu zedinjenju s Kristusom. To zedinjenje se imenuje 'mistično', ker je deležno Kristusove skrivnosti po zakramentih – 'svetih skrivnostih' – in v Kristusu skrivnosti Svete Trojice. Bog nas vse kliče k temu notranjemu zedinjenju z njim, četudi so posebne milosti ali izredna znamenja tega mističnega življenja podarjena samo nekaterim zato, da bi razodevala vsem podarjeni nezasluženi dar“ (KKC 2014).

»Pot k popolnosti gre prek križa. Ni svetosti brez odpovedi in brez duhovnega boja. Duhovni napredek vključuje askezo in zatajevanje, ki polagoma vodita k življenju v miru in veselju blagrov“ (KKC 2015).

Na tem mestu se povprečni kristjani spotaknemo. Ko se srečamo z resničnostjo in zahtevnostjo križa, smo precej podobni Judom in Grkom. Sv. Pavel pravi, da je križ za prve pohujšanje, za druge pa nespamet. Bolj iz nekega notranjega vzgiba kot iz zavestne odločitve mi pred križem bežimo. Križa nas je strah, križa se bojimo in zato bi križ najraje odstranili iz svojega življenja. 

V tem tednu sem prebiral avtobiografijo Franca Pedička, slovitega pedagoga, ki je med vojno in po njej doživljal strahoto Turjaka, Vetrinja in Teharij. V svojem delu Razklani čas je zapisal tudi tole: »Ne vem, kje in kdaj sem se nasrkal čudne življenjske filozofije, da se trpljenju ne kaže upirati, prej ga klicati vase, se veselo ustavljati v njem in mu biti pokoren. To pa zato, ker je preko trpljenja mogoče doseči vse nujno in zaželeno … Trpljenje mi že vse od zavestnih začetkov ni bilo muka, neprijetnost, odvečnost, temveč sladka darovanost bivanja in doživljanja. Ob trpljenju sem najbolj od blizu doumeval, kaj je votek milosti« (Franc Pediček, Razklani čas, 512-513). 

Pa ne smemo misliti, da gre za leporečje, ki naj nagovarja naivneže. Ne. V isti knjigi je veliko mest, v katerem pretresljivo opisuje doživljanje lastnega trpljenja in trpljenja drugih. Trpljenje je doživljal zelo neposredno. Velikokrat kot boleče tanko črto med življenjem in smrtjo. Kljub temu pa je trpljenju dal mesto v življenju, posebno še v duhovnem dozorevanju.

K temu nas vabi tudi zgled Božje služabnice Magdalene Gornik. Njeni zapisi o mističnih doživetjih, ki so se ohranili v zapuščini Viktorja Pirnata v Narodni in univerzitetni knjižnici, se pogosto začenjajo tako, da ji prikazen angelov ali kakšna druga sveta oseba ukaže: Pejdi les! [t.j. Pojdi sem, pridi semkaj], in nato Magdalena zapiše: Pa sim šla. »Pejdi les! Pa sim šla.« To je pogost uvod, ki kaže, da so njena mistična doživetja imela vsebino romanja: bila je poklicana – in takoj je šla! Vendar to ni pomenilo le iti nekam v mističnem prostoru, marveč je pomenilo bivanjski vzpon k Jezusu: stopiti na trnjevo pot, prejeti neznosne bolečine stigem, krvaveti in omedlevati od bolečine ... (Matija Ogrin).

Kako je Magdalena mogla sprejemati in nositi preizkušnjo in stisko trpljenja? Ni dovolj reči, da je bila deležna mističnega obhajila in mistične hrane. Tudi mi smo deležni istega Jezusa Kristusa pri vsakem obhajilu, pa vendar povabilu k zvesti hoji za Kristusom sledimo veliko bolj oklevajoče.

V letošnjem postu bi vas zato rad povabil, da se Magdaleni ne priporočamo samo za uslišanja v zvezi s preizkušnjami, ki jih doživljamo v vsakdanjem življenju. Priporočajmo se ji, da bi po njenem zgledu in njeni priprošnji mogli tako odpreti srce in življenje za Kristusa, da bi se v svetem obhajilu v resnici mi spreminjali vanj, da bi predano živeli z njim. Da bi bilo vsako naše sveto obhajilo globoko doživetje Tomaževega izkustva: »Moj Gospod in moj Bog!«

In letošnji post naj nas v pripravi na sveto leto 2025 okrepi v molitvi. Za Magdaleno je župnik Jožef Lesjak zapisal: »Veliko in rada moli. Čez dan povečini iz molitvenika, ponoči rožni venec in druge molitve. Z molitvijo začne že ob štirih zjutraj.« Zgled in povabilo tudi za vse nas.

Skupaj z Božjo služabnico sedaj zmolimo z njenimi besedami:

O da bi bili mi vsi tvoji, o Jezus!
Odpusti nam, ker ne vemo, kaj delamo.
Pošlji nam, grešnikom, svojega Svetega Duha.
Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit