Pridiga ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta pri sveti maši za domovino pred praznikom dneva državnosti in ob 30. obletnici diplomatskih odnosov med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem
Spoštovani bratje in sestre. Pozdravljeni v stolni cerkvi našega glavnega mesta, ki nas je nocoj sprejela v svoje okrilje, da bi se Bogu zahvalili za državo Slovenijo. Dobrodošli torej vsi, ki se slovenske državnosti veselite in ste pripravljeni za njeno utrjevanje navznoter in navzven uporabiti vse svoje moči in sposobnosti.
Pred 31. leti, 25. junija 1991 je Slovenija postala formalno neodvisna. Sprejeta je bila deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki sta bili slovesno razglašeni naslednjega dne, 26. junija 1991 na Trgu republike.
To je bil čas, ko so bile dovoljene sanje, kakor se je izrazil takratni predsednik predsedstva Milan Kučan. Napovedal je nov dan. In v tistem novem dnevu se je začel napad jugoslovanske armade na samostojnost Republike Slovenije.
Kljub vsem mogočnim dejavnikom, ki so ovirali ali celo odkrito nasprotovali slovenski osamosvojitvi, je človek, ki ve, za kaj živi, prevelik, da bi mogli različni zunanji dejavniki razbliniti njegove sanje in izničiti njegova hrepenenja. Kot je v Uvodu v svojo knjigo Pot v samoslovenstvo povedal Slovenec iz enega samega kosa in dober poznavalec naše zgodovine, »Slovenska preteklost ni zgodovina suženjstva in hlapčevanja, ampak načina preživetja, ki nas je pripeljal do največjega dosežka Slovencev v zgodovini. Ni zdravega človeka brez sanj, načrtov o prihodnosti, ki jih lahko uresniči le močna volja. Za narod so ključni ljudje, ki so zvesti sebi in svojemu prepričanju, katerega del je tudi osebna in skupna kultura« (Pot v samoslovenstvo, 9).
Vedno znova se moramo zahvaljevati za ljudi, ki so bili dovolj zvesti sebi in svojemu prepričanju, da so zaznali priložnost, ki se je ustvarila v prostoru in času, obenem pa so imeli jasno vizijo in dovolj veliko srce, ki jih je vodilo pri uresničevanju poslanstva, ki jim ga je zaupalo ljudstvo na plebiscitu pol leta prej. Vedeli so, da bodo pri uresničevanju samostojnosti nosili glavo v torbi. Nobenega zunanjega zagotovila niso imeli, da bo njihovo prizadevanje uspelo. Vedeli so sicer, da za njimi stoji skoraj 90% prebivalcev Slovenije, seveda pa nikakor niso bili naivni, da se ne bi zavedali, da je preveč tistih, ki o osamosvojitvi Slovenije govorijo s stisnjenimi zobmi in s figo v žepu; ki govorijo o sanjah, ne da bi tudi sami sanjali. Bili so trezni ljudje, ki so vedeli, da prizadevanje za samostojnost ne bo potekalo mirno. Nasprotovali mu bodo ljudje od znotraj, ki bi stanje spremenili samo toliko, da bi se njihova moč in vpliv še bolj utrdila. In samostojnost bodo napadli od zunaj, kar se je zgodilo naslednjega dne, 27. junija 1991, ko so naše ceste začeli uničevati tanki, naše nebo preletavati vojaška letala in ko so mrki general grozili, da bodo z močjo orožja pokorili Slovenijo. Pa niso nehali sanjati, niso klonili in niso zbežali. Slovenija jim je za to hvaležna.
Nekateri izmed njih so v teh tridesetih letih umrli. Žal njihova dejanja in njihov delež pri samostojnosti naše države še niso dobili pravega mesta ne v učnih programih naših šol, pa tudi ne v spominskih obeležjih, ki bi nas žive spodbujala k hvaležnosti in pokončnosti.
Ko so naše ceste spet povezovale med seboj naše kraje in njihove prebivalce in ko so po našem nebu spet letale ptice, je bilo potrebno zavihati rokave za nadaljevanje našega prizadevanja za samostojnost. Nič namreč ne pomaga, če se nekdo razglasi za samostojnega, če ga kot samostojnega ne prepoznajo tudi drugi – najprej njegovi sosedje, potem pa še drugi, čim več.
Veliko povezanost s Slovenijo je v našem prizadevanju za priznanje naše samostojnosti pokazal tedanji papež, veliki prijatelj Slovenije, sv. Janez Pavel II. Osebno se je zanimal za dogajanje v Sloveniji in osebno se je zavzel za priznanje slovenske samostojnosti. Tako je eno izmed najpomembnejših priznanj prišlo 13. januarja leta 1992, ko nas je kot državo priznal Sveti sedež, kar je močno vplivalo na vsa nadaljnja priznanja in na vključevanje mlade države Slovenije v mednarodno skupnost.
Mesec dni pozneje, 13. februarja 1992 so bili vzpostavljeni diplomatski odnosi med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo. Ob tej priložnosti je Slovenska škofovska konferenca pod vodstvom ljubljanskega nadškofa metropolita dr. Alojzija Šuštarja izjavila, da je »mednarodno priznanje samostojne in suverene države Slovenije edinstveni dogodek v zgodovini slovenskega naroda. Splošnemu veselju se pridružuje tudi Slovenska škofovska konferenca in izreka svoje čestitke ter najboljše želje vsem državljanom in vodstvu naše mlade države. Prepričani smo, da je ob mednarodnem priznanju državo Slovenijo priznal tudi Bog sam, zato nanjo kličemo posebni Božji blagoslov.«
Izjemno naklonjenost naši državi je ob svojem prvem obisku maja 1996 pokazal takratni papež, sv. Janez Pavel II., ki je na Brniku povedal: »Apostolski sedež, ki je z naklonjenostjo pozdravil oblikovanje nove države in med prvimi priznal njeno neodvisnost, obenem pa močno poudaril pravico ljudstev do samoodločbe, je s posebno pozornostjo spremljal dogajanja pri vas in cenil miroljubni in demokratični način, s katerim ste dosegli polno suverenost.«
Naslednji korak v poglabljanju odnosov med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo je bil Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ki dejansko predstavlja začetek urejanja odnosov med Republiko Slovenijo in Katoliško cerkvijo na različnih področjih delovanja. Štirinajsti člen tega sporazuma pa pravi: »Republika Slovenija in Sveti sedež si bosta nadalje prizadevala obravnavati vsa odprta vprašanja, ki niso predmet tega sporazuma, z namenom njihove sporazumne rešitve.«
Žal doslej ni bilo videti neke konkretne pripravljenosti za nadaljnje prizadevanje, da bi obravnavali odprta vprašanja. Nikoli ni bil primeren čas, ali pa razmere niso bile ugodne. Upajmo, da bo vlada, ki je prevzela vodenje države Slovenije, našla pripravljenost za obravnavanje odprtih vprašanj.
Ko smo nocoj praznični pred Bogom v hvaležnosti za blagoslov, s katerim je obiskal svoje ljudstvo ob vzpostavitvi naše samostojnosti, ob mednarodnem priznanju naše države in ob trideset letnici diplomatskih odnosov s Svetim sedežem, bi se rad zahvalil tudi vsem tistim, ki so bili v zapletenih mednarodnih razmerah dovolj modri, daljnovidni in pogumni, da so sprejeli odločitve, ki so obrodile sadove, na katere smo lahko ponosni. Naj posebej omenim prvo vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta, ki je dejansko izvedla osamosvojitev.
Rad bi se zahvalil tudi vladi, ki je od marca 2020 do konca maja 2022 vodila našo državo v izjemno zahtevnih razmerah pandemije. Žal so določene skupine in stranke ponovno pokazale nesposobnost za sodelovanje in so na vse načine oteževale reševanje hudih zdravstvenih in gospodarskih problemov. Za vsa obvarovana življenja in v imenu vseh, ki so jim vladni ukrepi olajšali preživetje, se tej vladi iskreno zahvaljujem.
Pred tremi tedni smo dobili novo vlado, ki ji želimo modrosti pri vodenju naše države ter še posebej pri varovanju človeškega življenja, zakonskega in družinskega življenja, družbene solidarnosti z ubogimi, bolniki in ostarelimi ter pri zagotavljanju verske svobode. Za to vlado prosimo Božjega blagoslova.
Obenem pa naj razkrijem svoje sanje, ki jih imam glede naše države.
Sanjam, da bi Republika Slovenija postala država, v kateri bo temeljna vrednota prava pravičnost in enakost vseh pred zakonom. V kateri posamezniki, ne glede na položaj, ne bodo jemali v roke pravice in svojevoljno odločali.
Sanjam, da bi Republika Slovenija postala država, ki bo otrokom zagotavljala rast in razvoj v varni skrbi matere in očeta, kar je njihova najbolj osnovna pravica, ki jim je nobena ideologija in nobena država ne sme vzeti.
Sanjam, da bi Republika Slovenija postala država, kjer ne bo spiskov nezaželenih, ampak bodo za vse odprte možnosti za ustvarjanje in osebno rast.
Sanjam, da bi Republika Slovenija postala država, v kateri bodo odločujoči vzpostavljali pogoje za vsestransko rast in razvoj vseh sposobnosti, ki jih imajo naši državljani; ki svojih najbolj prodornih ljudi ne bo omejevala, ampak jih spodbujala.
Sanjam, da bi Republiko Slovenijo imela voditelje, ki bodo nastopali kot državniki v najboljšem pomenu besede in da bi njeni prebivalci postajali državljani, ki so sposobni videti sadove in po njih presojati sposobnosti tistih, ki obljubljajo grozdje na trnu in smokve na osatu.
Naj se ob koncu tega razmišljanja v globoki hvaležnosti za veličastno zgodovino, ki smo jo doživeli in jo sooblikovali, vrnem k sv. papežu Janezu Pavlu II. in končam z njegovimi besedami ob odhodu iz Slovenije: »Bog blagoslovi Slovenijo, njene prebivalce in njihov trud za pravičnost!« Amen.
Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit
