Dragi bratje in sestre. Danes praznuje naša domovina. Najprej zaradi tega, ker danes mineva trideset let, odkar je 23. decembra leta 1991 Ustavodajna skupščina v procesu osamosvajanja sprejela in razglasila Ustavo Republike Slovenije. To je bil eden od mejnih dogodkov v procesu, katerega temelj je bil tako imenovani plebiscit, ki je potekal na leto prej, na današnji dan leta 1990, ko smo volivci odgovarjali na vprašanje: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Rezultat je presegel vsa pričakovanja, saj se je v resnici plebiscitarna večina odločila za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Ta odločitev je naši politiki ob podpori državljanov dala nalogo, da osamosvojitev tudi izpelje. Sad tega je samostojna in neodvisna država, v kateri živimo.
Zato se nocoj, pri tej maši za domovino najprej zahvaljujemo Bogu, da nam je v kronosu našega naroda odprl trenutek kairosa, v katerem nam je bilo dano uresničiti pričakovanja in želje, ki so se oblikovala skozi stoletja. V razmišljanjih, spisih, deklaracijah in snovanjih so dobivale vedno bolj jasno obliko, dokler pred enaintridesetimi leti niso dozorele v odločitev naroda, da hoče biti odgovoren zase, za svojo državo, za svojo sedanjost in za svojo prihodnost.
Obenem se hočemo pri tej sveti maši zahvaliti za tiste, ki so v odločilnih mesecih na poseben način sprejeli in prevzeli odgovornost za uresničitev pričakovanj in za izpolnitev zavez, ki so jim jih dali prebivalci Slovenije. Nedvomno je res, da osamosvojitve nekega naroda in ustanovitve neke države ni mogoče izpeljati brez večinskega sodelovanja njenih prebivalcev, zato je prav, da smo danes veseli in hvaležni za jasnost hotenj in ciljev, ki so nas vodili. Po drugi strani pa je enako res, da narod potrebuje ljudi, ki imajo vizijo in sposobnosti, da lahko energijo naroda vodijo v izpolnitev pričakovanj. Zato smo danes hvaležni tudi za vse tiste, ki so bili pripravljeni in sposobni povezovati naše moči, da smo dosegli, kar smo se odločili na plebiscitu.
Pri tej sveti maši pred Gospoda na poseben način polagamo vse tiste, ki so veliko prispevali k naši samostojnosti, pa so se že poslovili s tega sveta. V zadnjem času sta umrla prof. dr. Lovro Šturm, ki je pomembno prispeval k demokratizaciji Slovenije že pred letom 1990 ter s svojimi številnimi prispevki sodeloval pri preoblikovanju ustavnega sistema in prehodu v ustavno demokracijo, in pa Ingo Pasch, ki je bil minister prve osamosvojitvene vlade. Naj skupaj z vsemi drugimi počivata v miru.
Letos stopamo v četrto desetletje naše samostojnosti in neodvisnosti. Vesel sem teh trideset let, ker je danes vsem jasno, da smo sposobni živeti v samostojni državi, ne da bi bilo komu treba jesti travo. V tem času je Slovenija dvakrat predsedovala Svetu Evropske unije in dvakrat je bilo to predsedovanje uspešno. Ob izteku drugega predsedovanja čestitam vladi, njenemu predsedniku in vsem sodelavcem za takšno izvedbo predsedovanja, da iz Evrope in sveta dobivamo pohvale in priznanja.
Čas, ki je za nami, je tudi čas hudih preizkušenj. Največja je nedvomno epidemija virusa, je preverila našo medsebojno solidarnost, pripravljenost upoštevati drug drugega, sposobnost poskrbeti za najbolj ranljive. Pravzaprav smo lahko v tem času preverjali svojo človeško zrelost. To je bil čas, ko smo slišali veliko besed o varovanju človekovih pravic, a žal se je zdelo, da so nekateri pozabili, da je najprej treba varovati človeka in njegovo življenje.
V istem času pa smo bili priče izredni požrtvovalnosti tolikih, ki so do roba svojih moči, včasih celo preko roba svojih moči, delali za sočloveka. Nekateri v prizadevanju, da bi okužba doletela čim manj ljudi, drugi v skrbi za obolele. Za nekatere med njimi v tem času skoraj ni bilo več delovnega časa, ampak so bili v službi do takrat, dokler je bilo potrebno. Ob prazniku naše države se jim iskreno zahvaljujemo, saj država niso najprej naravne lepote in zgodovinska dejstva, tudi ne geografske meje in mednarodne pogodbe, ampak so država najprej ljudje, državljani in prebivalci te države. In zato je vsak, ki je v tem času skrbel za življenje in zdravje naših ljudi, v odličnem pomenu skrbel za državo, kdor pa je bil sebično obrnjen k sebi in vase, pa je državi škodil.
To je bil čas ukrepov. Strokovnjaki so jih pripravljali, politiki so jih sprejemali in državne ustanove pa so jih uveljavljale. In vsi, čisto vsi so bili tarče napadov; takšnih v zgolj medsebojnih pogovorih, pa tudi takšnih, ki so bili objavljeni v medijih ali takšnih, ki so jih kričali po ulicah in trgih. Vsem, ki so bili napadani in ki še bodo napadani, zagotavljam, da večina ljudi misli drugače in čuti drugače – res pa je, da niso dovolj glasni, da bi preglasili tiste, ki so pretili in grozili.
Mislim, da smo v tem času tudi spoznali, da je politika odgovorno delo. Ni vsako ravnanje tudi politično ravnanje v plemenitem pomenu besede. Za politiko niso dovolj parole. Dovolite, da navedem nekaj misli Vladimirja Truhlarja, ki v Leksikonu duhovnosti o politikih pravi takole: »Politik greši, če ne pozna zgodovine. Če rešuje na hitro in površno, kjer bi bilo treba temeljitega preudarka. Če se ustavlja na površju problemov, a ne vidi in ne upošteva njihovih globljih razlogov. Če ne zna predvidevati. Če ni zmožen akcije v velikem … Če jutrišnjo generacijo žrtvuje egoizmu današnje… Če dogodkov ne zna uporabljati za politično vzgojo ljudstva. Če hlini zvestobo načelom, kjer je v resnici odpovedal. Če dobre predloge in težnje nasprotnikov zavrača. Če nad vsem, kar ločuje, ne išče prvin, ki edinijo. Če več obljublja, kot more dajati« (Prim. Vladimir Truhlar, Leksikon duhovnosti, 442-444). Sam bi dodal še, če potvarja in sprevrača resnico ter nasprotnike spreminja v sovražnike.
Današnja Božja beseda nas vabi k pristnemu veselju. Sosedje in sorodniki so se veselili z Elizabeto, ko je rodila sina. Predvsem pa je presenetljivo, kako zelo so znali spoštovati odločitve Elizabete in Zaharija. Čeprav niso razumeli njune odločitve o otrokovem imenu, ker ni bila v skladu z izročilom časa, so jo spoštovali.
Kako zelo potrebno je to tudi v našem narodu. Spoštovanje drugega človeka, spoštovanje drugačne politične opcije. Življenja in prihodnosti ne moremo graditi na nasprotovanju vsem in vsemu. Prihodnost je v sposobnosti združiti moči in znanje v prizadevanju za dobro, za skupno dobro, v prizadevanju za državo Slovenijo in za njene ljudi. Naj pride nad naše ljudi in nad našo deželo Gospodov dan, kakor ga napoveduje prerok Malahija; dan, ko bo »zopet približal srce očetov sinovom in srce sinov očetom.« Kajti če srca niso zbližana, je dežela udarjena s prekletstvom.
Dragi bratje in sestre. Čestitam vam ob prazniku samostojnosti in enotnosti. Praznujmo hvaležno, praznujmo ponosno, praznujmo enotno. Želim vam blagoslovljene božične praznike, v katerih bomo dali slavo Bogu na višavah in ustvarjali na zemlji mir ljudem, ki so blage volje.
V novo leto bomo vstopili z mnogimi željami. Naj bodo vse iskreno napolnjene z skrbjo za drugega. In zavihati bomo morali rokave, da bomo z Božjo pomočjo in svojim prizadevanjem poskrbeli za zdravje in srečo. In zavihati bomo morali rokave, da bomo skrbeli za pravico, pravičnost in demokratičnost v naši državi.
Gospod Bog, hvala ti za državo Slovenijo. Prosimo te, da od nje ne odmakneš svoje roke in ji ne odtegneš svojega blagoslova. Bog živi Slovenijo.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK
