Spoštovani umetniki, dragi organizatorji, dragi bratje in sestre. Ta večer nas je zbral v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja zaradi bližine slovenskega kulturnega praznika in zaradi odprtja razstave umetniki za Karitas, ki si jo lahko ogledamo v Galeriji Družina.

To je priložnost za iskreno zahvalo vsem tistim, ki umetnosti ne doživljate kot polje promocije lastnega jaza in uveljavljanja svojega imena v družbi, ampak preko umetnosti stopate v dialog z ljudmi in jim posredujete odkritja, ki jih je navdih in vaše sodelovanje z navdihom oblikovalo v sporočilo; v tem večeru predvsem s slikanjem na platno, a umetnikovo sporočilo se prelije tudi v besedo, s skulpturo, v melodijo, v plesni gib, v gledališko predstavo in v še toliko drugih načinov, po katerih človek izpoveduje sebe in nagovarja svojega bližnjega.

Iskreno se zahvaljujem tudi vsem tistim, ki vsako leto znova povežete umetnike in njihov talent z nami, ki občudujemo njihovo izrazno moč, obenem pa nam misel zaradi plemenitega ozadja likovne kolonije in likovnih razstav po raznih krajih Slovenije in širše seže tudi do tistih, ki jim bodo namenjena sredstva, ki bodo pridobljena s prodajo likovnih del. Upam si reči, da ste zelo zvesti sodelavci papeža Frančiška, ki nas nenehno opozarja, da imamo med seboj reveže, odrinjene, prezrte, pozabljene, pomoči potrebne ljudi.

Samo poslanstvo te plemenite pobude presega zgolj ustvarjalni in galerijski okvir. Opozarja nas na lakoto po lepem, ki živi v vsakem človeškem srcu. Lepota nikakor ni pridržana samo za ljudi z globokim žepom, dobro uveljavljenim posameznikom, ki jim v življenju ne le nič ne manjka, ampak imajo celo vsega v izobilju – tako se vsaj zdi. Ne! Lepote so lačni tudi ljudje, ki se morda zgolj prebijajo iz dneva v dan, ki s pridnostjo in iznajdljivostjo skrpajo vsak mesec posebej. Lepota živi tudi v ljudeh, ki se morajo boriti za življenje.

Na misel mi prihaja prizor iz knjige Branka Hofmana Noč do jutra. Govori o golootočanih. Ob prihodu na kraj svojega trpljenja jih je čakal posebej sprejem; morali so skozi špalir palic, ki so jih vihteli njihovi sotrpini. Dogajanje je bilo kruto, razčlovečujoče za tiste, ki so udarjali – cefrati hrbet in glavo tistega, s katerim boš jutri skupaj premetaval kamenje, res ne prinaša zadovoljstva.

Nekega dne je takšen sprejem doživel tudi Lale iz Vojvodine, vajen vojvodinske ravnine in valovanja pšeničnih polj. Ko je prišel skozi sprejem s palicami, je sedel na skalo, pogledal po čisto drugačni ravnini in po drugačnem valovanju in rekel: »E, more, nisam znao, da si tako divno (Morje, nisem vedel, da si tako lepo).« Čut za lepoto živi v vsakem srcu in v vsakih okoliščinah, če mu ga kdo ne zamori ali ukrade.

Zato se veselim pobude, da je lepota, ki jo ustvarjate naši umetniki, namenjena tudi ubogim. Ne samo v materialnem smislu preko sredstev, ki se bodo zbrala, ampak tudi v smislu čisto duhovne, estetske obogatitve, ki so jo tudi na različne načine ubogi deležni preko umetnosti.

Ob tem se mi zdijo pomenljive misli takratnega kardinala Josepha Ratzingerja ob prejemu častnega doktorata v Univerzi v Eichstättu. Spregovoril je o tem, kakšen odnos do človeka, kakšna kultura in umetnost je danes v modi: »V sodobni literaturi, v likovni umetnosti, v filmih in v gledaliških uprizoritvah pretežno prevladuje temna podoba človeka. Kar je veliko in plemenito a priori vzbuja sum; treba ga je odstraniti s podstavka in ga na novo umeriti. Morala se pojmuje kot hinavščina, sreča kot samoprevara. Kdor preprosto zaupa lepoti in dobroti, je bodisi naiven ali pa ima skrite cilje. Sum velja za pravo moralno držo, razkrinkavanje pa njegov največji dosežek. Kritika družbe je dolžnost; nevarnosti, ki grozijo, ne bodo nikoli opisane na dovolj grob in strašljiv način. Vendar pa to zadovoljstvo nad negativnim ni neomejeno.

Istočasno pa obstaja tudi obvezen optimizem, ki se mu ni mogoče nekaznovano izogniti. Kdor na primer izrazi mnenje, da v razvoju sodobne kulture ni vse šlo v pravi smeri in da bi bilo treba na nekaterih bistvenih področjih ponovno razmisliti o modrosti, ki je bila skupna velikim civilizacijam preteklosti, se je očitno odločil za napačno kritiko. Takoj se znajde pred odločno obrambo temeljnih opredelitev modernosti; tudi ob vsem zadovoljstvu nad negativnim, se vendarle zdi, da ni primerno resno dvomiti v prepričanje, da je osnovno vodilo zgodovinskega razvoja napredek in zato moramo dobro iskati v prihodnosti in nikjer drugje« (Benedikt XVI., Abbruch und Aufbruch: Die Antwort des glaubens auf die Krize der Werte, v: La vera Europa; identità e missione, 85).

Božja beseda, ki smo jo slišali, pa nam spregovori tudi o duhovnih razsežnostih našega doživljanja časa in dogajanja. V berilu smo srečali kralja Salomona. V svojem času in skozi zgodovino velja za zgled modrosti: Salomonova modrost, Salomonova sodba, Salomonova odličnost, smo včeraj slišali kraljico iz Sabe, ki je prišla preverjat, če je res, kar se o njem govori. A v današnjem odlomku smo srečali Salomona, ki mu je srce otemnelo; ni bilo več celo za Gospoda in ni več hodil popolnoma za Gospodom. Kje je modrost, s katero se je proslavil med ljudstvi? Še vedno je živel v sijajni palači, še vedno se je oblačil v skladu s svojim dostojanstvom, še vedno je jedel izborne jedi … Na zunaj nič drugače. V srcu pa skoraj popolnoma drug človek. Zakaj? Kraljica iz Sabe je rekla: Gospod »te je postavil za kralja, da bi vršil pravico in pravičnost,« on pa je začel zidati poganske templje in zažigati kadilo tujim bogovom.

Namesto pravice in pravičnost sta stopila negotovost in zmeda. Blizu opisu kardinala Ratzingerja o naivnem optimizmu sodobne kulture, da je dobro samo nekje v prihodnosti in da razvoj nujno pelje k temu dobremu, istočasno pa nam izkušnje rodov pripovedujejo o solzah in trpljenju, ki ga povzroča to dobro v prihodnosti, če dobrega ne iščemo, ne gojimo in ne skrbimo zanj v vsakem dnevu in pri vsakem srečanju.

Kako drugačna je bila žena, mama, Sirofeničanka, ki je prišla k Jezusu in prosila za zdravje svoje hčere. Za duhovno zdravje svoje hčere. Prosila ga je, da bi izgnal hudega duha iz njene hčere. Jezus se zdi trd, celo neusmiljen. Danes bi bil obsojen vseh mogočih napačnih drž. A celoten prizor nam predstavi čudovito umetnino ljubezni, zaupanja in pripravljenosti na vse, samo da bi bil otrok rešen. Ne vemo, kakšen je bil status te žene, v kakšnih razmerah je živela, kako se je oblačila in kakšno izobrazbo, če sploh, je imela. Vemo pa, da je v sebi nosila materinsko skrb in ljubezen do svoje hčere. Dovolj, da je dosegla, da je Jezus uslišal njeno prošnjo.

Dragi umetniki. Prosim vas, da vsako potezo s čopičem, vsak udarec z dletom, vsak zvok inštrumenta, vsak gib telesa, vsako stopanje iz sebe, da bi v drugem človeku našli svojega sogovornika, ki stopa v pogovor z vašim umetniškim izrazom, da vse to zajemate iz Njega, ki si je, po človeško govorjeno, vzel čas, da je ustvaril svet in življenje na njem; Njega, ki je z rokami in dihom svojih ust dal človeku telo in oživljajočega duha. Bodite sodelavci Stvarnika, ko človeku razodevate lepoto. Bodite sodelavci Odrešenika, ko ljudem odstirate oči in odpirate srce za tisto Lepoto, ki bo po Dostojevskem rešila svet. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit