Dragi bratje duhovniki, sestre redovnice, spoštovani umetniki, spoštovani organizatorji likovne kolonije Umetniki za Karitas in postavljavci razstave v Galeriji Družina, dragi bratje in sestre. 

Na slovenski kulturni praznik smo se zbrali v naši stolnici sv. Nikolaja, da bi se zahvalili za vse tiste, ki so skozi zgodovino in ki skozi današnji čas z umetniškim navdihom bogatijo naše ljudi, naš narod, ko mu na različne načine kažejo, kako zelo prav je imel Gospod Jezus, ko je svojim rojakom dejal, da »je življenje več kot jed in telo več kot obleka« (Mt 6,25). 

Preseneča me ponižni realizem tega Jezusovega stavka. Seveda za življenje potrebujemo jed in telo potrebuje obleko. Zato tudi v priliki o poslednji sodbi spregovori o jedi in o obleki, ki so ju bili deležni lačni in goli. »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

In vendar je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Naši ljudje v preteklosti so to vedeli in so iz tega živeli. Čez dan so garali po njivah in travnikih, pozimi po gozdovih in še kje, saj je bilo potrebno vsak sad spraviti v kaščo z veliko truda in znoja. Jed je bilo treba pridelati v potu svojega obraza. Prav tako tudi obleko. In za oboje so skrbeli.

Po drugi strani pa jed in obleka nista zavzeli in preplavili vsega njihovega življenja. Ob večerih so brali knjige in pripovedovali zgodbe. Brali in poslušali drug drugega. Vedeli so, da telo potrebuje jed, duša pa besedo, podobo, resnico. Zato je branje ob večerih razprlo skromne prostore njihovih domov. Postali so pustolovci, popotniki, borili so se za resnico in pravico. Njihov duh je rastel in se plemenitil. Ob nedeljah pa so se naužili lepote svoje župnijske cerkve ali bližnjega ali daljnega romarskega svetišča. Čeprav so znali brati in »biblia pauperum« ni bil edini način srečevanja z Božjo besedo, so vendarle ob srečanju z umetnostjo, ki je je po naših preprostih podružničnih podeželskih cerkvah izredno veliko in je zelo navdihujoča, oblikovali in gojili svoj čut za lepo, tako da so tudi v svojem domačem okolju potem sicer skromno, pa vendarle v okviru možnega poskrbeli za lepo in za lepoto. 

Zakaj? Ker je življenje več kot jed in telo več kot obleka?

O tem nam je spregovorilo današnje prvo berilo, vzeto iz Prve Mojzesove knjige. Slišali smo pripoved od stvarjenju človeka. Na prvi pogled naivno pripoved o Bogu, ki vzame v roke prah zemlje in kot rokodelec oblikuje človeka. Vendar svetopisemski pisatelj pretanjeno poudari, da je Gospod Bog človeku, narejenemu iz prahu zemlje, vdahnil v obličje oživljajočega duha. 

Življenje je več kot jed in telo več kot obleka. Življenje je duh, ki oživlja telo in mu odpira neizmerna prostranstva ustvarjalnega navdiha. Zato se postavlja vprašanje, ali more človek v polnosti živeti svoje življenje, če vedno znova ne vdihava oživljajočega duha, ki mu ga podarja Gospod Bog?

Ali more človek prav presojati sebe in svet okoli sebe, če mu oživljajoči duh Božjega diha ne odpira spoznanja in presoje za tisto, kar je več kot jed in več kot obleka?

Pa vendar človek od tistega rajskega trenutka, ko je pravzaprav dobil vse in se moral vzdržati samo enega: drevesa spoznanja dobrega in hudega, bije v sebi nenehen notranji boj med pokorščino Božjemu povelju in med popuščanjem svojemu pogledu in roki, ki se ne moreta odtrgati od prepovedanega sadu, od drevesa spoznanja dobrega in hudega.

In kakor je Adam skupaj s svojo družico utrgal prepovedani sad, smo prepovedani sad trgali in ga uživali v preteklosti in to počnemo tudi danes. Ves paradiž imamo na voljo. Pred nami se košati v vsej svoji lepoti, vse prijetno za pogled in dobro za jed, mi pa zaradi zaslepljenega pogleda v prepovedan sad raja ne vidimo. In ko ugriznemo v prepovedan sad, raj izgine. Ni ga več. Ostane samo smrt. 

Tudi v umetnosti, kadar se odpove razkošju lepote in smisla  ter trga prepovedane sadove.

Zato smo danes po berilu ponavljali vzklik: »Slávi moja duša Gospoda! Gospod, moj Bog, kako si velik! Veličastvo in sijaj si oblekel, ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem.«

Slávi moja duša Gospoda za vse umetnike, ki so svoj poklic uresničevali v skladu z besedami, ki so jim jih ob koncu 2. vatikanskega koncila namenili koncilski očetje: »Svet, v katerem živimo, potrebuje lepoto, da se ne bi zmračil v obupu. Lepota tako kot resnica prinaša veselje v srca ljudi, je dragoceni sad, ki se upira obrabi časa, ki povezuje generacije in jih združuje v občudovanju. In to po zaslugi vaših rok.«

Slávi moja duša Gospoda za vse umetnike, ki so jim čopiči in dleta, ki jim besede in gibi niso otemneli, da so mogli skozi navdih pretočiti svetlobo, ki svetu in človeku vrača lepoto in ju dela dragocenega.

Slávi moja duša Gospoda za vse tiste umetnike, ki jih nadarjenost ni prerasla in posrkala vase, ampak so z vsako novo umetnino postajali manjši in bili vedno bolj pripravljeni ostajati služabniki Lepote in Resnice.

Sklenimo z besedami iz pisma umetnikom sv. papeža Janeza Pavla II.: »Naj vaša umetnost prispeva k uveljavljanju tiste pristne lepote, ki skoraj kot odsev Božjega Duha preobraža snov in odpira v dušah čut za večno.«

Nedavno umrli zaslužni papež Benedikt XVI. pa je umetnikom, ki jih je zbral v Sikstinski kapeli, predlagal pustolovščino duha: »Ne bojte se soočiti s prvim in zadnjim izvirom lepote, se pogovarjati z verniki, s tistimi, ki se tako kot vi doživljajo kot romarji v svetu in zgodovini proti neskončni Lepoti. Vera ničesar ne odvzame vašemu geniju, vaši umetnosti, nasprotno, povzdiguje in hrani ju, ju opogumlja, da prestopita prag ter z očaranimi in ganjenimi očmi zreta zadnji in končni cilj, sonce, ki ne zaide in ki razsvetljuje sedanjost in jo dela lepo.«

Amen!

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit