Dragi bratje in sestre.

S to sveto mašo se pridružujemo pobudi Sveta evropskih škofovskih konferenc, da vsak dan v postu ena od škofovskih konferenc daruje sveto mašo za žrtve covida-19, ki so v času od začetka epidemije umrli. Tudi na ta način sledimo povabilu papeža Frančiška, ki je 27. marca lani, skoraj natanko pred letom dni, na Trgu sv. Petra v Rimu mestu in svetu dejal: »Gosta tema se je zgrnila na naše trge, ulice, mesta. Zagospodovala je nad našim življenjem in napolnila vse z oglušujočo tišino in obupno praznino, ki ohromi vsako reč, ki se je dotakne; čuti se v zraku, zazna se v kretnjah, to povedo pogledi. Znašli smo se preplašeni in izgubljeni ... Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo, vsi potrebni vzajemne tolažbe ... tako smo se tudi mi zavedli, da ne moremo iti dalje vsak zase, ampak samo skupaj« (papež Frančišek).

To povabilo smo slišali tudi mi, ki nas navdihuje Jezusova beseda: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (Jn 16,33). Zavedamo se stiske, zavedamo se viharja, ki je zahrumel čez ves svet in v trenutku razgalil praznost našega prepričanja, da smo skoraj vsemogočni; da moremo rešiti vse probleme in vse krize sveta. Razbil je našo iluzijo o varnosti, ki nam jo zagotavljata tehnika in znanost. Izpraznil je naše mogočne besede o sožitju in solidarnosti.

Doživeli smo, da je tudi za mikroskope komajda vidni virus z enim samim zamahom ustavil svet – proizvodnjo, trgovino, turizem, potovanja, pa tudi šole, univerze, gledališča in koncertne dvorane. Gibanje je omejil na regijo, občino ali zgolj nekaj kilometrov od kraja bivanja. Za pot je bilo potrebno potrdilo. Ponoči je bilo in marsikje še je gibanje prepovedano. Močno je posegel tudi na duhovno področje, saj so cerkve in svetišča ostajala prazna. Duhovniki so bili sami ob oltarju, verniki pa so jih spremljali po medijskih sredstvih. Celo Trg sv. Petra je bil boleče prazen ob papeževem blagoslovu »Urbi et Orbi« marca lani. Samo bolnišnice so bile vedno bolj polne in zdravstveno osebje je bilo vedno bolj zaposleno – do skrajnosti svojih moči. In tudi zdravniki, ki so se izobraževali in usposabljali za zdravljenje in reševanje življenj, so morali priznati meje svojega znanja in svojih sposobnosti in namesto dokumentov ob odpustu iz bolnišnice so morali velikokrat, vse prevečkrat zatisniti oči tistim, ki so umrli. Za to telesno delo usmiljenja, ki so ga opravili v imenu svojcev, ki se niso mogli priti posloviti od svojih bližnjih, smo jim iskreno hvaležni. Prekomerno zaposlene pa so bile tudi pogrebne službe, ki jim ni uspelo sproti pokopavati vseh umrlih. Še vedno nas spremljajo pretresljive podobe iz Bergama.

Kaj se je zgodilo? Doživeli smo neverjetno protislovje. Govorili smo in tako smo tudi doživljali, da je svet ena sama velika vas. Neomejena potovanja, ki so nam bila omogočena zaradi standarda in prometnih sredstev, so nas v resnici vodila na vse strani sveta, v vse kotičke tega planeta. Potem pa se je virus »odločil«, da bo ta vas postala njegova. In ko je osvojil to svetovno vas, je vse nas skoraj dobesedno omejil na naše vasi, celo samo na naše domove. Kako hitro svetovna vas postane samo še vas.

Vse to nas uči ponižnosti. Prav kakor je dejal papež Frančišek. Ob tem virusu smo spoznali, kako smo krhki in izgubljeni. Predstave o veličini so se razblinile kakor jutranja megla. A prav to spoznanje o omejenosti in krhkosti nam je pomagalo do spoznanja, da smo močni samo, če smo med seboj solidarni. Naša moč je v upoštevanju drugega, človeka ob sebi; v skrbi zanj in za njegovo dobro. Ali kakor je rekel papež: »ne moremo iti dalje vsak zase, ampak samo skupaj.«

Ko se danes skupaj z brati in sestrami iz vse Evrope spominjamo vseh, ki so umrli zaradi virusa, me prešinja pretresljiva misel: kako blizu nas je lahko umiranje in kako nedosegljivo daleč obenem. Naši bratje in sestre so umirali za zidovi bolnišnic, pred katere smo hodili molit in smo upali, da se bodo vrata morda vendarle odprla in bomo mogli k smrtni postelji svojih najbližjih. In čeprav so bila med nami in njimi samo vrata, so kljub temu ostajali nedopovedljivo daleč. Umirali so sami. Kakšna bolečina. 

Mislim pa, da je bolečina tistih, ki so ostali, tistih, ki danes žalujejo za starši, sorodniki in prijatelji, ki so se poslovili, večja od bolečine umiranja. Kajti bolečina umiranja s smrtjo preneha, bolečina žalovanja pa se takrat šele v razplamti. In ostaja. Ostra, skeleča in zdi se, da skoraj trajna. Pa tudi bolečina poslavljanja je težja za tiste, ki stojijo ob strani, kot za tiste, ki se soočajo s to »božjo deklo«, kakor pravi slovenska pesem. Stati ob strani; ne da bi mogel kaj storiti. V polni zavesti tega, kar se dogaja in obenem do konca onesposobljen, da bi lahko karkoli storil. Pred nami sta, posebno proti koncu tega postnega časa, Jezus, ki umira na križu, in pod križem njegova Mati Marija, ki umira z njim. Njej pripisujemo besede iz Knjige žalostnik, kjer prerok sprašuje: »O vi vsi, ki greste mimo po poti? Premislite in glejte, ali je kakšna bolečina kakor je moja, ki me je zadela?« (Žal 1,12).

Nagovarja me beseda sv. Edith Stein: »Tega se moramo tudi naučiti, da vidimo druge nositi njihov križ in jim ga ne moremo odvzeti. To je težje, kakor nositi svojega, vendar se tudi temu ne izognemo.«

Trpljenje in umiranje bolita, a še bolj boli naša nemoč, da bi trpljenje in umiranje odvzeli. Zato je nadvse dragoceno, da v teh trenutkih dvignemo pogled. Zagledali bomo Jezusa na križu, ki je kakor bronasta kača na poti skozi puščavo postavljen v ozdravljenje in življenje tistim, ki so pičeni: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje« (Jn 3,14). 

Povzdigniti pogled. Tudi v tem času povzdigniti pogled. Nad tem svetom pandemije, bolezni umiranja in nemoči še vedno stoji križ Jezusa Kristusa, ki nam govori, da je »Bog tako vzljubil svet, da je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16).

Dokler naš pogled ostaja spuščen k tlom, dokler ga ne dvignemo, ostajamo ujeti v vrtinec bolezni, bolečine, umiranja in nemoči, ko pa ga dvignemo na križ Jezusa Kristusa, lahko zaslišimo njegovo besedo: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mr8,34).

V tej uri molitve in prošnje za vse tiste, ki so v zadnjem letu umrli in doživeli srečanje s svojim Odrešenikom, je posebej pomembno, da slišimo tolažilno besedo Gospoda Jezusa: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).

Njegova zmaga je dokončna. »Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? … Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu … Zato, moji ljubi bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, ker veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen« (1 Kor 15, 54-57).

Tudi letos bo med velikonočno vigilijo zagorela velikonočna sveča in svoj plamen razlila na vse, ki bodo željni njenega plamena. Tudi letos se bo v velikonočno jutro oglasila aleluja in naznanila Kristusovo zmago nad smrtjo. Oglasila se bo nad vsemi grobovi, ki so bili v tem letu izkopani, zazvenela bo nad vsemi solzami, ki so bile v tem letu izjokane. Naj okrepi našo vero in razplamti našo ljubezen, da bomo iz žalovanja in stiske z Gospodom deležni vstajenja in življenja. Amen. 

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK