Dragi bratje in sestre,

v večeru velikega četrtka je Jezus postavil zakrament evharistije in zakrament duhovništva. Obenem pa je s svojim zgledom pokazal, da je izpolnjevanje zapovedi ljubezni v sklonjenosti pred brati in sestrami in umivanju njihovih nog.

Evangelist je, kot smo slišali v pravkar oznanjenem evangeliju, za Jezusove učence uporabil čisto novo opredelitev. Ko govorimo o Jezusovih najbližjih, smo navajeni izraza učenci ali pa apostoli; večkrat tudi dvanajsteri. Nocoj pa v celotnem odlomku iz Janezovega evangelija nismo slišali nobenega od teh izrazov.

Janez je za Jezusove učence v večeru velikega četrtka uporabil izraz »svoji«: »Jezus je, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca.«

Kaj je torej storil Jezus? Naredil jih je za svoje. Učenci so bili lahko privrženci katerega koli rabina; ali pa apostoli, naziv, ki so si ga izposodili iz civilnih opravil (odposlanec, glasnik), Janez pa tukaj uporabi besedo »svoji«, da pokaže, kakšna posebna pripadnost jih odslej povezuje z Jezusom. Gre za resnično občestvo namenov, miselnosti in volje. Vrh tega tudi pojasni, da jim je izkazal ljubezen do konca.

Izraz do konca nas takoj navede na misel, da se nekaj končuje: da je Jezus »svoje« ljubil do konca svojega zemeljskega življenja, do trenutka, ko pojde s tega sveta k Očetu. Vendar Janez izraza »konec« ni uporabil kot časovno omejitev nekega dogajanja. Jezusova ljubezen do »svojih« ni časovno omejena. Jezus svoje ljubi do izpolnitve, do dovršenosti, lahko bi uporabili pojem do skrajnosti. Prav Jezus je povedal v pogovoru z Nikodemom: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,16-17).

In kje je meja Božje ljubezni, ki se nam razodeva v Jezusu Kristusu? Kje je skrajnost, v katero se poda Bog, ki sveta noče obsoditi, ampak ga hoče rešiti? Kje je tista dovršenost, v kateri so izpolnjene vse Božje želje?

Dovolite mi, bratje in sestre, da se sedaj navežem na pesnitev, ki nosi naslov Charlesa Péguya z naslovom: Preddverje skrivnosti druge kreposti, v kateri govori o kreposti upanja. V tej pesnitvi v Očetova usta polaga besede:

Bilo je v deželi mojega ljudstva Izraela.
Vse je bilo dopolnjeno. Ta velikanska avantura.
Od šeste ure je bil mrak nad vso deželo, vse do devete ure.
Vse je bilo dopolnjeno. Ne govorimo več o tem. To me boli.
Ta neverjetni sestop mojega sina med ljudi.
K ljudem.
Za to, kar so iz tega storili.
Teh trideset let, ko je bil mizar med ljudmi.
Ta tri leta, ko je bil nekakšen pridigar med ljudmi.
Duhovnik.
Ti trije dnevi, ko je bil žrtev pri ljudeh.
Med ljudmi.
Te tri noči, ko je bil mrlič pri ljudeh.
Med mrtvimi ljudmi.
Ta stoletja in stoletja, ko je hostija pri ljudeh.
Vse je bilo dopolnjeno, ta neverjetna avantura,
S katero imam jaz, Bog, roke zvezane za vso svojo večnost.
Ta avantura, s katero mi je moj Sin zvezal roke.
Za vekomaj je zvezal roke moji pravičnosti, za vekomaj odvezal roke mojega usmiljenja. 
In celo pravičnost je našel proti moji pravičnosti.
Pravičnost ljubezni. Pravičnost Upanja. Vse je bilo dopolnjeno. (158-59).

Oče nam v teh besedah razkriva, kaj je v resnici dopolnitev. Najprej je to njegova Očetova bolečina. Ko razmišljamo o Jezusu in njegovem življenju, o tem, kar je preživel in pretrpel, Oče pogosto ostaja zunaj. In vendar oče pravi: To me boli, ta neverjetni sestop mojega sina med ljudi. K ljudem. Za to, kar so iz tega storili.

Ta velikanska avantura se v Očetovih besedah podaljša v stoletja. V Jezusovih besedah kar do konca sveta. Oče po tridesetih letih, ko je bil sin mizar med ljudmi, po treh letih, ko je bil pridigar, duhovnik med ljudmi, po treh dnevih, ko je bil žrtev pri ljudeh, po treh nočeh, ko je bil mrlič pri ljudeh, so stoletja in stoletja, ko je hostija pri ljudeh. Jezusovo življenje, v katerem nam je dal sebe vsega, se odpre v zakramentalno, v evharistično daritev, ki bo dejansko trajala do takrat, »ko bo kraljevanje izročil Bogu Očetu in … bo Bog vse v vsem,« kot pravi Pavel Korinčanom (1 Kor 15,24.28).

Ta stoletja in stoletja, ko je Jezus hostija pri ljudeh, se izpolnjuje Jezusova obljube, da bo z nami »vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Zato se v tem večeru velikega četrtka zahvaljujemo Jezusu za dar duhovništva. Samega sebe je položil v človekove roke. V roke šibkih in nestanovitnih ljudi, kakor so bili »njegovi«, ki so bili navzoči v dvorani zadnje večerje, in kakšni smo »njegovi« danes in bodo »njegovi« vse dni do konca sveta. In vendar On, ki je »sestopil med ljudi«, tudi danes ostaja med ljudmi, da bi bil med njimi duhovnik, odrešenik in da bi bil med njimi hostija, da bi mogli v njem dobivati moč in spodbudo za svojo pot k tisti uri, ko bomo tudi mi s tega sveta odšli k Očetu.

A da bi mogli biti njegovi, da bi imeli delež z njim, mu moramo vedno znova dovoliti, da nas očisti, da nam umije noge. Velikokrat zelo težko priznamo, da smo potrebni očiščenja, da potrebujemo ljubezen, ki bo umila prah, ki se je oprijel naših nog, ko smo blodili ne samo po cestah, ampak po stranpoteh sveta. Podobni smo Petru: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Toda če ne sprejmemo Jezusove sklonjenosti k našim nogam, če ne sprejmemo Jezusovega umivanja naših nog – ne glede na to, kakšen razlog za to navajamo – ne sprejmemo Jezusa samega, takšnega, kakršen je. »Jaz sem sredi med vami kakor tisti, ki streže« (Lk 22,27). Če ne sprejmemo tistega, ki nas očiščuje, ne moremo sprejeti tistega, ki se nam podarja.

Prav zgled umivanja nog, za katerega je Jezus rekel: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil,« je za vse nas zagotovilo, da bo Jezus med nami ostajal živ. Če bomo v življenju, v svojih medsebojnih odnosih, delali tako, kakor nam je on dal zgled, bo njegovo Skrivnostno telo, ki je Cerkev, živelo v povezanosti z Glavo, ki je Kristus. Brez dejavnega služenja se evangelij spremeni v zbirko čudovitih pripovedi brez vpliva na naše življenje. Brez dejavnega služenja se Jezusova daritev spremeni v motnjo nedeljskega počitka, on kot hostija med nami pa v pravico, ki jo zahtevam, kadar tako hočem. In tudi duhovniki se brez dejavnega služenja spremenimo v cerkvene uradnike.

Zato naj nam Jezus nocoj in vedno znova umiva noge, da bomo mogli imeti delež z njim, ki je »svoje« postavil za duhovnike, nam v evharistiji podaril samega sebe in živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit