Dragi bratje in sestre.
V glavni mašni prošnji velikega četrtka smo slišali, da »obhajamo spomin svete večerje, ko je tvoj ljubljeni Sin, preden se je izročil v smrt, zaupal Cerkvi novo in trajno daritev in gostijo svoje ljubezni.« Apostol Pavel je v Prvem pismu Korinčanom povedal, kaj je prejel od Gospoda in potem izročil naprej: da je Gospod Jezus tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: 'To je moje telo, ki je za vas. To delajte v moj spomin.' Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: 'Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.' V teh besedah je vsebovana vsa resničnost velikega četrtka. S temi besedami je Jezus postavil zakramenta evharistije in obenem tudi zakrament službenega duhovništva. Izpolnil je obljubo, da bo ostal z nami vse dni do konca sveta.
Njegovo ostajanje z nami, njegova navzočnost med nami bi lahko bila zgolj na duhovni ravni. Kolikokrat dobri kristjani začutijo Jezusovo bližino, ko se poglobijo v molitev ali ko berejo evangeljske odlomke in o njih premišljujejo. Kolikokrat začutijo Božjo bližino, kadar z močno vero povedo Bogu svojo prošnjo in začutijo, da jih Bog usliši tako, da jim podari moč in pogum, da se spoprimejo s preizkušnjo. Ali pa doživijo, da se stvari, ki so jim povzročale velike skrbi, razpletejo, da sami ne vedo kako. Dostikrat v vseh teh doživetjih Božje bližine ni tabernaklja, morda niti cerkve ne in tudi ne svete maše. Bog torej ostaja z nami tudi na duhovni ravni, ko se nam po svojih delih razodeva, nas vodi in spodbuja v globini našega srca.
Vendar kristjani ne smemo nikoli pozabiti, da je Bog Sin, da je Beseda iz Janezovega evangelija postala meso in se naselila med nami. Od Jezusovega učlovečenja naprej je Božji odnos do človeka vedno zaznamovan s tem učlovečenjem. Ko Jezus po vstajenju pošilja učence po svetu oznanjat evangelij in jim obljublja, da bo z njimi vse dni do konca sveta, nikakor ne misli zgolj na duhovno navzočnost, na nekakšno moralno bližino in oporo, če bi smeli tako reči. Ne. Preden jim je dal to obljubo, jo je že izpolnil. Božja govorica je vedno takšna, da istočasno, ko nekaj govori, to tudi že izpolnjuje. V tem primeru pa je izpolnitev celo prehitevala obljubo, kajti Jezus je ostal s svojimi že od zadnje večerje naprej.
Jezus je ob oznanjenju postal človek, v evharistiji pa je oblekel podobo kruha in vina. Po učlovečenju je Jezus človeku mogel govoriti večne resnice s človeškimi besedami, s postavitvijo evharistije pa je sebe, učlovečeno Besedo, človeku dal v jed in pijačo.
Toda bodimo pozorni. Danes veliko slišimo govoriti o pravici do evharistije in včasih imamo občutek, da ljudje precej nekritično prejemamo evharistijo, ne da bi v resnici poskrbeli za čistost srca. V evangeljskem odlomku pa, ki smo ga poslušali nocoj, sploh ni bilo govora o postavitvi zakramenta evharistije in duhovništva. Evharistiji je namenjeno celo šesto poglavje Janezovega evangelija. Tam nam Jezus razodene, da je on pravi kruh, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje. Kdor pride k njemu, gotovo ne bo lačen, in kdor vanj veruje, gotovo ne bo nikoli žejen. Nekateri od navzočih so, ko so slišali te besede, iz globine hrepenenja prosili, da bi jim Jezus vselej dajal tega kruha (prim. Jn 6).
V nocojšnjem odlomku, ki je vzet iz trinajstega poglavja Janezovega evangelija, pa Jezus naredi nekaj, kar je učence globoko pretreslo. Petra celo tako zelo, da je ves ogorčen rekel Jezusu: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne.« Umivanje nog. Še prej pa evangelistova beseda, da je Jezus v tem večeru svojim, ki jih je vzljubil, izkazal ljubezen do konca.
Kaj pomeni ta ljubezen do konca? Mar tega ni pokazal na križu, v razširjenih rokah in v prošnji k Očetu za odpuščanje, ker ljudje ne vedo, kaj delajo. Ne. Dogajanje na Kalvariji je bilo v polnosti izraženo v zadnjih Jezusovih besedah, ki jih je izrekel na križu: Dopolnjeno je. Trpljenje, umiranje in smrt na Golgoti so bili dopolnitev vsega Jezusovega življenja – in tudi ta dopolnitev je bila prežeta z ljubeznijo.
V kalvarijskem dogajanju je bil Jezus povišan z zemlje. Uresničena je bila beseda: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32). Pavel v pismu Filipljanom pravi, da je bil Jezus po zunanjosti kakor človek, ki »je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,8). Tukaj, v dvorani zadnje večerje, pa se je Jezus še drugače ponižal. Vstal je od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platen prt in se z njim opasal. Vlil je vode v umivalnik in začel učencem umivati noge. Nezaslišano. To so lahko delali samo sužnji. Da bi kaj takega naredil nekdo, ki ga kličejo kot Učitelja? Nikoli! Da postane vse skupaj še težje razumljivo, Jezus umije noge tudi učencu Judu Iškariotu. To je ljubezen do konca. Ljubezen, ki se skloni k nogam učencev. Ljubezen, ki umije noge Petru, ki ga bo malo zatem z vso ognjevitostjo zatajil. Ljubezen, ki umije noge Judu Iškariotu, ki ga bo izdal. S poljubom ga bo izdal. In tudi tam bo Jezusovo ravnanje izviralo iz ljubezni, ki gre do konca, saj bo Juda nagovoril: »Prijatelj, čemu si prišel?« (Mt 26,50). Čeprav vsa njegova notranjost trepeta zaradi bližnjega trpljenja, vsa njegova dejanja rastejo ne iz trepeta in strahu, ampak iz ljubezni do konca.
Potem pa Jezus izgovori besedo učencem in nam: »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,15). Čeprav Jezus naroča, da smo tudi mi dolžni drug drugemu umivati noge, vendarle mislim, da gre najprej za zgled tiste čistosti srca, ki edino more ljubiti do konca. Ni dovolj biti sklonjen pred človekom in mu umivati noge, a obenem nositi v srcu zamero, zavist, morda sovraštvo? Jezus od nas zahteva, da tudi mi ljubimo do konca – prijatelje in sovražnike, tiste, ki nas izdajajo in tiste, ki se delajo, da nas ne poznajo.
Prosimo nocoj Gospoda, naj nam da tega duha svobode, ki edini more ljubiti do konca. Naj nam da duhovnikov, ki bodo po Jezusovem zgledu ljubili do konca. Naj nam da mož in očetov, ki bodo ljubili do konca. Naj nam da žena in mater, ki bodo ljubile do konca. Zakaj pa ne bi nocoj, ko boste prišli domov, tudi vi naredili tega, kar delajo v skupnosti Barka, ki skrbi za prizadete ljudi. Tam velikokrat drug drugemu umivajo noge. Stojijo v vrsti in prvi umije noge drugemu, ta pa potem položi roke na glavo prvemu in nekaj trenutkov moli zanj, potem pa umije noge tretjemu. Morda pa lahko tudi vi v vaši družini v hrepenenju po ljubezni do konca umijete noge drug drugemu, kakor jih bom jaz sedaj umil dvanajstim predstavnikom naših župnij. Amen.
msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit
