Stopiti na pot iskanja v pričakovanju milostnega trenutka, ko nas obsije Božja svetloba z neba – Božič duše se uresniči takrat, ko se Bog porodi v nas in mi v Njem
Prizor Odrešenikovega razglašenja so si preroki zamišljali in naznanjali kot veličasten dogodek snidenja mnogih narodov, kot čudovit dogodek sprave med ljudmi, kot nastop cvetočega miru in pravičnosti. Vsi narodi naj bi ga z veseljem sprejeli. Svetloba naj bi žarela nad Jeruzalemom, krajem tega razodetja. »Povzdigni oči naokrog in poglej: vsi se zbirajo in prihajajo k tebi« nam napoveduje prerok Izaija.
V resnici pa izzveni Matejeva pripoved o prihodu modrih precej bolj skromno in celo dramatično. Modre z daljnega Vzhoda, je sicer zvezda pripeljala do Jeruzalema, toda tu so jih razlagalci razodetih pisem usmerili v oddaljeno vasico Betlehem. Medtem ko je v Jeruzalemu živeči kralj Herod zasnoval ubijalski načrt proti Novorojenem, so modri z Vzhoda, poučeni po pismih, nadaljevali pot v Betlehem. Tam so stopili v hišo in zagledali Dete z njegovo materjo Marijo. Padli so predenj, mu izročili svoje darove in ga počastili.
O zunanjem blišču, ki bi ga kot ljudje normalno pričakovali, ni bilo nikakršnega sledu. Njih vera jim je odprla oči spoznanja, da so v otroku spoznali neizmerno bogastvo »Boga med nami.« Evangelist Matej postavi torej luč razodetja v Betlehem, medtem ko prepusti Jeruzalem temi noči. S tem nakaže po eni strani skrivnost nesprejemanja razodetega Boga. Po drugi strani pa prav po modrih z daljnega Vzhoda, ki se razodetemu Bogu poklonijo v ponižnem iskanju, odpira upanje tudi za ozke stene judovske samozadostnosti in napuha, da se vendarle na začetku vsaj najpreprostejši iz judovskega rodu, to je pastirji, v svojem srcu želijo srečati z Gospodom ljubezni in dobrote.
V zgodbi o potovanju modrih zvezdoznancev z Vzhoda, ki je od vedno izredno nagovarjala ne samo učenjake, ampak tudi preproste ljudi, vidimo kristjani podobo naše poklicanosti k iskanju Boga ljubezni, v Kristusu razodetega. Zgodba o potovanju je primer, kako avanturistična in zahtevna je lahko pot vsake vere.
Naša pot iskanja nas ne vodi v določen zemeljski kraj. Žal, lahko pomislimo na temo, ki še vedno prekriva Jeruzalem in »obljubljeno deželo«, kjer še vedno tako hudo teži tamkajšnja ljudstva nesposobnost za dostojno sožitje. V našem iskanju nismo vezani na geografski kraj, marveč na milosti trenutek srečanja človeka z Bogom in Boga s človekom. Za ta »kraj, sveti trenutek« ni dovolj vedeti, marveč mora vanj vsakdo sam vstopiti; je cilj iskanja, ki preraste v držo vere, sprejemanja, priznanja, darovanja in češčenja. »Duša je bolj navzoča tam, kjer ljubi, kot v telesu, ki ga oživlja,« pravi sv. Avguštin.
Bogoiskatelji so znali dogodek modrih z vzhoda poimenovati »božič duše«: rojstvo verujočega v Bogu in Boga v verujočem je zapisal mojster Eckhart. Rojstvo, ki se postopno uresničuje skozi dramo odprtega razumskega iskanja, modrega poslušanja razodete besede in zvestega v vztrajanju v iskanju tistega, kar zmore umiriti najgloblji zagon našega srca; v radostnem pričakovanju, in hvaležni molitvi.
Božič duše se uresniči takrat, ko se Bog porodi v nas in mi v Njem.
Potovanje treh kraljev je tako vzorec potovanja slehernega kristjana, slehernega iskrena iskalca sodobnega časa. In pri tem iskanju nas zopet opogumi sveti Avguštin s svojimi besedami: »Ne bi me iskal, če me ne bi že našel!« Da, globoko v človeku je Sled Božjega, samo odkriti jo moramo, prisluhniti svojemu srcu, ki nam govori o večnosti.
Msgr. dr. Anton Jamnik
Ljubljanski pomožni škof
