Spoštovani gospod direktor Družine, Tone Rode, Glavni in odgovorni urednik tednika Boštjan Debevec, Dragi uredniki, sodelavci, vse zaposleni na Družini, dragi bratje in sestre!
Pred 70. leti, 7. maja 1952 je na Goriškem izšla prva številka Družine. Ob bogati in ustvarjalni poti tednika Družine smo v zadnjih mesecih veliko prebrali. Za vaše pomembno poslanstvo pri oznanjevanju evangelija preko pisane besede se vam je zahvalil papež Frančišek, ko ste romali v Rim, slovenski škofje, duhovniki, vaši prijatelji, predvsem pa vaši zvesti bralci v Sloveniji, zamejstvu in širom po svetu. Ko se vam ob tej priložnosti iskreno zahvaljujem za vaše tako srčno poslanstvo, vam želim, da bi v luči te prehojene poti, s pogumom, močno vero in velikim upanjem gledali tudi v prihodnost. Ta sveta maša naj bo predvsem zahvala Dobremu Bogu za mnoge darove, ki smo jih v tem času prejeli, spomnimo se vse pokojnih sodelavcev in prosimo Svetega Duha, da nas vse skupaj še naprej poučuje, vodi in razsvetljuje.
- Tudi vi pričujte, ker ste z menoj, tudi nam ponavlja Jezus.
Vedno znova je prav, da se spomnimo Jezusove obljube, ki jo je dal apostolom in tudi nam: »Ko pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duha Resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujte, ker ste od začetka z menoj.« (Jn 15, 26-27).Pričujte, ker ste z menoj, tudi nam ponavlja Jezus.
Biti z Jezusom, gojiti pristno in iskreno prijateljstvo z Njim, ga vedno znova povabiti v svojo življenjsko zgodbo, prav to je ključnega pomena za naše oznanjevanje in pričevanje. In prepričan sem, da ste vsi ustvarjalci tednika Družine vesele in žive priče evangelija, saj vaše besede nagovorjajo krščanska občestva, mnoge, ki iščejo smisel življenja, mnoge iskalce, od »vagabundov do romarjev«. Prav na to razsežnost poslanstva časnikarjev je leta 1993, ob prazniku Frančiška Saleškega, opozoril tudi nadškof dr. Alojzij Šuštar, ko je v nadškofijski kapeli med drugim dejal:
»Da bi bili z Njim (Jezusom)- prišli k Njemu – povezanost s Kristusom je življenjskega pomena. Tudi katoliški časnikar naj bo v veri, v življenju povezan s Kristusom. Prizadevati si je potrebno, da so po strokovnosti drugim enaki. Vendar ima še posebno značilnost: živa vera, prijateljstvo s Kristusom, zaupanje v Kristusa. Samo iz polnosti vere je mogoče dajati.« (nadškof Šuštar, januar 1993, Osnutek pridige). Pet let prej, torej leta 1988 pa je nadškof svoj nagovor v škofijski kapeli takole zaključil: Katere so naloge, ki naj bi jih vzeli s seboj s tega srečanja? Prva je, da vztrajamo v zavesti svojega poslanstva kot kristjani, ki imamo Božje naročilo, da oznanjamo evangelij in ljudi seznanjamo z Božjo resnico. Vztrajnost ni vedno lahka ob vseh težavah in neuspehih, a ravno zato toliko bolj potrebna. Druga pa je, da iščemo vedno novih možnosti, oblik in načinov na vse področjih, da bi prišli čim bolj v živ stik z ljudmi, jih nagovarjali in jih izzvali k odgovoru. Tretja naloga pa je sodelovanje v iskrenosti in poštenosti brez vsakih sebičnih nagibov
- Ko ste z Jezusom izrekate in pišete besede resnice, razumnosti odgovornosti in milosti
Vaclav Havel, predsednik nove Češke republike, je pogosto poudarjal, da je pravi izziv trenutka govoriti resnicoljubno. V nekaterih ozirih je to tudi izziv za našo Cerkev; da izgovarjamo besede, ki dejansko nekaj pomenijo, ki imajo svojo težo in avtoriteto. Kako naj živimo, da bi lahko govorili besede, ki nagovorijo človeka v njegovi konkretni situaciji?
Jezus v Janezovem evangeliju pravi: 'Beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal' (Jn 14, 24). Če želimo biti priče resnice in upanja, če želimo, da imajo naše besede avtoriteto, moramo izgovarjati tiste, ki so nam bile podarjene, besede razodetja, ki so prekvasile najprej nas same in tako naša govorica ostaja povezana s konkretno življenjsko izkušnjo in postaja razumljivejša človeku, ki ga nagovarjamo.
Pogosto slišimo, da tiči vzrok krize vernosti v Evropi v sekularizaciji. Ob bolj natančni analizi pa se zdi ta členitev preveč preprosta. Še vedno vladata velika lakota po Bogu in hrepenenje po razodetju. Menim, da je eden izmed temeljnih izzivov nas vseh, naučiti ljudi, da bi uvideli, kako razmišljanje sodi k našemu zaznavanju Božjega razodetja. Dialog in nestrinjanje, razprava in debata, vse to so načini, kako na ljubeč način sprejemamo resnico, ki nam je dana od Boga. Zdi se, da je v Cerkvi danes preveč prestrašenosti. In veliko tega strahu je bojazen pred razmišljanjem, strah pred različnimi mnenji. Mislim, da se moramo vsi potruditi, da se ne bomo bali razprave, saj to sodi k približevanju skrivnosti. Sveti Tomaž je bil teolog, ki je svoja razmišljanja vedno začenjal z nasprotnimi mnenji svojih sogovornikov, in ta nasprotna mnenja je vzel silno resno. Pa ne zato, ker bi si želel dokazati, zakaj se motijo, pač pa zato, da bi pokazal, kako imajo do neke mere prav. Celotni srednjeveški 'disputatio' je bila razprava, s pomočjo katere si se učil od svojega nasprotnika. Sveti Tomaž je bil ubožni učenjak, tak, ki je prosjačil za resnico. Bil je kot Jakob, ki se bori z angelom, da bi lahko zahteval svoj blagoslov. Naša občestva naj bi bila prostor, kjer imajo prav vsi pogum, da brez strahu razpravljajo o vsakodnevnih vprašanjih, da se ne strinjajo drug z drugim iz preprostega razloga, da bi se med seboj česa naučili.
Pred štiridesetimi leti je mož po imenu Polanyi napisal knjigo, v kateri je trdil, da se je moderna doba rodila z razširjenostjo tako imenovanega leposlovja udobnosti, ugodja. Posebej se ukvarja s pojavom, kako sta se zemlja in delo spremenila v udobnosti, v stvari, ki jih je moč kupiti in prodati. Človeška življenja in naravni svet so postali dejavnosti trga.
Le kako lahko v takšnih razmerah pričujemo o veselem sporočilu evangelija? To se mi zdi eno najtežjih vprašanj, na katero bi moral poiskati odgovor. Če želimo spregovoriti o Božjem daru, morajo biti naša občestva prostor drugačne kulture, kjer se lahko zares osvobodimo skušnjav potrošništva. In kako je to sploh mogoče, če pa potrošništvo prežema sleherni vidik našega jezika, razen če se naučimo, kako postanemo notranje svobodni in nenavezani na potrošniško misel? Ne zmorem videti, kako smo lahko oznanjevalci na tem svetu, kjer je vse naprodaj in ima vse svojo ceno, razen če ponovno odkrijemo obrobje. Moj vtis je, da ne glede na to, kako pogosto razpravljamo o solidarnosti in skrbi za revne in obrobne, da smo vse preveč tudi kristjani otroci tega časa, ter premalo drugačni in svobodni, da bi lahko bili izziv in pričevalci za drugačno življenjsko pot.
- Ko ste z Jezusom ste vsi zaposleni na Družini najprej vi sami občestvo, s tem pričevanjem pa tudi vi gradite občestva
Božja beseda nas vabi, da v družbi, ki jo prevevajo sebičnost, lagodje in pragmatična preračunljivost, postajamo ljudje odgovornosti, da presegamo brezbrižnost in nam je mar za sočloveka, skratka, da smo ljudje srca, sočutja in da naredimo vse, kar nam v naši svobodi narekuje vest. Če smo sočutni, smo lahko odsev Božjega življenja. Zagledanost vase človeka hromi, ga naredi vedno bolj nemočnega in apatičnega. Samo takrat, ko se prizadevamo, da živimo v občestvu, ko se trudimo narediti nekaj dobrega in lepega za naše bližnje, takrat tudi sami osebno doživimo radost bivanja.
Vedno bolj »atomistična družba«, »družba cinične distance« po besedah Draga Jančarja, uničuje medsebojne odnose in človek ostaja pogosto sam. In kristjani pred tem nismo imuni ampak smo žal otroci tega časa in vse premalo znamenje in pričevalci pristnih in iskrenih medsebojnih odnosov, ki v drugem človeku, v resničnem srečanju, ki je besedah filozofa Bubra zakrament, odkrivamo navzočnost, sled Božjega, dar ki osvobaja in odrešuje in odkriva neskončna obzorja svobode bivanja.
Prav zato je ključnega pomena, da se odločamo za dobro, da iščemo luč v sebi in okrog sebe. V prvi splošni avdienci po izbruhu pandemije 2. septembra 2020 je papež Frančišek izpostavil ključno vprašanje, ki nam ga je postavljal čas koronavirusa in tudi sedanji trenutek: »Ali bomo šli naprej po poti solidarnosti ali pa bodo stvari še slabše?« Sredi krize nam solidarnost, ki jo vodi vera, omogoča, da Božjo ljubezen spremenimo v našo globalizirano kulturo, ne z gradnjo stolpov ali zidov – koliko zidov se danes zida,, ki ločujejo in se potem zrušijo,- ampak s tkanjem skupnosti in s podpiranjem procesov rasti, ki je zares človeška in trdna.« (Frančišek 2020a).
Želim, da bi prav vsi, vsak v svoji odgovornosti in poslanstvu in našem misijonskem poslanstvu v sodobni družbi verjeli in živeli to, kar je zapisal velik iskalec Božje bližine Paul Claudel, namreč, da »Luč nikoli ni odrečena tistemu, ki jo z iskrenim srcem išče. Modrost te čaka pri tvojih vratih. Blagor tistim, ki jo popeljejo v svoj dom kot častitljivo mater!«
Spoštovani sodelavci Družine v vaši vedno bolj razvejani dejavnosti, dragi bratje in sestre, vabim vas, da smo misijionarji upanja, veselja do življenja, ter veselih pričakovanj v globoki hvaležnosti in prošnji, da Dobri Bog še naprej blagoslavlja naše delo. Ob tem se priporočami Božji Materi Mariji, da bi se vedno znova odločali za to, da bi bi spolnjevali Božjo voljo.
Msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof
