Dragi bratje in sestre!
V evangeliju pasiona smo spremljali Jezusa od Getzemanija, preko sojenja in križevega pota na Kalvarijo. Pripoved o Jezusovem trpljenju in smrti na križu nas vedno pretrese v globino duše. Danes, na veliki petek, še posebej – ker v duhu Jezusa spremljamo na poti trpljenja. Ko vstopamo v skrivnost Jezusovega trpljenja, se spomnimo trpljenja tolikih ljudi, ki trpijo na različne načine; spomnimo se na toliko smrti. Spomnimo se tudi na trpljenja in križe, ki jih doživljamo mi, vsak od nas. V trpljenju nismo sami. Z nami je Jezus, ki nas je že zdavnaj povabil, naj hodimo za njim: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ in hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si vse svet pridobi, svoje življenje pa zapravi« (Mt 16,24-26).
Po slovesnih prošnjah bomo odkrivali križ in ga počastili z besedami: »Glejte les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo. Pridite molimo!« Počastili bomo križ, počastili bomo Jezusa, ki se je za nas na križu daroval. Ta vzklik je kot evangeljsko oznanilo in v sebi združuje dve stvari: Združuje pogled na trpljenje; priznanje tega trpljenja tako v Jezusu Kristusu, kot v trpečih ljudeh. V drugem delu besed pa govori o »zveličanju sveta«. To pa je vesela vest, pravi evangelij, ki se rojeva v stiski križa in že oznanja zveličanje za vse človeštvo. Prav je in potrebno, da sta v vsakem velikem petku in v vsakem pogledu na križ povezani obe stvari: trpljenje in vstajenje, stiska in zmaga, preizkušnja in odrešenje. To je tista posebnost mišljenja kristjana, ki se ne ustavi pri križu, pač pa se vedno ozira še naprej k vstajenju.
Spomnimo se Jezusovih besed, ki jih je povedal v nočnem pogovoru Nikodemu: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak, da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,16-17). Zato smo pred 14 dnevi praznovali praznik Gospodovega oznanjenja; praznik, ko je Bog stopil na zemljo in se učlovečil v telesu Device Marije; prišel je med nas, na zemljo se je spustil in Bog postal človek. Bog se je ponižal – vse do človekove narave in kar je z njo povezano, vse do smrti, smrti na križu. Zato je bil povišan v Božjo slavo. Iz globine učlovečenja, ko je vse stvari izkusil z nami ljudmi, vso človeškost, vso grešnost in smrt, ga je Oče dvignil v nebeško slavo. In spomnimo se še Jezusovih besed, ki smo jih v zadnjih dneh molili v brevirju: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi!« Ta misel me je te zadnje dneve spremljala in prinašala upanje in veselje. Gospod, povzdignjen z zemlje, bo vse, prav vse, pritegnil k sebi! Noben človek naj bi tu ne bil izpuščen.
Najbrž se zavedamo, da je Jezus to rekel učencem, da bi jim povedal o križu na katerega je bil dvignjen z zemlje. Ampak ta križ je znamenje ljubezni, ki priteguje. Ta ljubezen nas priteguje, ko se prepoznavamo, da tudi mi nosimo križe in da lahko in smemo hoditi za njim v naši nepopolnosti. Saj bi želeli drugače in bolje, pa ne gre. Ko počastimo Jezusov križ, počastimo Jezusa in njegovo neskončno ljubezen. Prosimo ga, naj nas pritegne k sebi, na svoje srce. Pri tem izročajmo svoje križe v Jezusove roke, ter izpovedujemo vero v njegovo moč in ljubezen. Kot se je po Jezusovem križu in smrti zgodil največji čudež, da je Jezus premagal smrt in vstal od mrtvih, tako tudi mi upamo v odrešitev in polnost življenja. Zares je sedajle križ v središču, vendar nas prav ta križ pelje naprej k vstajenju. Pomembno je, da se ne zaustavimo v smrtni grozi in območju križa, saj ima zadnjo besedo življenje, luč in ljubezen.
Ravno zaradi te vere, se kristjani upamo pogledati raznim križem v obraz, jih prepoznavati in tudi poimenovati. Koliko križev in težav srečamo v lastnem življenju, v odnosih z drugimi ljudmi, z zunanjimi razmerami, z razmerami v svetu. Morda teh stvari ne znamo ali ne upamo poimenovati križ. Če pa tem stvarem dodamo oznako »križ«, mislim, da je že veliko stvari rešenih; te razmere postavimo v odnos z Jezusom Kristusom na križu. Tedaj nismo več sami, pač pa svoje življenje položimo v Božje roke. Kaj vse je lahko križ: od čisto majhnih reči, ki so nam težke in nas zmotijo, do velikih in življenjsko usodnih reči.
Morda danes lahko pogledamo križ nepopolnosti, križ razočaranja nad samim seboj in nad drugimi ljudmi. V pasionu smo doživljali vrsto zapletov in srečali ljudi, ki so bili nepopolni, pa bi pričakovali, da se bodo izkazali. Pričakovali bi, da bodo apostoli odigrali drugačno vlogo ob vsem tem, kar so z Jezusom že prej doživljali. Potem so učenci pričakovali od Jezusa, da bo veliki kralj po modelu Davida. Učenca sta rekla: »Mi pa smo mislili!« Stvari pa so šle čisto drugače. Ko je Jezus apostolom naznanil, da bo trpel in vstal od mrtvih, mu je Peter branil: »To se ti nikakor ne sme zgoditi!« Pa se je zgodilo drugače, kot je Peter razmišljal. Kako so bili učenci zmedeni, razočarani nad dogodki in verjetno tudi nad Jezusom. Tudi Jezus sam je imel skušnjavo: »Naj gre ta kelih mimo mene!« Vendar je nadaljeval, »ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!« Ko je Jezus visel na križu, je bila še vedno v ljudeh drugačna želja: »Stopi s križa, in bomo verovali; reši sebe in naju!« Jezus pa je mirno vztrajal, da se do konca izpolni Očetova volja – do dopolnitve.
Bratje in sestre, težko je včasih sprejeti situacijo, zunanje razmere, samega sebe in ljudi kot so, ter vztrajati v veri. Radi bi drugače; radi bi šli po svojih mislih in svojih poteh. Kot je bil tedaj Jezusov križ tako težko sprejet in tudi nerazumljen, tako so tudi danes mnogi križi povezani z njegovim skrivnostnim telesom, ki je Cerkev. Križi v Cerkvi! Kako težko prenašamo nepopolnosti v Cerkvi, nepopolnosti v naših občestvih in skupnostih. Te naše misli so sicer dobrohotne in dobronamerne – da bi bili bolj sveti in bi znali bolje služiti. Saj jih poznamo: »To bi moralo biti tako in tako! Morali bi…! Tega ne bi smelo biti!« Zares si želimo popolne brate in sestre, želimo si popolno skupnost; popolno Cerkev…! Kako težko pa je včasih sprejeti vse naše nepopolnosti, našo grešnost!
Jezus pa kar vztraja! Gre naprej v Jeruzalem; se ne izogne vojakom v vrtu Getzemani, ne pokliče legije angelov, ne stopi s križa…! Saj je pravzaprav zato prišel, da vstopi v vse te situacije, da podari življenje in premaga smrt. Prišel je zato, ker tako zelo potrebujemo njegovo ljubezen in njegovo življenje. Vsi križi človeštva in naši osebni križi so izzvali Gospoda, da je prišel med nas. Jutri bomo slišali ob velikonočni sveči hvalnico luči tudi besede: »O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika. Ta sveta velika noč preganja zlobo, izmiva krivdo, vrača grešnim nedolžnost in žalostnim veselje!« Bratje in sestre, sprejemati križ ni človeško delo! To je lahko le Božje delo. Človeku se upira trpljenje; samo z Jezusom zmoremo sprejeti vse te križe in z njim vztrajati do vstajenja. Amen.
Msgr. dr. Franc Šuštar
Ljubljanski pomožni škof
