Postajamo majhna, vendar ne zanemarljiva čreda…

Spoštovani generalni vikar Lojze Kozar, stolni župnik Goran Kuhar, voditelj sinodalnega odbora v soboški škofiji, br. Stane Bešter in člani odbora, spoštovani duhovniki, redovniki in redovnice, spoštovani bratje in sestre v Kristusu tukaj v soboški stolnici in ob radijskih sprejemnikih na valovih Radio Ognjišče.  

Z velikim veseljem vam sporočam, da smo tudi v škofiji Murska Sobota skupaj z drugimi slovenskimi škofijami hodili po sinodalni poti, ki nam jo je predložil papež Frančišek. Na praznik sv. Cirila in Metoda, zavetnikov soboške škofije, se Bogu zahvaljujemo za njegovo milostno spremljanje in pomoč v Svetem Duhu, da smo lahko razmišljali, se pogovarjali, razločevali o tem: Kaj me pritegne in povezuje s Cerkvijo?, Kaj me moti, in česa si želim manj?, Kaj potrebujem za ohranjanje in poglabljanje vere in kaj si želim?, Kaj sem pripravljen ali pripravljena narediti za rast skupnosti – občestva?

Brat Stane Bešter, kapucin in predstojnik samostana v Kančevcih, nas je kot vodja skupaj s škofijskim sinodalnim odborom spremljal po poti Desetih temeljnih vprašanj za posvetovanje, ki nam jih je priporočalo generalno tajništvo sinode v Rimu. Vsem prebivalcem škofije je bila dostopna zgibanka z omenjenimi vprašanji in z molitvijo za sinodo. Imeli smo priložnost, da škofijskemu tajništvu sinode sporočimo svoja mnenja.

Daljna in bližnja preteklost nas zaznamujeta z močno tradicionalno vero, ki pomeni tudi pripadnost našim župnijam. Za večino ljudi je župnija še zmeraj prvi in edini prostor verovanja. Župnija nam pomeni prostor, kjer smo vsi doma, kjer smo vsi dobro sprejeti in kjer se vsi dobro počutimo. V župniji se počutimo varno. Tukaj smo zbiramo v občestvo in tukaj se krepimo v veri.

Zavedamo se, kako pomembno je, če so duhovniki možje molitve, iskrenega in predanega življenja za ljudi in lepo pripravljene liturgije, poglobljenega oznanjevanja Božje besede, ki se dotika tistih vprašanj in izzivov, s katerimi se moramo vsakodnevno srečevati. Brez vernih laikov ne more biti župnije, ki živi. Laiki niso del Božje črede, ki bi samo prejemala hrano za svojo rast in razvoj. Skupaj z duhovniki so laiki skrbniki in celo pastirji te črede.

Delovanje posvečenih duhovnikov v Cerkvi je po svoji naravi takšno, da pritegne tiste, ki so krščeni in nimajo duhovniškega posvečenja, vendar v moči  darov Svetega Duha lahko postanejo voditelji ali pastirji skupinam v Cerkvi v vsem, kar je lastno njihovemu krstnemu duhovništvu.

Sinoda v naši škofiji je pokazala, da med duhovniki in vernimi laiki obstaja nek strah pred prevladovanjem in obvladovanjem. To je opazno predvsem na področjih oblasti, vodenja in upravljanja. Med nami še vedno obstaja tiste vrste klerikalizem, ki duhovnikom ne dovoljuje, da bi spuščali iz rok tista področja, na katerih laiki lahko bolje delujejo kot oni, hkrati pa laikom tak klerikalizem onemogoča, da bi razumeli in sprejeli svojo krstno duhovništvo kot poklicanost k sprejemanju vloge vodenja skupaj z duhovniki. V obeh primerih gre za nujnost ponovnega odkrivanje pomembnosti služenja.  

Sveta slovanska apostola Cirili in Metod sta nam lahko čudovit zgled sinodalne dinamike. Obogatena z globoko vero in grško kulturo sta se odpravila v slovanski svet. Zapustila sta sebe, da bi našla druge – ne za sebe, temveč za Kristusa in Cerkev. Bizantinski in slovanski svet si nista bila ravno v prijateljstvu in soglasju. Kulturna in politična nasprotja pri tem niso bila zanemarljiva.

Napetosti teh dveh svetov lahko najdemo v čudoviti knjižni stvaritvi slovenskega pisatelja in duhovnika Fran Saleški Finžgarja, Pod svobodnim soncem. V tistih obdobjih se je svoboda branila s spletkami, nasiljem in mečem. V to so bizantinski cesarji vpletali tudi krščanstvo. To je trajalo celo tisočletje. Mnogi takratni škofje in menihi so hoteli ostati svobodni v svoji veri, zato so bili preganjani in tudi mučeni. S strani bizantinskega imperija je šlo za očitno ugrabitev krščanstva za svoje koristi. Težavnosti, ki jih sedaj izpostavlja vojna v Ukrajini in grozeče nevarnosti drugod po svetu, se močno nakazujejo kot bizantinsko imperialne. Ponovno  se pojavila herezija, ki zlorablja evangelij za opravičevanje teh vojn.

Odsotnost krščanskega socialnega nauka v zavesti mnogih slovenskih vernikov, ki menijo, da se Cerkev vmešava v politiko, če govori o pravičnosti, poštenosti, spoštovanju človeškega življenja od naravnega spočetja do naravne smrti, o nedopustnosti splava in nujnosti družine, kjer so oče, mati in otroci pomeni veliko nevarnost, da bi se podobna ugrabitev krščanstva zgodila tudi v naši družbi v korist neke politike.

Med nami se je pojavila nevarnost popolnega utišanja Cerkve v javnosti, ki si jo želijo celo mnogi verniki. In če utihne Cerkev s svojimi evangeljskimi vrednotami, potem nastopi popolno nasprotje vrednot, ki pa ne služijo ljudem, temveč zgolj skupinam, ki imajo moč in kapital.

Sveta brata Cirili in Metod sta iz grškega okolja najprej šla do oblastnikov slovanskega sveta na Moravskem in Panonskem. Šla sta z močjo evangelija – svobodna in neobremenjena od mnogih ponudb in zank tistega časa. Slovanske kneze in veljake sta nagovorila v njihovem jeziku za evangeljske vrednote. In ker so jima prisluhnili, jima je sledilo tudi ljudstvo. Tako se je tudi po njima izpolnila Kristusova prerokba, da bo pripeljal k sebi tudi tiste ovce, ki niso iz istega hleva; in poslušale bodo njegov glas in bo ena čreda in en pastir (prim. Jn 10, 16).

Oznanjevanje Cirila in Metoda je bilo sinodalno. Zaradi oznanjevanja Božje besede v slovanskem jeziku, razločevanja v Svetem Duhu, kulture dialoga, lepe liturgije so jima prisluhnili in sledili slovanski voditelji in ljudstvo. Gre za milostno vstopanje v srca ljudi. Tako se je v njima že takrat uresničila spodbuda, ki nam jo danes daje papež Frančišek, da mora biti v Cerkvi prostora za vse ljudi.

V Cerkvi so tudi taki, ki sicer zaradi različnih vzrokov ne morejo opravljati cerkvenih opravil, vendar so v Cerkvi kot iskalci Kristusa ali kot slabotni v veri, kot duhovno in moralno šibki…morajo pa biti v Cerkvi. Vsi smo rešeni zaradi Kristusovega križa. In Cerkev je varuh te rešitve.

Naša sinoda močno izpostavlja, da vsi potrebujemo pomoč: papež, škofje, duhovniki, redovniki in redovnice in vsi verni laiki. Potrebujemo pomoč Kristusove milosti, ki nam jo daje po Svetem Duhu. Gre za tolažbo in opogumljanje.

Čeprav vedno bolj postajamo mala čreda, nismo pa zanemarljiva čreda. Cerkev postaja prostor majhnih občestev molitve, liturgije, kateheze in dobrodelnosti. Preprosto rečeno, Cerkev postaja majhen svet zdrave normalnosti, kjer bo vedno lepo živeti. Tako se uresničuje Ezekijelova prerokba: »Gospod sam bo pasel svoje ovce in jim bo nudil počitek. Izgubljene ovce poišče, razkropljene pripelje nazaj, ranjene obveže, bolne pokrepča, zdrave in krepke obvaruje. Pasel jih bo, kakor je prav.« (prim. Ezk, 34, 15-16).

Naša sinodalna pot se nadaljuje. Kako jo hoditi naprej? Apostol Pavel nam v Prvem pismu Tesaloničanom zaupa svojo izkušnjo vernika in Kristusovega oznanjevalca in pričevalca. Hotel je ugajati Bogu. Nikoli ni bil priliznjen v govorjenju in ni iskal prilike za lakomnost. Ni iskal človeške časti. Čeprav bi kot Kristusov apostol lahko bil oblasten, to ni hotel biti. Zato je nastopal milo, kakor neguje mati svoje otroke. Skupaj z evangelijem je vedno bil pripravljen dati tudi svoje življenje tistim, ki jim je oznanjal Kristusa. Preprosto zato, ker so se mu priljubili (prim. 1 Tes 2, 2b-8).

To je 'pavlinska sinodalnost', ki ne išče svojega, temveč to, kar je Kristusovega in kar je dobro za zveličanje drugih.

Dragi bratje in sestre v Kristusu. Gremo skupaj naprej. Hvala bratu Stanetu, sinodalnemu odboru naše škofije, vsem ki ste stopili na sinodalno pot in povabilo drugim, ki še niso stopili, da se nam pridružijo.

Nebeška Mati Marija, naši angeli varuhi, sv. Jožef, sveta brata Cirili in Metod, sv. Nikolaj ter vsi sveti nebeščani naj za nas prosijo Svetega Duha za milostne darove in pomoč, in kot naši varuhi naj z nami hodijo po poti vere. Amen. 

Msgr. dr. Peter Štumpf,
soboški škof in podpredsednik SŠK