Moj kratek intervent se nanaša na dve točki Instrumentum Laboris, točki 64 in 65, ki govorita, da je najboljši način, kako prisluhniti mladim, da smo tam, kjer so oni, da z njimi delimo njihove vsakdanje izkušnje in da ta čas, ki ga namenimo poslušanju, ni nikoli zapravljen.

Skrbi vesoljne Cerkve, ki s sinodo pravi, da mladi niso samo ena od prioritet pastorale ampak so prioriteta, se pridružuje tudi Cerkev na Slovenskem.

Sinoda je priložnost, da Cerkev do duš mladih najde novo pot, se začne učiti novega besedišča mladih in si predvsem zada težko nalogo poslušanja mladih. Mladi so v pripravljalnem dokumentu na sinodo zapisali, da je najboljši način kako jim prisluhniti ta, da z njimi živimo njihovo vsakdanje življenje.

Res je, da lahko njihovemu življenju prisluhnemo tudi na takšen način, da z njimi živimo. To se morda sliši zelo preprosto, vendar je veliko težja naloga kot si sploh predstavljamo. Življenje mladih se večkrat vije kot reka, ki teče mimo vasi in mest, ne teče pa več skozi mesta in vasi, kar pomeni, da reka življenja mnogih mladih več ne teče skozi župnijska občestva in s tem ne pride do stika enega in drugega. 

Naloga Cerkve se vedno bolj vidi v misijonskem modelu mladinske pastorale, ki odgovarja zgoraj izrečeni želji mladih, biti z njimi v njihovem okolju. Biti z njimi, odkriti duše mladih in jim pomagati ubesediti to, kar nosijo v sebi.

Spoznanje, da mladi od Cerkve večkrat ne pričakujejo več ničesar in tudi ničesar nočejo, je s strani mladih zelo iskreno. Tukaj se postavlja vprašanje, ali smo mlade pripravljeni poslušati o vsem, tudi, ko ne bodo govorili o stvareh, ki zadevajo področje duhovnega? Srečati mladega človeka v njegovi konkretnosti pomeni stopiti v proces hoje z njim. Tudi poslušanje je proces, ki se ga sedaj uči vesoljna Cerkev. Poslušanje postaja proces nas škofov, duhovnikov, pastoralnih sodelavcev in vse Cerkve. Ne samo, da poslušamo drug drugega, ampak predvsem, da slišimo Gospoda.

Kolikokrat smo samo slišali in ne tudi poslušali? Slišati je nekaj biološkega, je sposobnost zdravega ušesa. Poslušati pa je psihološka, duhovna kvaliteta človeka, ki gradi odnos. Morda veliko stvari slišimo, gotovo pa več ne poslušamo. Ali pa poslušamo zelo malo.

Problem poslušanja pod vprašaj postavi našo vero, ki je prav tako iz poslušanja. Pravzaprav nam problem ne-poslušanja odgovarja na neko drugo, večje in resnejše vprašanje. To je vprašanje naše osebne vere. Koga sploh poslušamo? 

Vedno bolj smo prepričani, da je vera iz videnega in ne iz slišanega ali poslušanja. Postali smo generacije apostola Tomaža, ki želimo videti, da bomo verovali. Pa vemo, da hrepenimo po večjem blagoslovu, ker blagor velja tistim, ki niso videli pa so začeli verovati (prim. Jn 20,29). 

Poslušanje bo pot nazaj k virom, ker je poslušanje Boga v tihoti lahko začetek poslušanja mladih. Ušesa ljubijo Boga in to je spoznanje za nas, hkrati pa bo to lahko začetek za naš odnos do mladih. Ko uho sliši besedo Boga, potem se tudi srce zagreje in ko se zagreje srce, lahko zapleše telo. Če drži, da je poslušanje velika kvaliteta duhovno zrelega in pokončnega voditelja, potem so mladi v pripravljalnem dokumentu povedali prav: »V tem sodobnem svetu, čas, ki ga posvetimo poslušanju, ni nikoli zapravljen« (Predsinodalno srečanje 19-24.3.2018). S tem, ko mladega človeka poslušam, si zanj vzamem tudi čas in s tem pokažem, da mislim resno, da ga cenim. Vzeti si za nekoga čas in mu prisluhniti je veliko znamenje spoštovanja in ljubezni. In v tem smislu je res, da za poslušanje in pogovor noben trenutek ni zapravljen. 

Mislim, da mora naša naloga poslušanja biti usmerjena v konkretno dušo, ki jo ujamemo v neki točki njegovega življenja. Potem, ko odkrijemo, kje je ta duša, se lahko začne proces spremljanja. O tej temi je veliko več zapisanega v novem Slovenskem katehetskem načrtu, ki ima pred seboj človeka v vseh življenjskih obdobjih, tudi mlade, pri nas že od 13. leta naprej, ko se prične priprava na birmo. 

Preden sem prišel na sinodo, so mi mladi naročili naj povem, da si mladi v Sloveniji ne želijo krščanstva brez Kristusa, pobožnosti brez Boga in da ne želijo živeti v svetu brez obljube večnega življenja. Mladi kristjani v Sloveniji si želijo Kristusa, vidnega v Cerkvi in v predstavnikih tega živega telesa.

Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit in
podpredsednik Slovenske škofovske konference