O ključ Davidov in žezlo Izraelove hiše, ki odpreš in nihče ne zapre, zapreš in nihče ne odpre; pridi in reši iz ječe jetnika, ki sedi v temi in smrtni senci.

Tudi četrti odpev se navdihuje pri prerokih in njihovem izročilu. Ključ je bil skozi zgodovino vedno znamenje posebnih pooblastil, zato pa tudi znamenje izrednega zaupanja, ki je bilo izkazano tistemu, ki so mu izročili ključ. Še danes v nekaterih primerih izbranemu simbolno izročijo ključ mestnih vrat, da poudarijo njegove zasluge in zaupanje, ki ga imajo vanj.

Ta odpev pa ne govori o izročitvi ključa, ampak o ključu samem. Kar ta ključ odpre, ne more nihče več zapreti in kar ta ključ zapre, ne more nihče več odpreti. O tem govori tudi sv. Janez v Razodetju: »To govori Sveti, resnični, on, ki ima Davidov ključ: če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl. Jezus je s svojim križem zaprl smrt in odprl nebesa.

Prošnja po rešitvi pa povzema Ps 106, ki pravi: »Nekateri so bivali v temi in smrtni senci, jetniki bede in železja.« On pa jih je »potegnil iz teme in smrtne sence, pretrgal jim je spone.«

Začetek rešitve iz teme in smrtne sence je spoznanje in priznanje, da se ne moremo rešiti sami. Vse dotlej se otepamo kot trmasti otroci in se vedno bolj zapletamo v klopčič ujetosti. Ko pa priznamo, da smo nemočni, iz srca izrečemo prošnjo: Pridi in reši iz ječe jetnika. 

Marija nam v svoji hvalnici pove, da je Gospodovo usmiljenje iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo. Kralja, ki prihaja, pridite molimo.

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK