O Vzhajajoči, svit večne luči in sonce pravice: pridi in razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci.

Med koncem včerajšnjega odpeva in začetkom današnjega je ostro nasprotje. Včeraj smo slišali goreč vzklik, rotečo prošnjo: Pridi in reši iz ječe jetnika, ki sedi v temi in smrtni senci. Danes pa se nam v očeh zablešči svit večne luči in sonce pravice. Oba pa se zaključujeta z istimi besedami, ki govorijo o sedenju v temi in smrtni senci.

Vzhajajoči svit večne luči in sonce pravice nas spominjata na današnji sončni obrat. 21. decembra namreč na severni polobli svetloba začne zmagovati nad temo, dan nad nočjo. 

Tako v naravi. V zgodovini odrešenja pa s prihodom Vzhajajočega življenje začne zmagovati nad smrtjo, vstajenje nad grobom, odrešenje nad pogubo. 

Odpev nam razgrne tri poimenovanja za Kristusa: Najprej je Vzhajajoči, na katerega nas spomni tudi Zaharijeva hvalnica, kjer pravi, da nas bo po usmiljenju našega Boga obiskalo vzhajajoče sonce z višave.

Drugo ime je svit večne luči, kar je eno od poimenovanj za modrost. Ona odsev večne luči, čisto ogledalo Božjega delovanja, podoba njegove dobrote. Sama po sebi nam pride na misel Jezusova beseda: Kdor vidi mene, vidi Očeta.

Tretje ime pa je sonce pravice. Prerok Malahija pravi: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti« (Mal 3,20).

Zaradi napovedi tolikšne luči postane naša prošnja zelo utemeljena: Pridi in razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci. V to pa zveni obljuba: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (Iz 9,1).

Marija v svoji hvalnici spregovori o usmiljenju: »Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja.« Mar ni božje usmiljenje kakor luč, ki sveti v temo in smrtno senco.

Kralja, ki prihaja, pridite molimo.