BOŽJI SLUŽABNIK FRIDERIK BARAGA V NOVI KAPELI V MARQUETTU
V soboto 18. oktobra 2014 sta škof v Marquettu John F. Doerfler ter ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik blagoslovila novo Baragovo kapelo v času 65. Baragovih dnevov (18. in 19. oktober) v stolnici v Marquettu, v državi Michigan v ZDA. Stolnici prizidana kapela je še eno od znamenj zahvale, spoštovanja in priporočanja temu velikemu slovenskemu misijonarju med Indijanci na prostranstvih Velikih jezer držav Michigan in Wisconsin. Sarkofag iz tamkašnjega bakreno rdečega marmorja zavzema osrednji del kapele. Na njem je velik napis BISHOP FREDERIC BARAGA (škof Friderik Baraga). Osvetljujeta ga dve barvni okni z Baragovo podobo ter znamenji, ki so najtesneje spremljala njegovo delo: križ, krplje, posodica za krščevanje, cerkvica, Indijanec, vigvam. V posebni vitrini obiskovalec vidi Baragovo škofovsko mitro, s katero je bil pokopan 31. januarja 1868.
Pri blagoslovu kapele so bili navzoči številni Slovenci iz Lemonta, Toronta, Minesote in drugih krajev po Ameriki. Ganljivo je bilo videti njihovo medsebojno povezanost, veliko ljubezen do slovenske domovine, besede in običajev. Prav njihovi goreči vzstrajnosti velja največja zahvala za duhovno in materialno podporo postopku, da bi bil Božji služabnik Friderik Baraga prištet med blažene. Še kako tega velikega rojaka razumejo prav oni, ki so jih ti ali oni razlogi prisilili, da so odšli po svetu. Poleg tamkajšnjih duhovnikov so bili navzoči slovenski duhovniki p. Metod Ogorevc, ki deluje med Slovenci v Lemontu, p. Peter Lavrih s skupino romarjev iz domovine in Janez Ferkolj, župnik na Bledu. Prišel je tudi bogoslovec v Detroitu Jernej Šuštar, doma iz župnije Dobrepolje in pripada marquettski škofiji. Škof Anton Jamnik in župnik Janez Ferkolj sta tamkajšnjemu škofu ob tej priložnosti izročila posebno skrinjico z grudicami zemlje iz Baragovih Male vasi, Dobrniča, Trebnjega in Metlike.
Blagoslovu kapele je zvečer sledila sveta maša v slovenskem jeziku. Vodil jo je škof dr. Anton Jamnik, prepeval pa slovenski zbor iz Lemonta. G. škof je v pridigi poudaril Baragove nadčloveške napore, ki so dobivali moč v pristnem duhovnem življenju. Baraga je bil misijonar med Indijanci, danes pa misijonska dežela vse bolj postajajo sekularizirane ZDA in Evropa. Poudaril je zavest in vero, da Božja ljubezen nobenega človeka ne izključuje in da ljubeči Božji pogled potrpežljivo išče vsakega človeka. Pri maši je bil navzoč tudi škof Doerfler, ki je ob koncu kratko nagovoril romarje. V nedeljo 19. oktobra je slovesno sveto mašo v angleškem jeziku vodil tamkajšnji škof. V homiliji je izpostavil Baragovo škofovsko geslo »Le eno je potrebno« ter njegove izjemne napore do ljubljenih Indijancev. Baragov odbor je poskrbel za razstavo Baragovih predmetov, za druženje Slovencev in domačinov. Škof Jamnik se jim je zahvalil za njihovo delo ter prizadevanja za povezanost med danes živečimi Indijanci, Američani in Slovenci.
Škof John F. Doerfler je 12. Baragov naslednik in je na škofovskem sedežu v Marquettu od februarja 2014. Zelo dobro pozna Baragovo življenje in mu je izjemno naklonjen ter z vso dušo podpira proces, da bi bil Božji služabnik Baraga čim prej prištet med blažene. S škofom Jamnikom sta se večkrat srečala ter se pogovarjala o Baragovi poti do časti oltarja. Škof Doerfler je z veseljem sprejel povabilo, da s svojimi verniki kmalu obišče Baragovo rojstno deželo Slovenijo.
Božji služanik Baraga - Mekatéwikwanaie – Črna suknja (29. junij 1797 – 19. januar 1868) zgled svetosti in ljubezni vsem nam v pričevanju za Kristusa
Med koordinatami bl. papeža Pija IX., Napoleonovih osvajanj, Ilirskih provinc, ko sta Marx in Engels objavila svoj Manifest, ko so izšle Prešernove poezije, ko je živel Arški župnik sv. Janez Vianney, ko so zgodila Marijina prikazanja v Lurdu, ko je bil Lincoln predsednik Združenih držav, ko so bile revolucije v Parizu, Berlinu in na Dunaju, ko je Leverrier odkril planet Neptun, ko je v Londonu stekla prva podzemska železnica na svetu ... se je med rojstno Malo vasjo pri Dobrniču na Dolenjskem do Velikih jezer države Michigan v Združenih državah Amerike razpela življenjska nit Božjega služabnika Friderika Barage.
Nedvomno je bilo zanj odločilno srečanje z apostolom Dunaja sv. p. Klemenom Hofbauerjem. Ta je napojil plemenito slovensko srce nadarjenega študenta prava Barago z značajem Jezusovega usmiljenega srca. Božja previdnost je lahko začela ustvarjati še eno mojstrovino.
Nevoščljivi duh, ki se je kakor črv zajedal v meso slovenstva, je Barago dobesedno izgnal iz domovine. »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli ... (prim. Mr 12, 10).« Kakšna nepopisna sreča se je morala zganiti v metliškem kaplanu, ko je prejel odpustnico škofa Wolfa, da lahko odide v daljne ameriške misijone.
Danes 20 ur od doma. Takrat 2000. Baraga na obalah prostranih Gornjega, Michiganskega in Huronskega jezera tam ni bil prvi misijonar, bil pa je prvi pravi apostol, kakor bi po njem apostol Pavel ustanavljal še eno Cerkev, tokrat med Indijanci (Native Americans); in ji pisal.
Baragov misijon obsega ozemlje, ki zavzema več kot trikratno velikost Slovenije. Prostrana jezera ter gozdovi in sredi njih duša rdečega človeka. Čeprav je pokrajina naravnost očarljiva, neokrnjena, jo naredijo še mogočnejšo dolge noči, mraz, vetrovi, led, več metrov visok sneg, medvedi, volkovi in risi. Danes se policist na letališču v Detroitu začudi, po Evropejec potuje v Marquette, kjer je sedež Baragove škofije. Popotnik postane sumljiv, zato mora biti povsem iskren: »Grem k škofu Baragi.« Izza stroge uniforme sledi nasmeh in spoštljiva ponovitev: »Baraga.« Pozna ga. Mesto motorne industrije ni pozabilo duhovnika, ki je mesece prebil v temnicah tiskarn in med črkostavci, ves v strupenem svincu in pragozdu še nikoli zapisanih očipvejskih besed, sklanjatev in spregatev ter končno v nepogrešljivih molitvenikih in katekizmu za Indijance. A še prej vse natančno urejeno, preverjeno in spisano pri komaj kaj svetlobe in pod dežnikom, strehi pod streho. Opus, ki ga težko doume tudi najbolj delaven, izobražen, ponižen in marljiv profesor.
Baraga, vajen dunajskih umetnosti in uglajenosti, a hkrati ves narejen za dobrega pastirja, vsaki čredi duš. Ta orjak vere, upanja in ljubezni je premagoval besneče valove velikih jezer, neskončne milje gozdov ter svojo in bližnjih revščino v lupinastem čolničku, s krpljami in beraškimi prošnjami na evropske dvore za pomoč. »Snowshoe priest« (duhovnik na krpljah), krplje so postale njegov prepoznavni simbol. Te angelske peruti so ga nesle peš več sto milj daleč, da je krstil enega otroka. Razdalja do duše, ki napravi zanemarljiv tudi Viannejev Ars. Šele ko se je ob obisku domovine kleče zjokal pri studencu svojem krstnega kamna v Dobrniču, je lahko iz Svetega pisma zažarelo njegovo življenjsko – škofovsko geslo: »Le eno je potrebno - Unum est necessarium« (Lk 10, 42). Da bi vsi, ki so bili s Kristusom pokopani po krstu v smrt, z njim vstali v življenje. Podrobnost, ki vse spremeni.
Tako rad je imel svoje Indijance. Pristno. Sebi se je povsem odpovedal, mesa ni užival. Njegova jagnjeta so bila tolikokrat prisesana na omamno žganje in zanj so se bili pripravljena odpovedovati celo svoji zemlji. Ohranjal je njihovo kulturo in jezik ter jih kot najljubši vinograd obdal z evangeljskimi krepostmi in svetimi zakramenti. Danes bi jih našel pripete na avtomate pogubnih igralnic, a da so bili to posebni ljudje, ki so znali osvojiti Baragovo srce dokazuje njihova hvaležnost. Dvajset metrov visok bronasti spomenik na pečini obale Gornjega jezera, mesto, dežela, ulice, zgodovinske table z napisi, parkirišča, šole, kulturni domovi, združenja z imenom Baraga ... Kaj šele borne hišice, kjer je stanoval in cerkve, ki jih je gradil.
Pri Velikih jezerih se je štetje let začelo z Barago. Danes je v Marquettu škof dvanajsti Baragov naslednik škof John Doerfler. Zanimivo je, da so številne Baragove cerkvice po prostrani deželi ves dan odprte; še več, v njegovi stolnici že več let noč in dan vsak dan v letu nekdo moli pred Najsvetejšim zakramentom. Na vratih visi še plakat s fotografijami osmih bogoslovcev, med njimi Slovenec Jernej Šuštar, ob njih pa slovita Langusova podoba Barage. V Rimu komisije preučujejo čudež, ki se je zgodil ob zatekanju k Frideriku Baragi.
Velika jezera so Baragova. Iz Male vasi si je v stoletju racionalizma in vse hujšega ateizma Božja previdnost utrla čudovito pot v življenju in delu Božjega služabnika Friderika Barage. Zadnje Baragove upodobitve za časa življenja kažejo, kako se je njegov obraz že čisto spremenil v indijanskega. »Ko sem srečal svetnika, sem vedel, kaj sem videl – ali vsaj zaslutil« (prim. H. de Lubac, Sur les chemins de Dieu).
Dr. Janez Ferkolj, župnik
